Spoštovani gospod predsednik, spoštovani kolegi,
približno en mesec je od dne, ko so vam volivci in volivke s prepričljivo večino zaupali vodenje naše Dežele, prejšnji teden pa ste nam v tej dvorani predstavili svojo vladno ekipo in vladni program. Priznam, da velik del vaših odbornikov in odbornic premalo poznam, da bi se o njih kakorkoli izrazil. Z nekaterimi pa sem se že soočal v minulih desetih letih, ko so zasedali različne politično-upravne položaje, enkrat v vlogi večine, drugič opozicije: nekoliko robatega Riccarda Riccardija sem cenil zaradi vselej odgovornega in institucionalnega pristopa, zadržano Alessio Rosolen zaradi obče priznane strokovnosti in resnosti, vročekrvno Barbaro Zilli zaradi izredne zaverovanosti v argumente, ki jih zagovarjala. Vsem trem že nekdanjim kolegom voščim dobro delo in veliko zadoščenja pri opravljanju zaupanih zadolžitev.
Tudi vas, spoštovani gospod predsednik, pa čeprav ste že vrsto leto zasedali pomembne politične položaje, podrobneje in postopno spoznavam šele v teh tednih.
Namenoma sem se uvodoma spustil v nekaj ocen čisto osebnega značaja, zato da podkrepim prvo svojo obvezo: vas, predsednik, vaš odbor in vaše delo bom, tudi kot edini deželni svetnik samostojne slovenske stranke Slovenska skupnost, ocenjeval na osnovi konkretnih izbir in torej dejanj – torej brez predsodkov ali vnaprej ideološko pogojenih leč.
Pozorno sem, prejšnji teden, poslušal predstavitev vašega upravnega programa. Moja ocena je, da ste bili preveč splošni, da ste našteli celo vrsto argumentov, odprtih vprašanj in načelnih izjav – in na tem, na načelnosti, tudi ostali. Težko bi zato na osnovi slišanega ugotovil, do kje se vaša gledanja spajajo z mojimi in z gledanji stranke, ki jo tu zastopam, in kje vse se naši pogledi razlikujejo. Zato bom poskusil v nekaj minutah razviti nekaj vaših trditev v smer, ki je meni bližja.
Že uvodoma ste izpostavili željo po dialogu in sodelovanju. Pri meni boste našli odrta vrata vsaj toliko, kolikor sem jih v minulem mandatu zasledil s strani takratne opozicije, ki se je, naj mi koalicijski kolegi ne zamerijo, obnašala pretežno odgovorno, le redkokdaj sabotersko nastrojena. Morda smo to njihovo zadržanje premalo cenili in premalo izkoristili, da bi pomembne reforme razvijali z večjo soudeležbo politične manjšine v deželnem svetu. Od tu prvi nasvet: upoštevajte opozicijo, ne naslanjajte se izključno na vaše -sicer solidne- številke, omogočajte, da vsaj najpomembnejše zakone, reforme in odločitve izoblikujemo in sprejemamo tako rekoč bipartisan. En tak primer je poglavje posodobitve deželnega statuta, ki uživa plemeniti rang ustavnega zakona. Posodobitev statuta, ki naj ne bo le gola zaščita, temveč utrditev, razvoj našega statusa avtonomne dežele. In že smo pri temi zaščitenih manjšinskih jezikov, ob Slovencih še Furlani in Nemci. Posebni smo, zaradi posebnosti in še zlasti priložnosti, ki jih navedeni jeziki, kulture, identitete predstavljajo. Le to nas, podobno kot Dolino Aoste in pokrajini Trento in Bocen, opredeljuje kot ‘posebne’, ker bi bili drugače čisto enaki Venetu, Lombardiji in vsem ostalim. Naša posebnost naj se zato kaže v posebej urejenem šolskem sistemu, ki naj preide v režijo Dežele, naša posebnost naj pomeni uvajanje davčnih prednosti za spodbujanje podjetništva in investicij. Da izkoristimo in razvijamo to našo posebnost pa ne moremo mimo podpiranja, spodbujanja in razvijanja razlogov, zaradi katerih ta posebnost obstaja, se pravi ovrednotenj priznanih manjšin. Ni preprostejše enačbe!
Obvezali ste se, gospod predsednik, da se boste takoj lotili področja delovanja krajevnih uprav. Koalicijski kolegi in ostali, ki ste bili tu že v prejšnji zakonodaji, se boste dobro spominjali mojih stališč, ko je šlo za ukinitev Pokrajin in sprejemanje zakona o Medobčinskih zvezah. Bil sem kritičen do ukinitve prvih, ker zlasti na Tržaškem in na Goriškem, območji, ki ju bolje poznam, sta bili Pokrajini koristni in potrebni ustanovi, zlasti glede povezovanja in usmerjanja majhnih Občin, promocije in spodbujanja zaščitenih manjšinskih jezikov ter razvijanja čezmejnih projektov. Te vloge Medobčinske zveze niso nikdar prevzele. Zgodilo se je, kar sem bil že takoj napovedal: ukinili smo nekaj, kar morda ni bilo vedno perfektno, vendar je bilo vsaj preverjeno, ne da bi razpolagali z novimi in delujočimi institucionalnimi instrumenti. Rezultat je bil kaos, ker Uti niso nikdar resnično zaživele – o kompleksnih razlogih in večplastnih in večbarvnih odgovornostih kdaj drugič – in zaradi tega so v prvi vrsti nastradale majhne in najmanjše občine, ki so itak že od nekdaj kadrovsko in finančno podhranjene, ter seveda kvaliteta storitev občanom, ki so jih občine dolžne zagotavljati. Glede same reforme Uti sem vedno izpostavljal, da je premalo upoštevala pomembno vlogo majhnih in rekel bi herojskih občin, njihovih županov, odborov in občinskih svetov. Občine so osnovna demokratična institucija, to moramo imeto vedno pred očmi. Ko gremo na pot sprememb se mora to zgoditi s posluhom do potreb najšibkejših – torej majhnih Občin. Potrebna so vsakokratna odstopanja, ki jih zahteva npr. večjezično in zaradi tega zaščiteno območje, ki ga naseljuje slovenska narodna skupnost. Pri njeni zaščiti in ovrednotenju namreč odigravajo prav krajevne javne uprave pomembno, neodtujljivo in nezamenljivo vlogo. To ni le moje skromno mnenje, to načelo je zapisano v povojnih mednarodnih sporazumih, v kasnejših evropskih listinah o zaščiti manjšinskih jezikov, v državni in deželni zakonodaji. V zaključnem delu vašega nagovora ste prejšnji teden zatrdili, da so manjšinski jeziki skupno bogastvo tega prostora – verjemite, predsednik, da vas bom na to trditev spominjal ob vsakem koraku, v vsakem zakonu, ob vsakem pravilniku in ob vsakem sklepu. Kot vedno, tudi ostale vlade, v minulih letih.
Slovenska jezikovna in narodna skupnost je na območju sedanje dežele FJk dokumentirano prisotna vsaj 15 stoletij, se pravi od vedno, kot vsi ostali. Slovenci smo posebej navezani na zemljo, v katero smo globoko razvili kulturne, gospodarske in torej identitetne korenine. Naše gospodarske in narodne interese so v minulih letih zelo prizadela razlaščanja -večkrat tudi kmetijsko dragocene zemlje- zaradi tako imenovanih javnih koristi: začelo se je že v povojnih letih z stanovanjskimi bloki in naselji za ljudske gradnje, nato razne cestne in avtocestne infrastrukture, ogromen industrijski obrat in naftni rezervoarji v dolinski občini, sinhrotron pri Bazovici in znanstveno-raziskovalno območje na Padričah in še dolgo bi lahko našteval. Medtem so se na ista kmetijska in narodno občutljiva območja spuščale najrazličnejše naravovarstvene omejitve, vse do najnovejših evropsko zaščitenih območij Natura 2000. Slednja so bila zarisana vrat na nos, nekateri rabijo izraz manu militari, že v sklepni fazi Illyjeve uprave, odbornik za kmetijstvo je bil prijatelj Enzo Marislio. Po več kot desetih letih novih omejitev pa Dežela še vedno ni sprejela niti predvidenih upravljalnih načrtov (Piani di gestione). Ponovno primer hitrega uvajanja omejitev in počasnega ali odsotnega uvajanja koristi. Takega pristopa smo Slovenci naveličani. O protivrednostih, ne za razlastitve in niti za naravovarstvene ukrepe, pa dejansko ni bilo skoraj nobenega posluha. Navedene nadloge so slovenski narodni skupnosti in njenemu samostojnemu gospodarstvu, ki je hrbtenica vsake skupnosti, prizadele veliko in verjetno nepopravljivo škodo. Tu se je začela tudi zgodba o slavnem in zloglasnem Protokolu o Proseccu: podpisan leta 2010 (minister v Rimu je bil Zaia, deželni odbornik Violino – planeti so danes ponovno več ali manj enako usklajeni) je predvideval, da Kras (s svojim zaselkom Prosek-Prosecco nad Trstom) prižge zeleno luč mednarodni blagovni zaščiti dragocene penine v zameno, znova, vrste normativnih in denarnih protivrednosti za podeželsko gospodarstvo tržaške pokrajine. Znova smo verjeli, znova zaupali in znova smo bili razočarani. Denarno je padlo nekaj drobiža, normativno je Violino dal odpraviti itak krivično hidrogeološko vinkulacijo, o financiranju obljubljenega večmilijonskega načrta za razvoj Krasa (it. Masterplan del Carso), glavna postavka dogovora, pa znova ni bilo pričakovanega posluha. Težave so celo z dokončno ureditvijo Doma Prosekarja, na Proseku seveda, ki mu je deželna uprava zagotovila sredstva za njegovo otvoritev, zatika pa se na relaciji s Trgovinsko zbornico. Tudi o tem kdaj drugič oz. na ožjem omizju.
Pred nekaj meseci je rimski parlament sprejel nov zakon na področju skupne lastnine (it. proprietà collettive), na katerega so dolgo čakale tudi številne starodavne družinske skupnosti, jusi in srenje na območju naše dežele. Veliko jih je in velike so tudi razlike od območja do območja. Na Tržaškem in Goriškem so jusi in srenje sinonim za starodavno lastniško pravico slovenske narodne skupnosti, ki je tudi na tak način gojila svoje korenine. Naša Dežela razpolaga s svojim zakonom, ki pa ga moramo nujno prilagoditi na nove potrebe in priložnosti, zato da se ta starodavna in plemenita oblika gospodarnega upravljanja skupnega premoženja utrdi in razvije tudi v tem zapletenem času. V tem smislu sem že vložil zakonski predlog, ki izhaja iz izkušnje minule zakonodajne dobe in je zato mišljen kot skromna osnova in prispevek za vendarle takojšnji začetek z delom v pristojni komisiji.
V svojem nagovoru, gospod predsednik, ste nekje nakazali, da moramo bolje uskladiti ukrepe za zaščito okolja s potrebami po gospodarskem in, dodajam jaz, urbanističnem razvoju. Tik pred zaključkom zakonodajne dobe je bil sprejet Deželni okoljski načrt (PPR), ki smo ga zlasti v zadnji fazi bistveno izboljšali, vendar še vedno odraža, po mnenju mnogih, preveč ozkogleden pristop do razvojnih potreb teritorija. Tudi o tem podrobneje kdaj drugič.
Veliko je bilo v teh letih narejenega in veliko lahko še naredimo na področju že uvodoma navedenega uveljavljanja in razvijanja zaščitenih narodno-jezikovnih skupnosti. Nenazadnje, razpolagamo s tremi deželnimi zakoni, vsaka skupnost ima svojega. Mislim, da lahko danes naredimo korak naprej z ustanovitvijo, to je moj konkreten predlog, nove Službe, s samostojnim direktorjem, ki naj bo namenjena izključno deželnim jezikovnim manjšinam in ki naj razpolaga s področnimi uradi za posamezne skupnosti in specifična območja.
Popolnoma soglašam z namenom, da okrepimo investicije v razvoj kvalitetnega turizma in vsega, kar spada zraven, za razmah tehnoloških povezav, da poenostavimo in racionaliziramo moreče birokratske postopke in davčni pritisk. K temu bi dodal prizadevanja, za uvajanje protihrupnih pregrad na vseh avtocestnih in železniških trasah, kot tudi za postopno vkopavanje visokonapetostnih električnih napeljav. Z uvajanjem t.i. tehnoloških koridorjev, ki naj teritorij zabranijo pred izmaličenjem, ki ga take infrastrukture predstavljajo.
Ne bom se dotaknil serije poglavij, ki so zame nekoliko bolj problematična. Mislim na primer na pristop do reševanja vprašanja migrantskih tokov, kjer moramo naše ukrepe nujno uskladiti s strategijo na državni in evropski ravni. Brez posploševanja, brez poceni populističnih gesel, ki problemov sama ne morejo reševati. Upoštevati moramo naše vrednote, ki izhajajo iz krščanske tradicije sprejemanja in solidarnosti. In upoštevati moramo tudi našo Ustavo, ki je kljub svoji načelnosti vendarle zelo jasna. V minulih letih je deželna uprava kljub nemajhnim težavam kar se da učinkovito kljubovala temu vprašanju. Bodimo še naprej odgovorni in stvarni.
Potrudil se bom in bom zgrešil, tako ste dve gotovosti povzeli v zaključku svojega programskega nagovora. Ker so bile vaše obveze v glavnem načelnega značaja lahko tudi jaz rečem, da se z delom vaših načelnih obvez tudi strinjam. Čas bo pokazal, kako se bodo te obveze uresničile in kakšno vlogo nameravate priznavati temu Deželnemu svetu v svoji celoti, torej večini in opoziciji. Nisem v stanju, in tudi političnih pogojev za enkrat ni, da bi vam kot stranka Slovenska skupnost danes podpisal blanko menico, hočem pa vam izraziti zaupanje, da se boste potrudili, da načelne obveze spremenite v konkretna dejanja.
Dobro delo predsednik Massimiliano Fedriga.
Trst, 07. junij 2018