Z velikim veseljem odgovarjam na javna vprašanja društva Edinost in se prof. Samu Pahorju zahvaljujem za možnost, da glede uporabe slovenske zastave dodatno pojasnim svoja stališča, ki so sicer že veliki večini bralcev povsem zanana, bodisi na podlagi vseh mojih dosedaj objavljenih stališč in celo fotografij.
1. Tržaški Piccolo mi je pred dnevi objavil fotografijo na balkonu moje pisarne na glavnem križišču v Gorici, kjer sta bili razobešeni slovenska in evropska zastava. Prav tako sem na isti balkon razobesil slovensko državno zastavo ob prvi zlati medalji Slovenije na zimski olimpijadi v Sochiju. Fotografijo sta objavia Piccolo (v barvah) in Primorski (črnobelo). Za vsak slučaj, če bi kak policaj prišel kaj spraševat, sem natisnil in pustil v čakalnici moje pisarne nekaj izvodov prav tiste sodbe Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje prof. Samo Pahor. Dovolil pa bi si trditev, da sodbo št. 189 z dne 25.05.1987 (poročevalec Renato dell’Andro) dovolj dobro poznam in se zato prof. Pahor o meni, kot “pravno izšolanim izobražencem” po nepotrebnem čudi. Zafrkljiva namigovanja pa bi lahko tudi opustil, če drugega ne, ker sem ga že brezplačno zastopal.
2. Sodbo pa očitno nekoliko manj pozna (ali razume) prof. Pahor: slednja ne govori – kot napačno namiguje prof. Pahor – o “slovenski zastavi v kateri se prepoznavamo“, kot da bi bilo takšnih slovenskih zastav lahko več. V sodbi je govora o “zastavah narodnih skupnosti, pa čeprav se ujemajo z zastavami dodločenih tujih držav” ter o pravici, da “etnične manjšine uporabljajo zastave tujih držav” itd. S to sodbo je Ustavno sodišče namreč razveljavilo kazensko določbo, ki je vsevprek prepovedovala in kaznovala razobešanje zastav tujih držav brez dovoljenja. V primeru, ki ga je obravnavalo Ustavno sodišče je šlo za zastavo Socialistične Republike Slovenije. Danes pa ne gre za dilemo o uporabi zastave s petokrako rdečo zvezdo ali aktualno zastavo države Slovenije. Danes gre izključno za možnost, da kot pripadniki slovenske narodne skupnosti (brez katerega koli dovoljenja) razobesimo zastavo države Slovenije, ki jo določa Ustava R. Slovenije (Uradni List RS, št. 33-1409/91-I z dne 28.12.1991). Slednja pa je “belo-modro-rdeča slovenska narodna zastava z grbom Slovenije” (2. odst. 6.člena). Grb pa vsebuje lik Triglava, dve valoviti modri črti (morje in reke) in tri zlate šesterokrake zvezde (1 odst. 6. člena) in ne le-to, kar nekoliko na hitro navaja prof. Pahor.
3. Slovenske zastve na sedežu naše stranke v Trstu še nismo razobesili, ker smo tam najemniki in ne lastniki. V Gorici smo to že uredili, za Trst pa z vseseljem sprejemam predlog društva Edinost in se bomo skušali z lastnikom nepremičnine o tem čim prej dogovoriti. Čudi pa me, da nam tega prof. Pahor ni predlagal že takrat, ko je kandidiral in bil izvoljen na listi SSk za tržaški občinski svet. Ne verjamem, da se je morda on tega takrat bal, mar ne ? Vesel pa bom, če bo enako javno vprašanje posredoval tudi vsem ostalim organizacijam, morda predvsem krovnim, ki imajo svoje prostore v strogem središču Trsta. Sam imam zadoščenje, da je bivši Generalni Konzul R. Slovenije v Trstu dr. Rupel sledil mojemu predlogu, da razobesi slovensko zastavo tudi na bolj vidni Carduccijevi ulici in ne le na manj vidni ul. sv. Jurija, kot so to počenjali njegovi predhodniki. Kot odbrnik na Goriški Občini v letih 2002-2005 pa sem osnovni šoli v ulici Brolo podaril in lastnoročno dvignil slovensko zastavo na drog na šolskem vrtu. Ne razumem torej odkod prof. Pahorju misel o kakršni koli moji (in naši) bojazni glede tega.
4. Napis “TITO” na Sabotinu ni noben slovesnki simbol in sem o tem že povedal svoje mnenje. Dejstvo je, da ponovna postavitev napisa spet po nepotrebnem podžiga italijanske nacionaliste v Gorici, česar društvo Edinost žal ne opaža.
5. Da je zaščitni zakon “spravno in tvorno dejanje” nisem nikoli izjavil in si je prof. Pahor preposto izmislil. Koliko je dejansko vreden ta naš zaščitni zakon in koliko se izvaja pa sam in celotna SSk opozarjamo vsak dan vse naše politične sogovornike na vseh ravneh. Zato očitati SSk karkoli s tem v zvezi je pravo sprenevedanje. Nimamo svojega poslanca v italijanskem parlamentu – in to se še kako pozna – v deželnem svetu imamo samo enega, glede naših narodnih pravic pa se tam znajdemo največkrat sami, čeprav se polovica slovenskega volilnega telesa v Italiji odloča za druge stranke, ki pa se za svoje slovenske volilce (po volitvah) bolj malo pobrigajo. Nekateri na novo izvoljeni na teh listah pa celo mislijo in se tako obnašajo, kot da je njihova glavna naloga zavirati delovanje zastopnikov slovenske zbirne stranke.
6. Za odobritev enotnega besedila predpisov, ki določajo raven naše zaščite je pristojna italijanska Vlada (člen 6. zašč. zakona), v njej je nekaj časa sedel slovenski predstavnik, vednar iz druge stranke, ne SSk. Pri tem mora prisluhniti mnenju Paritetnega odbora, v katerega sem bil pred dnevi zaenkrat šele prvič predlagan. Zato je očitek prof. Pahorja, da do danes tega besedila še ni, naslovljen na napačen naslov.
7. Moja morebitna izvolitev v Evropski parlament je seveda odvisna tudi od glasov za listo SDS na kateri nastopam in preferenčnih glasov volilcev, ki imajo slovensko državljanstvo ali so se kot državljani držav EU prijavili volilni za glasov anje v Sloveniji. Če bi bil izvoljen, bom seveda z velikim veseljem – menim da o tem volilci ne dvomijo – opozoril Italijo na vse, kar navaja prof. Pahor. Če gre torej za njegovo iskreno željo, da to lahko naredim, potem bo zagotovo sestavil tekst v podporo moji kandidaturi, poiskal podpise njemu podpobnih uglednih Slovencev in ga objavil v Sloveniji. Že sedaj pa ga vabim na vse predvolilne aktivnosti v podporo listi SDS in moji kandidaturi, ki bodo pravočasno objavljene.
8. Sam sem predlagal, da R. Slovenija finansira ustanovitev pravnega urada, ki bi skrbel tudi za sodno uveljavljanje pravic naše narodne skupnosti. Društvo “Anton Gregorčič” je na mojo pobudo predložilo ustrezen, sicer dokaj nizkoproračunski projekt, ki pa ga prejšnja ministrica Tina Komel žal ni odobrila. Nekateri odvetniki to kar predlaga prof. Pahor, ob nadaljevanju svetle tradicije slovenskih odvetnikov v Italiji (odv. Sanzin, odv. Skerk, odv. Štoka itd.) vsekakor že dolgo let počenjamo brezplačno in bomo še naprej, kar pa – ob trošenju javnega denarja iz Slovenije npr. za umetniško vodenje gledaliških predstav, ki si jih ogleda le peščica ljudi ali tiskanje nekaterih knjig, ki jih nato res nihče ne prebere – najbrž ni ravno prav.
Z odličnim spoštovanjem in najboljšimi voščili za Veliko noč !
Damijan Terpin, deželni tajnik SSk