Modri italijanski narod pravi: “L’acqua passata non macina più” (Voda, ki je odtekla, ne melje več). Ker nas zanima neobremenjena prihodnost naših mladih, štejemo za našo narodno dolžnost, da postavimo deželnemu tajniku Slovenske skupnosti nekaj vprašanj o dejstvih, ki so lahko ovira za uresničitev neobremenjene prihodnosti. Bilo je davnega leta 1987, ko je italijansko Ustavno sodišče razglasilo razsodbo št. 189, s katero je proglasilo za ustavno nezakonit zakon št. 1085 z dne 24. junija 1929, ki je prepovedoval izobešanje tujih zastav. Stanislav Marušič je v Štandrežu izobesil slovensko zastavo (tisto s petokrako zvezdo) in ustvaril pogoje, da so nam orožniki naredili veliko uslugo: da so Marušiča prijavili sodišču. S to razsodbo je Ustavno sodišče ustvarilo možnost, da kot zasebniki lahko svobodno izobešamo slovensko zastavo, v kateri se prepoznavamo. Toda od takrat do danes še nismo videli slovenske zastave na sedežu zbirne stranke Slovencev v Italiji: ne prej tiste z zvezdo, ne potem tiste s Triglavom. Seveda razumemo! Voditelji Slovenske skupnosti so se bali in se očitno še vedno bojijo (in niso edini) tiste strahovite reakcije (z močjo eksplozije smodnišnice, kot je rekel njega dni Carlo Giovanardi), do katere bi predvidoma prišlo, ko bi bil tako imenovani “zaščitni zakon” zagotovil “enakost pravic in ravnanja” (kot zagotavlja 3. člen deželnega statuta) glede rabe slovenskega jezika v odnosih z oblastmi celo na vsem ozemlju občine, katere slovensko ime Gorica se je prvič pojavilo v pradavnem letu 1001.

Zelo nas čudi, da slovenski pravno izšolani izobraženec misli in trdi, da je “italijanskim nacionalistom”, ki se vznemirjajo zaradi napisa na Sabotinu, odvzel moč vstop Republike Slovenije v Evropsko zvezo. Verjetno bodo poglobljene zgodovinske raziskave ugotovile, da je domnevna umiritev “italijanskih nacionalistov” posledica odobritve tako imenovanega “zaščitnega zakona”, ki je zakoličil “slovenistan”, v katerem naj bi bila zagotovljena pravica do rabe slovenskega jezika v odnosih z oblastmi, vendar tudi na tem območju ta pravica večinoma ni zagotovoljena (do neke mere v pisnih odnosih, v ustnih odnosih pa je stanje izredno žalostno). V osrednjih predelih Gorice in Trsta, kjer ima sedež večina oblasti, v odnosu do katerih je predpisana dolžnost, da poslujejo v slovenskem jeziku, je stanje še slabše. Napis na Sabotinu ne odpira novega obdobja izživljanja “nad našo manjšino in vsem, kar je slovenskega”, ker zdaj to izživljanje že več kot deset let omogočata “zaščitni zakon” in brezbrižnost zbirne stranke Slovencev v Italiji do kršitve tega zakona (seveda pri tem SSk ni osamljena).

Deželni tajnik zbirne stranke Slovencev v Italiji plemenito opozarja, da “potrebuje sodobna slovenska družba in z njo ves čezmejni prostor spravna in tvorna dejanja”, toda ne razumemo, kako lahko pravnik šteje za spravna in tvorna dejanja tako imenovani “zaščitni zakon” (ki krši notranji in mednarodni pravni red) ali celo “srečanje treh predsednikov”, ki ga sicer menda tudi Republika Slovenija šteje za zaključno spravno dejanje, potem ko ni nikoli državniško nastopila (kot ji zapoveduje 5. člen ustave), da bi opozorila “prijateljsko sosedo” na hudo in vztrajno kršenje ravni varstva slovenske narodne skupnosti, ki izhaja iz 8. člena Osimske pogodbe, ker se ta sklicuje na raven varstva, ki jo predvideva Posebni statut z dne 5.10.1954, zato, da bi zagotovila njeno spoštovanje (tako piše v razsodbi Ustavnega sodišča št. 15 iz leta 1996). Domnevamo, da deželni tajnik zbirne stranke Slovencev v Italiji, kljub 22 letom delovanja na pravnem področju in 13 letom načelovanja tej stranki, ne ve, da je Ustavno sodišče v navedeni razsodbi ugotovilo, da je raven varstva, ki jo predvideva navedeni Posebni statut, brez dvoma sestavni del italijanskega pravnega reda (“certamente parte del vigente ordinamento nazionale”), vendar njegovo besedilo, kljub sklicevanju nanj v 28. členu “zaščitnega zakona”, še ni bilo objavljeno v uradnem listu Italijanske republike, čeprav bi moralo biti vključeno v Enotno besedilo, ki ga predvideva 6. člen “zaščitnega zakona” in bi moralo biti objavljeno v 120 (stodvajsetih) dneh od vstopa veljavo tega nesrečnega zakona (to je: 21. julija 2001). Da ne upoštevamo 3. odstavka 10. člena odloka predsednika republike št. 1092 z dne 28. decembra 1985, ki predpisuje, da se skupno z novim zakonom objavi tudi besedila predpisov, na katere se zakon sklicuje.

Upamo, da se bo deželni tajnik zbirne stranke Slovencev v Italiji še pred izvolitvijo v Evropski parlament zavedel, da sta besedilo “zaščitnega zakona”, njegovo tolmačenje in njegove kršitve neevropsko zločinsko početje, ki izriva Italijansko republiko iz evropskega civilizacijskega kroga, odreka pripadnikom slovenske narodne skupnosti človeško dostojanstvo (o tem se je razpisalo Ustavno sodišče Italijanske republike v razsodbi št. 62 iz leta 1992 v 6. paragrafu poglavja “Considerato in diritto”) in krši temeljne vrednote civilizirane demokratične Evrope. Tako bo lahko v Evropskem parlamentu odločno nastopil, da bo prepričal večino poslancev, da ravnanje Italijanske republike s slovensko narodno skupnostjo ogroža naš obstoj ob meji med romanskim in slovanskim svetom.

Če pa ne bo izvoljen v Evropski parlament, upamo, da bo spoznal, da so razsodbe Ustavnega sodišča št. 28/1982, št. 62/1992 in št. 15/1996 “sentenze monitorie” (na internetu lahko dobi študijo “Corte costituzionale, Servizio studi, La prassi del controllo di costituzionalità: Tipologia delle decisioni ‘di merito’nei giudizi sulle leggi, Brasilia, 17 marzo 2008”), ki v utemeljitvi določajo, kaj mora zakonodajalec predpisati, da bo zakon ustavno zakonit. Potem bo, kot izkušen odvetnik, že našel način, da spravi nekaj primerov na Ustavno sodišče in doseže, da se odpravijo ustavne nezakonitosti “zaščitnega zakona”. V pričakovanju take priložnosti lahko pomaga žrtvam rasne diskriminacije glede rabe slovenskega jezika v postopkih po 43. in 44. členu zakonodajnega odloka št. 286 z dne 25. julija 1998. Take žrtve so na primer vsi tisti, ki imajo tako imenovano dvojezično volilno izkaznico na dvojezični tiskovini, ki pa je izpolnjena izključno v italijanskem jeziku. Računamo, da med člani in volilci Slovenske skupnosti ne manjka kremenitih Slovencev, ki bodo sami poiskali odvetnika, da se rešijo tako žaljivega in ponižujočega ravnanja, tudi zato, ker obstaja možnost odškodnine za nepremoženjsko škodo. Poleg tega lahko računamo tudi na spodbudno dejavnost SKGZ in SSO.

za družbeno politično društvo Edinost
Samo Pahor