Juliji in Eliji voščim seveda vso srečo v novem življenju, saj potrpljenja jima ne manjka, ker sta morala verjetno prvič po nekaj desetletjih čakati, da iz Rima prispe odgovor, ali se lahko poročita v slovenščini ali ne, da ne bo njun zakon neveljaven.

Zgleda, da si je ta problem postavila samo sedanja občinska uprava, z razliko od prejšnjih, ko so se čisto slovenske poroke vrstile kot na tekočem traku, ne da bi kdo podvomil o njihovi veljavnosti.

Ko sem bil leta 1993 prvič izvoljen v občinski svet, je župan Illy podelil nekaterim svetnikom, med temi tudi meni, stalno pooblastilo za poroke. Tako smo se vrstili ob sobotah in opravljali tudi do deset in več porok na dan. Pa je nekega dne pristopil k meni par, ki je želel poroko v slovenščini. Obvestil sem podžupana Damianija, ta pa župana Illyja, da bom opravil slovensko poroko, pripravil sem obrazec, vključno s tremi členi civilnega zakonika, ki jih je treba vedno prebrati – pa naj bo na občini ali v cerkvi – vse samo v slovenščini, obvestil sem še matično funkcionarko, ki je bila prisotna kot zapisničarka, da bo tako. Vstopil sem v novo občinsko dvorano, ki je gledala na Veliki trg, opasan z župansko lento, pozdravil in nagovoril (še) zaročenca samo v slovenščini, prebral vprašanja, ki jih predvideva občinski formular, prebral tri člene in vprašal, ali se nameravata vzeti. Prebral sem tudi formulo o ločenem premoženju zakoncev, vse izključno v slovenščini.Tudi odgovori, ki sem jih prejel od novoporočencev in prič, so bili samo v slovenščini. Nato je zapisničarka prebrala zapisnik – seveda v italijanščini, ker drugega jezika ni obvladala, a tudi druge oblike zapisnika ni – vsi smo ga podpisali, stisnil sem roko novoporočencema, se z njima slikal in šel naprej z ostalimi porokami.

V tej obliki sem v 13 letih, za časa županov Illyja in Dipiazze, poročil več kot deset parov, med temi sedanjega občinskega svetnika Igorja Švaba, novinarja Ivana Žerjala in Petra Rustjo, zdravnika Petra Franzo s Silvijo Callin, ter še več drugih, ki jih niti ne omenjam, saj bodo lahko sami kaj napisali. Za Petra Rustjo se je še to zgodilo, da je bila matičarka brez glasu zaradi prehlada, zato smo dali zapisnik za prebran in smo ga kar podpisali, tako da je bila poroka brez italijanske besede, seveda razen italijanščine v uradnem zapisniku.

Slovenski obrazec poroke, ki sem ga dodal raznim stranem uradnega občinskega obrednika, tako da sem prekril italijansko besedilo, pa še hranim.

O teh zadevah sem večkrat obvestil tudi novinarje Primorskega dnevnika, ki so prihajali na občinski svet in se mi zdi, da je časopis o tem tudi pisal. Če pa ni, ne vem, zakaj ni.

Vem, da so za mano še drugi opravili čisto slovenske poroke. Dvojezične pa le, če je bil  par narodnostno mešan in se je zato po želji mladoporečencev prebralo formule in člene v dveh jezikih. To se je dogajalo v občinski poročni dvorani ali v Vili Revoltella.

Mojo sestro je pred dolgimi leti na občini poročil v slovenščini Stojan Spetič in vem, da so še drugi svetniki poročevali v slovenščini. Tudi za časa vladanja Liste za Trst ali DC. Takrat, če se ne motim, so župani zahtevali, da se prebere člene zakona v obeh jezikih, saj tiste uprave nam niso bile naklonjene, so pa dopustile poroke v slovenskem jeziku brez dopisovanja z Rimom. So zato vse te poroke neveljavne?

Priznam, da je tokrat prevajalec (ne vemo, če ga je dala na razpolago občina ali sta si ga morala dobiti novoporočenca) prebral uradni zapisnik tudi v slovenščini. Tu je edina razlika z ostalimi slovenskimi porokami. Zgleda pa, da ta del ni bil podpisan od vseh udeležencev in da s tem ni postal del uradnega dokumenta. Če je drugače, se opravičujem, iz člankov ta podatek ne izhaja.

Zato ni res, da je poroka, o kateri je bilo te dni toliko govora, prva slovenska poroka na tržaški občini. Slovenščina pa ne more razveljaviti volje sodelujočih. Tudi slovenski duhovnik prebere na koncu poročnega obreda člene, ki so že dolgo let v slovenščini: so torej vse slovenske cerkvene poroke neveljavne za državo, ker jih ministrstvo v Rimu ni »blagoslovilo«?

Ne vem, od kod torej problem in tak poudarek na novici (?), ki ni točna.

S spoštovanjem. Peter Močnik