Govor podpredsednika Deželnega sveta Igorja Gabrovca, ki je bil podan 28. junija 2013 v Števerjan ob priliki 22. obletnice osamosvojitve Slovenije. Slovesnost je organiziral Svetovni slovenski kongres – Konferenca za Italijo.

Cenjeni gostitelj, spoštovani organizatorji nocojšnje svečanosti, ugledni gostje, dragi prijatelji, rad bi se vsem vam še najprej zahvalil za ta večer in za čast, da smem tu spregovoriti. V isti sapi pa se vam zato tudi opravičil, če moj nastop ne bo – zaradi vsebin ali zaradi sloga – zadovoljil pričakovanjem. Dolgo sem razmišljal, kaj naj povem ob tej priložnosti, ki je vezana na zelo jasno profilirane dogodke, in naj istočasno to uokvirim v današnji čas, ki je gosto in megleno obseden z dnevno politiko. Politiko z malo začetnico, ki se je, tako v Italiji kot morda še zlasti v Sloveniji, spremenila v vsakodnevno obračunavanje na najbolj nizki in nizkotni ravni. Brez vsake vizije bodočnosti, brez vsake sledi luči na koncu tunela. V državi in družbi, ki se, tu v Italiji tako kot v Sloveniji in marsikje še v Evropi, dan za dnem pogrezata v gospodarski stagnaciji, socialni stiski, brezposelnosti, brezperspektivnosti.

Od tu odločitev, da se gole sedanjosti ne bom dotaknil. Ne bom obujal vsem znanih zgodovinskih dejstev, ne bom govoril o kralju Matjažu in ne o kmečkih puntih, ne o pomladi narodov in ne o generalu Majstru in tudi ne o odporništvu, o revoluciji in kontrarevoluciji, o vojni za Slovenijo, ne o demokratizaciji in tudi ne o aferah, ki dve desetletji polnita časopisne strani in politični vsakdan. In tudi ne o tem, kar se dogaja zadnje mesece in  tedne.

Zato, ker ljudem, preprostim ljudem, ki jim politika ni zajtrk, je vsega tega dovolj. Postavim se med nje in rečem, da nas žal prevečkrat zagrabi tisto podtalno malodušje, zaradi katerega se sprašujemo, kam pravzaprav plovemo, kaj se bo z nami zgodilo čez nekaj mesecev, let, kaj še desetletij. Kje bomo, mi, naši otroci, naši potomci, in kaj bomo delali? Standard, kvaliteta življenja že več let strmo pada. Vseeno pa imam občutek, da se morda ne vsi zavedamo, kako se pravzaprav svet zelo spreminja. Ritmi, ki smo jih bili navajeni, gospodarske rasti, ki smo jo še pred kratkim doživljali, življenjskega in splošnega blagostanja ne bo več, kot ga je bilo še pred nedavnim. Svet, kakršnega poznamo, je enostavno počil po šivih in pod težo vedno večjega in izključnega stremljenja po profitu; ta rast se je morala in se bo morala ustaviti. Sedaj pa vprašanje: je bila stalna in požrešna gospodarska rast res sinonim udobja, zadoščenja, recimo ji – sreče?

Tudi sami bomo morali ponovno premisliti naše bivanje na tem koščku zemlje. Morali bomo ponovno vzeti v roke svojo usodo, vsak zase a v tesnem vzajemnem povezovanju. Resno se moramo zamisliti nad vrednotami, nad cilji, nad željami, ki jih  imamo zase, za svoje družine, za svojo ožjo in širšo skupnost. Kriza, ki jo človeštvo doživlja, seveda ni ne prva, menda tudi ne zadnja. Človek se je znal v vsej svoji zgodovini že prilagoditi novim razmeram in tako se bo moral prilagoditi tudi sedanjim. Ko je družba doživljala gospodarsko-gmotno krizo, je navadno ta bila povezana tudi z moralno ali družbeno krizo. Pride tako čas, ko moramo začeti drugače razmišljati, na razvoj človeka gledati z drugačnimi očmi, ne samo z očmi fizičnega in duševnega blagostanja, temveč z očmi moralne pravičnosti in družbene enakopravnosti. Zanimivo je, da se zgodovina včasih skoraj klišejsko ponavlja.

Ko je v stari Grčiji v petem stoletju pred Kr. začela prevladovati retorika nad vsebino govorov, so prišli na dan sofisti, ki so širili mentaliteto, da je zmaga pomembnejša od vsebine; takrat je začela prevladovati filozofija relativizma in skepticizma. Ali nas ne to morda spominja tudi na današnji čas, ko je kričanje po televizijskih ekranih postalo pomembnejše od političnih programskih smernic? Ni tudi besedno napadanje postalo pomembnejše od splošnega interesa, da tudi med sprtimi konec koncev pridemo do zadovoljivega soglasja? Ali niso gole retorične besede morda postale pomembnejše od vsebinskih ciljev, ki naj si jih družba zastavlja? Ali ni zaradi tega ravno sedaj začel prevladovati vse večji skepticizem in relativizem, ki smo mu v Italiji (v Sloveniji je podobno) priča ravno v zadnjih pokazateljih izredno nizke volilne udeležbe, morda celo najnižje v vsem povojnem obdobju. In glej, ko je ta relativizem in skepticizem dosegel svoj višek, se je pojavil kdo, ki je začel govoriti o resnici in o pravičnosti. Takrat je bil to filozof Sokrat, ki je pripovedoval, da je sledil svojemu daimonu, svojemu notranjemu glasu, ki ga je stalno spodbujal k iskanju resnice, k iskanju rešitev znotraj sebe. Njegov zelo znani in poznani rek »vem, da nič ne vem« je bila samo štartna točka, torej prepričanje, da se je svet zrelativiziral in da je treba na novo premisliti družbo in iskati resnico v sebi. Treba je bilo nadzorovati strasti, se umiriti, in poiskati pravično rešitev; treba je bilo se izogniti površinskosti in površnosti ter razumeti najprej, kaj je dobro zase, a ne v egoističnem in egocentričnem smislu, temveč v globljem smislu; najprej poskrbeti za svoj notranji mir, nato pa ta mir deliti in prinašati v družbo. Poudarjal je zmernost, pogum, modrost in pravičnost, ki jih je bilo treba neprestano iskati v sebi, stalno, vse do smrti. Morda pa bomo morali tudi mi razumeti, da je prišel čas, da ponovno premislimo naše stanje, da se otresemo odvečnih besed in relativizma ter da postavimo na noge novo družbo in to z modrostjo, zmernostjo in pravičnostjo, v kateri se bo vsak čutil dolžan skrbeti zase in za druge, ne pa samo za svoj žep in za svojo blaginjo, temveč za blaginjo celotne družbe.

V starorimskem svetu je bila ena najpomembnejših vrednot, pomislimo na Seneko, ravno virtus, oz. krepost, ki so jo stari Rimljani čislali in se nanjo sklicevali. Pomenilo je, da je bil človek ustvarjen za to, da služi družbi, v kateri živi. Najvišja krepost je bila ravno ljubezen do sočloveka, po kateri se je uravnavala virtus vsakega. V to je verjel tudi sam cesar Mark Avrelij, ki je prav tako trdil, da vsakdo ima največjo korist v tem, da koristi drugim, zato se je tudi sam postavljal v službo drugim in pravil, da mora človek vedno iskati korist zase in za druge. Znan je npr. njegov rek. »Kar ne koristi panju, ne koristi niti čebeli!«.

Kar ne koristi panju, ne koristi niti čebeli. Na ta prazničen večer, ko se po 22-ih letih spominjamo na veličastno odločitev za narodno in državno samostojnost, ne moremo mimo tega, da smo bili Slovenci takrat veliko bolj in prepričano zazrti v skupni panj. Danes je naša domovina bolj podobna sršenjemu gnezdu in to stanje nas žalosti, potre, hromi. Hočem zato zaključiti svoj daleč predolg nastop z voščilom vsem vam in vsem nam, da bi se vsak dan skromno čutili kot čebele, ki živijo skladno z ritmi narave in panja. Malo prevzetnih kraljic, čim manj trotov, ki jih je še posebej v politiki itak preveč, in veliko marljivih čebel. Če bomo začeli vsak pri sebi, potem se bodo tudi naši skupnosti, naši deželi, Sloveniji, Italiji, Evropi pisali boljši časi.

Hvala za pozornost in lepo nadaljevanje večera v tej briški oazi krepostnih idealov in dobrih misli.

Naj živi svobodna in demokratična Slovenija, naj živi ves slovenski rod.

Igor Gabrovec