Državni zakon o poučevanju italijanske državne himne v šolah projicira politični razred in z njim vso italijansko družbo globoko nazaj v zgodovino in je povsem skregan s časom, ki ga živimo, časom, v katerem se vedno več govori o večkulturnih družbah, kjer države niso več monoetnične, kjer vsako družbo tvori vedno več pripadnikov različnih etničnih, verskih in kulturnih skupnosti. Že samo besedilo Mamelijeve himne obuja spomine na neko davno, že pozabljeno in v zgodovinski spomin spravljeno obdobje, ki nima nič skupnega z evropsko vizijo miru in sožitja med narodi. Za pripadnike drugih narodov, in primis priznanih jezikovnih in narodnih manjšin, pa je stvar iz vseh zornih kotov popolnoma nesprejemljiva. Kako naj denimo od mladih v slovenskih šolah zahtevamo, naj pojejo petkrat ponovljeni refren »Stringiamoci a coorte, siam pronti alla morte, l’Italia chiamò«? Naj otroke res pozivamo k združevanju v rimske legije in v boj do smrti? Kako bi, denimo, prof. Boris Pahor poslušal petje »i bimbi d’Italia si chiaman Balilla«, pa čeprav je Mameli pisal himno v stoletju pred fašizmom? Ali »già l’Aquila d’Austria le penne ha perdute, il sangue Polacco, bevè col cosacco, ma il cor le bruciò«? V Trstu, Gorici in na Tridentinskem, kjer se zgodovinsko ozaveščenim še kako toži po nekdanji Avstriji?
Najvišje izvoljeni politični razred bi se bil moral spraševati o umestnosti tovrstne himne in kvečjemu o potrebi po njeni posodobitvi; kaj še, da jo pod krinko domovinskih čustev vsiljuje mladim in potencialno neobremenjenim generacijam! A se ni, Bog vedi zakaj.
Južno tirolski parlamentarci so nas v minulih tednih k sreči rešili najhujšega, saj naj bi za šole narodnih manjšin veljala možnost neizvajanja določil tako patetičnega zakona. Z razliko od Doline Aoste, Trenta in Bocna, ki so avtonomne tudi na šolskem področju, se v FJK žal pristojnosti Dežele in države prepletajo, običajno v korist Rima. Že danes pa lahko izkoristimo določila zanimivega in dejansko neupoštevanega deželnega zakona št. 27 iz leta 2001, ki ureja izobešanja deželne, državne in evropske zastave. V 6. členu zakon pravi, da na javnih poslopjih v občinah, kjer so prisotne različne priznane jezikovne skupnosti, na osnovi določil zakonov 482/99 in 38/01 visi ob državni, evropski in deželni zastavi tudi zastava manjšinske narodne skupnosti. Zakona nihče ne upošteva, saj na javnih poslopjih, kot so denimo tudi šole, v najboljšem primeru visita le italijanska in evropska zastava – niti deželne ni.
Novemu zakonu o italijanski himni lahko zato še takoj simbolno in popolnoma zakonito odgovorimo tako, da izpostavimo tudi slovensko zastavo na pročelje prav vsake slovenske šole od Milj do Špetra. Ker bi nam predvidljivo odgovorili, da ni zastav in da ni denarja za njihov nakup, sem že naročil prvih petdeset slovenskih zastav, ki jih bomo v prihodnjih tednih dostavili vsem šolskim ravnateljstvom. Deželna uprava naj nato poskrbi, da vsaka šola dobi tudi deželno zastavo. Skupno plapolanje slovenske, deželne, italijanske in evropske zastave bo najboljši dokaz, da nam je do ohranitve avtonomije, kulturne in jezikovne raznolikosti prostora ter vse to povežemo v duh skupne evropske bodočnosti. Pa naj nam še kdo reče, da smo mi nacionalisti ali vase zaprti!
Igor Gabrovec, deželni poslanec SSk