Vprašanje zastopanosti zamejskih slovenskih narodnih skupnosti v javnih upravah je neločljivo povezano z vprašanjem enotnosti in povezanosti. To je izšlo z okrogle mize v sklopu Koroških kulturnih dnevov na Primorskem, ki je potekala 29. oktobra v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorci, ko so predstavniki političnih strank, civilne družbe in stanovskih organizacij razpravljali o različnih ravneh zastopanosti manjšinske skupnosti v Avstriji in Italiji. Večer so organizirale Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice, Slovenska prosveta iz Trsta in Krščanska kulturna zveza iz Celovca v sodelovanju s Krožkom Anton Gregorčič in Novim glasom, z vprašanji pa ga je oblikoval in povezoval goriški pokrajinski tajnik Slovenske skupnosti Julijan Čavdek. Ta je med drugim poudaril, da je vključevanje zastopnikov manjšinskih skupnosti v predstavniške organe državne in krajevne javne uprave nadvse pomembna pri upravljanju teritorija, hkrati pa tudi eno izmed temeljnih načel evropske zakonodaje in razvojne strategije. Izmenjava mnenj in izkušenj je bila po mnenju sodelujočih izjemno plodna, konkretna in koristna.

Srečanje je uvedel predsednik koroške Enotne liste Vladimir Smrtnik, ki je povedal, da tudi Koroško – podobno kot Italijo – razburjajo sodne obravnave zaradi bolj ali manj kriminalnih dejavnosti vodilnih politikov. Politična situacija bremeni splošno delovanje in vpliva tudi na razmišljanje in delovanje EL in samostojnega političnega gibanja koroških Slovencev, ki se od leta 1945 dalje vztrajno prizadeva za to, da bi dosegli zastopstvo v deželnem koroškem parlamentu. Na Koroškem je težje kot v Italiji, je dejal, saj imajo volilno zakonodajo, ki manjšini sploh ni naklonjena. Ideološki spopadi znotraj narodne skupnosti so že l. 1945 privedli do tega, da je veliki vodja dr. Tischler moral umakniti kandidaturo za deželni parlament, kar je bila “usodna napaka slovenske narodne skupnosti v zgodovini koroških Slovencev”, saj bi tedaj zlahka dobili vsaj dva ali več poslancev. Ideološki spopad znotraj Jugoslavje je odseval tudi na Koroškem, tako se je narodna skupnost razcepila na dve politični organizaciji. Tischler je l. 1949 ustanovil Narodni svet koroških Slovencev, ki je vedno dosledno zagovarjal politiko samostojnega nastopanja. Na naslednjih volitvah sta nastopili dve slovenski listi. Nekaterim je očitno bilo bolj pogodu to, da se slovenska skupnost cepi in se onemogoča enemu taboru, da pride do poslanca v deželnem parlamentu, je podčrtal Smrtnik. L. 1972 so štartali na novo, prišlo je do preporoda, do ustanovitve Kluba slovenskih občinskih odbornikov, tri leta kasneje do Koroške enotne liste in preporoda samostojnega političnega gibanja, ki se je skušalo uveljaviti še naprej na raznih deželnih, občinskih in stanovskih volitvah. Izziv je bil, kako združiti sile, da bi dosegli volilni prag, ki ga je avstrijska politika namenila, da bi koroškim Slovencem onemogočila vstop v koroški deželni zbor. L. 1973 so za las izgubili to priložnost, takoj nato so avstrijske stranke spremenile volilno zakonodajo, tako da so dvignile prag. “Cilj koroške politike je bil onemogočiti naš vstop v deželni zbor”. Leta 2009 so prvič v zgodovini dosegli župana. Danes stojijo pred deželnozborskimi volitvami (marca 2013), ko želijo kot samostojno politično gibanje doseči predstavnika v deželnem parlamentu. Na razne načine skušajo doseči, da bi dosegli zakonsko zajamčeni manjšinski mandat ali da bi prišli do dogovora s kakšno drugo stranko, ki bi omogočila avtonomno zastopstvo. Vzdušje je boljše, zato pričakujejo zgodovinski premik. “Če bo zdrava pamet, bomo to dosegli”. Izziv za prihodnost pa je tudi okrepiti povezovanje, odpraviti razkosanost in izločevanje, saj je že preveč rojakov tudi zaradi tega izbralo pot v asimilacijo in ne želijo biti več Slovenci.

Deželni tajnik SSk Damijan Terpin je spregovoril o deželnem in državnem volilnem zakonu. Slednji je dosegel dno, kar so dokazale tudi volitve na Siciliji. “Zaupanje državljanov v državo, njene institucije in politične stranke je na psu”. To je dodatna spodbuda, da parlament spremeni volilni zakon in vrne državljanom vsaj deloma pravico izbirati parlamentarce. To je krasna priložnost tudi za manjšino, da doseže nekaj tudi na državni ravni. “Demokratska stranka nam je doslej zagotavljala po enega senatorja, manjšina pa ni imela besede pri njegovi izbiri”. V senatu se je začela debata, SSk in skupno predstavništvo sta predstavila svoje amandmaje; kaj se bo zgodilo, je težko predvideti. Sicer pa je SSk odprta in zbirna stranka; njeno vodstvo je pripravljeno jo razpustiti “pod pogojem, da se s civilno družbo in drugimi komponentami ustanovi druga in da bi tako le odpravili stare delitve”, je zatrdil Terpin. “Kakšenkrat je treba predlagati tudi utopične rešitve”… Podpredsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Nanti Olip je spregovoril o težavah slovenskih ustanov na Koroškem in z grenkobo ocenil, da “stanje postaja nevzdržno”, odprta so še številna vprašanja. Eden glavnih vzrokov je ta, da se z oblastmi niso pogajali enotno, zato so dosegli manj, saj je vsakdo iskal zgolj osebne interese in ne skupnih. Avstrijska zvezna in koroška deželna politika sta jih izigrali “kot dojenčke po starem principu ‘divide et impera’”. Zato se pojavljajo predlogi koordinacije učinkovitejše zastopanosti narodne skupnosti. Obstajajo razni modeli: kjer so narodne skupnosti prišle do interesne zastopanosti po principih demokratične izvoljenosti, so dosegle največji napredek. Morda pa bo kaj več uspelo novi generaciji, ko se bodo starejši umaknili, je dodal Olip. Predstavnik Sveta slovenskih organizacij Riccardo Ruttar je pod drobnogled postavil problem Benečije, kjer se je v sto letih izgubilo okrog dvajset tisoč Slovencev. Premalo so zavedni, sploh pa še vedno razpravljajo le o tem, ali so ali niso Slovenci, zaradi česar ni pričakovati nič dobrega za prihodnost. Problem je mala krajevna politika, ki škodi skupnosti, pa tudi sovraštvo med Slovenci samimi oz. posamezniki, ki netijo razdore in razdvojenost. Za tako stanje ni kriva le raznarodovalna politika, temveč sama civilna družba, ki ni znala najti pravih poti, da bi dosegla kaj več, je dejal Ruttar. Vodja Skupnosti južnokoroških kmetov Štefan Domej, dejaven v Kmetijski deželni zbornici in politiki, ki že vrsto let ohranja prijateljske stike z zamejci v Italiji, je povedal, da na Koroškem – v primerjavi z Benečijo – doživljajo še večji pritisk raznarodovanja in ponemčevanja. “Slovenščina izginja”. Še najbolj boleča in moteča je politična in ideološka razdvojenost ljudi. “Kljub temu da imamo že 20 let samostojno državo, nam Slovenija ne more dati opore, da bi s ponosom rekli mladim, da se splača ohraniti to, kar smo”. Matična domovina po njegovem mnenju tudi premalo pozna stvarnost rojakov-zamejcev. Kmetijstvo je na podeželju podvrženo istim strukturnim spremembam kot drugje, veliko ljudi se odseljuje, opušča kmetijstvo in živinorejo, bistveno se spreminja jezikovna podoba vasi. Nobena stanovska organizacija ne more pomagati ljudem, če si ti sami nočejo pomagati… Pokrajinski predsednik Kmečke zveze Gorica in eden najbolj prepoznavnih vinogradnikov na Goriškem, Stanko Radikon, je dejal, da ima KZ kot ustanova deželnih razsežnosti pravico biti pri zelenem omizju na Deželi. Na Tržaškem je organizacija iz več razlogov močnejša kot na Goriškem, borijo se za njen obstoj. Tudi on je poudaril, da je eden glavnih problemov, zaradi katerih je naša narodna skupnost šibkejša pred večinskim narodom, ločevanje oz. neenotnost. “Tega še nismo premostili”, a “zavedati se moramo, da smo predvsem Slovenci, to nam mora biti skupno”. Imamo določene pravice, ki jih lahko dosežemo, samo če nastopimo skupaj v politiki, kulturi, športu in gospodarstvu. “Samo tako bomo šli naprej”.

Danijel Devetak – Novi Glas, 8.11.2012