Spoštovana gospa ministrica,

dovolite, da Vam v osebnem imenu in v imenu tolikih, ki spoštljivo čutijo in živijo, izrazim vso svojo bližino in vsestransko solidarnost ob nesramnem dogodku, ki je včeraj popoldne Vas osebno žalil in za vse nas onečastil sveti kraj našega naroda – bazovsko gmajno.

Slovenci v Italiji se žal delimo »na prafaktorje« skoraj vsak dan in skoraj na vseh področjih. Le enkrat v letu smo zares vsi skupaj v imenu visoke žrtve štirih mladih fantov, ki so bili v krvavi zori blodenj minulega stoletja umorjeni zato, ker so se odločno uprli zatiranju. Uprli so se kot Slovenci, ki tu živimo že poldrugo tisočletje. Uprli so se prepovedi uporabe slovenskega jezika v javnosti in tudi doma, zapiranju naših šol, društev in podjetij. Deset let pred njihovo mučeniško smrtjo je že gorel Narodni dom v samem središču mesta. Šele deset let kasneje je izbruhnila druga svetovna vojna. Medtem so naši ljudje živeli v dve desetletji dolgi mori.

Na bazovski gmajni se zato vedemo obzirno, spoštljivo do sebe in do drugih. Ko se strinjamo, ploskamo. Po proslavi prav tako spoštljivo in umirjeno, javno ali zasebno, komentiramo izrečene besede.

Incident, ki bo s črnim madežem zapisan v kronološki pregled proslav v Bazovici, je bil, to vemo, zrežiran in pripravljen izza meje, ki je ni več. Zdraha je bila »uvožena« v logiki političnega in medstrankarskega obračunavanja v domovini. Če je kaj, kar Matici ne zavidamo, je njeno zaostreno zdraharstvo, ki ga v »zamejstvu«, hvala Bogu, težko dosegamo. Od tu »pogumnim« kontestatorjem prijazno vabilo, naj prihodnje leto ostanejo kar doma.

Spoštovana gospa ministrica,

zahvaljujemo se Vam za obisk in izrečene besede, kar je pomenilo institucionalno prisotnost slovenske vlade v zastopstvu slovenskega naroda na svečanosti, ki nas povezuje s pogledom na bodočnost in torej na izzive, ki so pred nami.

Igor Gabrovec, deželni poslanec