Spoštovani,

Dovolite, da se najprej zahvalim g. župniku Žarku Škerlju, ki mi je ponudil priložnost, da se lahko spomnim svetlega zgleda mladih fantov ob priliki pomembne obletnice tega božjega hrama, kjer sem bil sprejet med kristjane. Čutim čast, a tudi težo tega trenutka.

Ko sem pripravljal današnji govor, sem si ponovno prebral razsodbo, s katero so obsodili na smrt Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča.

Pregledal sem imena in like članov posebnega fašističnega sodišča, ki ga je Mussolini dal ustanoviti po atentatu, ki ga je sam doživel v Bologni oktobra 1926. Po tem atentatu pa vse  do leta 1928 je dosegel, da je parlament, v katerem je že imel večino, odobril t.i. „leggi fascistissime“. Šlo je torej za poslednji udarec katerikoli obliki pluralizma in demokracije v državi. V ta leta in v ta snop zakonov spadajo zaprtje slovenskih šol, prisilna sprememba imen in priimkov ljudi ter imen naselij, prepoved rabe slovenščine, likvidacija več desetin slovenskih podjetij, ukinitev prejšnjih občin in županov z imenovanjem podestajev, in še marsikaj.

Režim si je začel postavljati spomenike, ki so bili v naših krajih uperjeni proti Slovencem in tu živečim narodom. Izhajal je tisk pod nadzorom režima, ki je nasilno uvajal ljudi v novo miselnost. Naposled so bile odpravljene še volitve in demokratični parlament ter sindikati, ki niso bili izraz oblasti.

Že novembra 1926 je nastalo posebno sodišče za zaščito države, ki se je takoj v prvih razsodbah izreklo, da sta država in fašizem ena in ista stvar. Napad na fašizem je torej pomenil napad na državo in kot tak se je tudi kaznoval. Antifašisti so postali navadni teroristi. Napad na Mussolinija je pomenil napad na Italijo. Medtem pa je Oberdank postal heroj in je dobil spomenik, čeprav je z bombami napadel poglavarja lastne države.

Predsednik sodišča odv. Guido Cristini, general, zelo blizu Mussoliniju, je nastopil leta 1928 po smrti prvega predsednika, a ga je Mussolini prisil k odstopu že leta 1932, saj je sumil, da podpira njegovega konkurenta v stranki. Sumil je tudi, da je razkril, kako je po bolonjskem atentatu Mussolini zahteval, da se zgledno kaznuje tudi osebe, ki niso bile pri tem prav nič krive. Moral je namreč lepo pripraviti državni udar. Po drugi vojni je Cristini doživel epuracijo kot drugi fašistični funkcionarji, a se je rešil hujših posledic zaradi Togliattijeve amnestije, ki je omogočila svobodo veliko fašistom. Pravijo, da jo je Togliatti izdal, da bi rešil tovariše, ki so si med ali po vojni umazali roke z nasiljem. Pomoč takim je postala pomoč sovražnikom, proti katerim se je italijanski narod boril in žrtvoval za svobodo.

Sodnik poročevalec, Presti Giovanni, vojaški sodnik, ki je sodnemu senatu predlagal kazni za obtožence, je kril to mesto v posebnem sodišču celih petnajst let. Tudi on je doživel epuracijo, čeprav je na začetku zgledalo, da se bo zmazal, pa tudi nič več.

Pet stranskih sodnikov, ki so bili po činu polkovniki, je doživelo različne usode.

– Lussorio Cau, maršal karabinjerjev iz Sardinje si je prislužil čin in kolajno, ker je lovil „brigante“ na Sicilji in Sardinj preoblečen tudi v pastirja, torej gotovo zvest in zanesljiv sodnik, je leta 1961 umrl naravne smrti in je še danes počaščen na uradnem spletu karabinjerjev ter z ulicama v dveh mestih na Sicilji;

– Alberto Ventura in Giuseppe Rambaldi sta prejela Mavricijansko odličje s strani kralja Viktorja Emanuela III. Ob tem naj vam povem še zanimivost: pod objavo njunega odličja na uradnem listu države je tudi objava dolge vrste poitalijančenih slovenskih in hrvaških priimkov, ki so, tako piše, italijanskega izvora;

– Alberto Piroli je vodil legijo črnosrajčnikov v Etjopski vojni;

– Ivo Oliveti je padel z letalom leta 1936 med vojno v Abesinji: danes je po njem poimenovana gimnazija v Locriju v  Kalabriji. Verjetno ni nihče obrazložil dijakom, da je bila vojna v Abesiniji napad na suvereno državo, da ni bila obrambna in da si takratni napadalec verjetno ne zasluži časti poimenovanja kulturnega hrama kot je lahko klasični licej.

Republika Italija vseh teh sodnikov, ki so skoraj gotovo imeli že napisano razsodbo še preden se je proces sploh začel, za njihovo početje ni nikoli kaznovala. Tako kot niso bili kaznovani generali in federali, ki so pobivali po Jugoslaviji in Grčiji, saj je vojaško sodišče leta 1951 izdalo razsodbo, da se tem osebam ne more soditi: ne more se soditi generalom Roatta (v Ljubljani je napisal „si ammazza troppo poco“) ali Robottiju ali Bastianiniju, ali predsedniku posebnega sodišča za Dalmacijo in prefektu Zadra Serrentinu, čigar potomci so pred leti celo prejeli plaketo od predsednika republike Napolitana na dan spomina na istrsko dalmatinske dogodke; ne more se soditi človeku z imenom Francesco Giunta, požigalcu Narodnega Doma, ki je umrl doma leta 1971 in še veliko drugim podobnim, to pa zato, ker je zunanje ministrstvo demokratične Republike Italije takrat potrdilo, da v Jugoslaviji in Grčiji ni recipročnosti pri kaznovanju podobnih zločincev, saj npr. v Jugoslavij niso kaznovali tistih, ki so se znesli nad italijanskimi vojaki in ujetniki. Seveda se pri tem ni dodalo, da so bili Italijani napadalci in okupatorji suverene države skupaj z Nemci. Se je pa začela kampanija proti Slovanom zaradi t.i. povojnih pobojev, v korist interesa države in meja poražene Italije. Kazenski postopnik, ki ga je dal Mussolini predelati leta 1930 in ki je ostal v veljavi tudi po vojni, je namreč določal, da je treba pred procesom zaradi vojnih zločinov preveriti recipročnost kaznovanja med zainteresiranimi državami. In takratni zunanji minister Republike Italije Carlo Sforza je to s pridom izkoristil. Po prepričanju je bil sicer že od začetka antifašist, a je s tem kronal lastna dolgoletna prizadevanja, da se ne izroči italijanskih vojnih zločincev državam, v katerih so povzročili gorje, kot je Italiji velevala mirovna pogodba. Prepričal je Angleže in Američane, ki so potem vplivali na Ruse, da jim bodo sodili v Italiji, a je leta 1951 dal to zaključiti z razsodbo, ki si je pilatovsko umila roke in pustila krivce neomadeževane. Nato je prepustil funkcijo ministra in odšel v pokoj.

Upali smo, da se bo italijanski predsednik med obiskom v Ljubljani, ki se je vršil letos poleti, končno poklonil nedolžnim žrtvam nasilja italijanske vojske, ki so padle v Gramozni jami, kot se to redno dogaja za padle v Ardeatinskih jamah pri Rimu. A Kapplerja je Italija obsodila in so zato ti mrtvi žrtve vojnega zločina, padli v Ljubljani pa so žrtve generala, ki ga Italija ni obsodila.

Čut državnosti pač, ki ga zelo pogrešamo v matici, kot je spoštovanja vredni prof. Boris Pahor povedal v intervjuju na dan vstopa v prvo stoletje svojega življenja. V italijanski politiki prideta prej država in narod, potem vse ostale zdrahe. Kaj pa med Slovenci?

In nato sem si pregledal tudi imena 18 obtožencev prvega tržaškega procesa: imena kmetov, trgovcev, pomočnikov, uradnikov, študentov, posejanih od Barkovelj, do Proseka in Kontovela in do Brega, pa še nekaterih iz Severne Primorske, med temi tudi hišna gospodinja.

Vprašal sem se: zakaj v cerkvi častimo osebe, ki so odvrgle bombo na tržaški svetilnik, na tržaški časopis, ki so skušale zažgati katinarsko šolo in še drugo šolo in podobno? Gre tu res za pieteto, ki je lastna vsaki civilizaciji in ki pripada vsem mrtvim po naravnem pravu, ali ima to še kak drugi temelj, moralne in etične narave. Skratka, vsako leto na dan usmrtitve molimo samo za mrtve, kot se spodobi za vsakega kristjana, ne glede na mrtvega, ali lahko o teh mrtvih povemo še nekaj več?

Prof. Alojz Rebula, odlikovan za svojo držo, je pred leti v tej cerkvi imenoval štiri bazoviške junake slovenske Makabejce, torej osebe, ki so šle v smrt, da so rešile svojo čast, čistost, ponos.

Kaj pa odvržene bombe in žrtve? Ko ti država, ki je ob prihodu v Trst svečano zaobljubila nadaljnjo spoštovanje pravic narodov, ki tu živijo, prepove najosnovnejše človekove pravice, si lahko omisliš, da bi materialno poškodoval svetilnik, ki je bil postavljen z izključnim namenom, da sveti proti slovanskim deželam, katerim prikazuje „Rimsko zmago in civilizacijo“? In ko ti glasilo tistega režima, ki ti prepove najosnovnejše človekove pravice, vsakodnevno bruha članke, v katerih si prikazan kot mrčes, ki ga je treba iztrebiti, in s tem spodbuja škvadriste, ki gredo „za zabavo pretepat po Krasu“, kjer tudi pobijajo, si morda lahko omisliš, da kaj narediš proti taki ustanovi? Žrtev, ki je nastala in ki jo vsi obžalujemo, ni bila predvidena. Tigrovska metoda je bila v prvi vrsti napad na materialne dobrine. Osebe so postale tarče samo v res izrednih primerih. In zakaj napad na šole, celo v slovenskih krajih? Ali niso bile te šole kraj, kjer se je začelo nasilno poitalijančevanje slovenskega naroda, kjer so osnovnošolskim otrokom pljuvali v usta ali jih obešali za kite, če so med sabo govorili v materinščini?

Celo cerkveno učiteljstvo razume in prenese nasilni odgovor, ko gre za preživetje človeka in naroda. In naš narod je bil s strani fašizma obsojen na genocid. Naj bo kulturni, ekonomski ali človeški –  ostaja vedno genocid.

V razsodbi so dogodki seveda opisani v korist režima, a zgodovina nam pove in dokaže, da so bile stvari zelo različne in veliko hujše, kot si jih danes lahko predstavljamo: nasilje nad Slovenci in Hrvati je bilo na Primorskem izredno hudo in pritisk nanje nevzdržen. S policijo, s prisilnimi stečaji podjetji, v šolah, cerkvah, na delu, na pogoriščih domov in podjetij ter med žrtvami, kot je bil Lojze Bratuž ali kot je bil italijanski maršal karabinjerjev, ki je v Ustju branil krivično obtožene domačine, italijanske državljane, in je to plačal z življenjem.

Italija ni doživela nürnberškega procesa. Opazuje se neka kontinuiteta med predvojnim fašističnim in povojnim republiškim ustrojem države, v logiki državnosti.

To, žal, zgledno dokazujeta dva spomenika pri Bazovici: eden celo sporen po vsebini, ki pa je državnega pomena, drugi jasen za vse antifašiste, ki so želeli zgraditi pravično državo in družbo, sporen pa za državo, ki se po drugi strani na te vrednote stalno sklicuje in v kateri stoji. Minister Carlo Sforza je zmagal tudi v tem. Vodu slovenske vojske je bilo prepovedano salutirati ob spomeniku bazoviških junakov, čeprav italijanski vojaki salutirajo pri spomeniku italijanskim vojakom v Kobaridu.

Tudi mi bi si želeli spravo kot Južni Tirolci.

V 70-ih letih prejšnjega stoletja je bila razsodba drugega tržaškega procesa izničena, in to na podlagi veljavne zakonodaje. Pred tem je moral dr. Šfiligoj v zapor in v revizijo procesa, saj ga je Republika Italija po vojni spravila v zapor zaradi razsodbe, ki bi morala po zakonu iste države biti nična. A tudi v izničenju te razsodbe niso omenjeni ustreljeni na Opčinah, torej Pinko Tomažič in ostali. Rekli so: saj so mrtvi. Kaj pa rehabilitacija po smrti, ki jo zakon predvideva?

Kaj bo z razsodbo prvega tržaškega procesa, ki je politično še bolj delikatna zadeva? Ali bodo v primeru uspeha omenjeni tudi naše štiri junaki? Bomo ugriznili v to jabolko? Nekaj je gotovo: rezultata ne bo, če ne bomo pri tej zahtevi vsi kot en mož, z državniškim čutom, na obeh straneh bivše meje.

To je pouk, ki so nam ga zapustile žrtve ter obtoženci in preganjanci našega naroda pod fašizmom in seveda tudi Bidovec, Marušič, Miloš in Valenčič, ki so ponosno zrli smrti v obraz, saj so dali svoja dvajset- ali tridesetletna življenja, ki so že okusila prejeto in dano nasilje, da bi se to nasilje enkrat končalo. Da bi Slovenci živeli pri uživanju pravic v miru, kar pripada vsakemu človeku na zemlji.

To je pa že moralno sporočilo.

Zato se ne sprašujem več, ali je prav, da se v cerkvi počasti te širiti žrtve. Slika mi je jasna, kot je bila že takrat jasna moji noni, ki je skrita za oknom gledala, kako so mimo hiše peljali fante v smrt in se je za njimi jokala. Solze none ter moje mame, ki je takrat komaj razumela trpljenje, ki ga je potem krepko po končani vojni okusila v državi, ki bi morala biti demokratična, ko je bila ponižana, ker se je kot učiteljica preveč zanimala za slovenske šole.

In koliko takih primerov lahko še naštejemo? Nešteto, povsod.

Molimo torej vsi skupaj za večno življenje teh fantov. Vsi skupaj bodimo ponosni nanje in na njihovo življenje ter delo. Vsi skupaj jih branimo proti tistim, ki jih hočejo nepošteno in z zvijačo očrniti, proti pravilom in zakonom. Zakon je pravičen, če je moralno usmerjen in je moralno uporabljen, drugače postane krivičen in povzroči škodo človeku.

Cerkev postavlja človeka v središče, a človek se sam pogubi, ko izda Kristusov nauk ljubezni do bližnjega. To pomeni, da moraš skupaj z ostalimi ljudmi braniti moralno držo družbe, v kateri si ti prvi zgled. Ob spominu na te junake, se vsi skupaj potrudimo prav v tem smislu.                                                                                       

v Bazovici, v cerkvi sv. Marije Magdalene, 6. septembra 2012                Peter Močnik