“Etnično prepričanje o slovenstvu naj torej prepusti mesto državljanskemu, ki je gotovo bolj primerno času, ki je pred nami.”
Ali so želeli povedati: “Etnično prepričanje o slovenstvu naj torej prepusti mesto državljanskemu prepričanju o slovenstvu.”?

Milsim, da je teza postavljena ne da bi upoštevala realnosti v kateri živimo.
Najprej zgodovinsko: Italijanska država se ni nikoli izrecno in spravno opredelila do lastne zgodovine in splošno do ravnanja z manjšinami ali posebno do ravnanja z nami Slovenci znotraj Italije. Od naslednice države, v kateri je pustošil fašizem, in katero so po koncu druge svetovne vojne zgradili na temeljih odporništva in demokracije, smo pričakovali in še danes pričakujemo, da najvišji predstavnik države stopi na pot sprave znotraj le-te tako da prizna krivde državnega aparata in zatiranja naše skupnosti (oz. tudi druge manjšine), da se za tako ravnanje opraviči v imenu države ter da prosi za odpuščanje. Pravilno je, da srečanje treh predsednikov ocenjujemo kot pozitivno in korak v pravi smeri, označiti ga za epohalnega se mi zdi pretirano, kajti nič od tega, kar spada k resnično spravnemu dejanju, se tistega dne ni zgodilo. Katere pridevnike bomo morali skovati, da opišemo in ocenjujemo dogajanja, za katere vedno upam da jih bomo doživeli, ki presegajo Koncert prijateljstva?
Nato državniško: Res je, da obstajajo danes dva zakona, ki obravnavajo manjšine na sploh (št. 482/1999) in našo skupnost posebno (št. 38/2001). Seveda je dejstvo pozitivno, čeprav je zlasti zakon 38/01 v nekaj točkah izredno pomanjkljiv in, kar je še najpomembneje, da se ga v veliki meri niti ne izvaja. Potem so še drugi posegi zakonodajnega in upravnega značaja, ki globoko sežejo v naš vsakdan, v zadnjem času smo to občutili in bomo še zelo boleče občutili na področju slovenskega šolstva v Italiji, in to brez nobenega predhodnega posveta z manjšino in v brk vsakim priporočilom, nasvetom in predlogom, ki so ga zdaj eni zdaj drugi iz vrst naše skupnosti izpostavili.

Prej etnično prepričanje o slovenstvu, pozneje državljansko prepričanje o slovenstvu je privedlo do ustanovitve samostojne države Slovenije. Državljansko prepričanje o slovenstvu nas lahko vabi v to, čeprav živimo izven meja matice, da se trudimo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije in tam sodelujemo na vsedržavnih volitvah in referendumih.
V Italiji živeči Slovenke in Slovenci se lahko in se moramo sklicevati zlasti na etnično prepričanje o slovenstvu, da sploh lahko zahtevamo naše pravice. Na tem pogledu sloni tudi ustava dežele v kateri živimo, na prisotnosti etničnih in kulturnih skupnostih (člen 3: “V dežželi je priznana enakopravnost vsem držžavljanom, ne glede na njihovo jezikovno pripadnost, ter zagotovljeno varstvo njihovih etničnih in kulturnih značilnosti.”)

Pa še pripomba o anketi SLORI, izvedena med šolsko populacijo oz. njihovimi družinami (Projekt Šola 2011, Narodnost v medgeneracijski perspektivi): Če sprejmemo podatek, da so se dijaki v goriški pokrajini izjavili za Slovence le v meri 19%, se lahko sprašujemo v čem je bilo bistvo prizadevanja od povojnega časa do danes v obliki slovenskih javnih občil, slovenski šoli, slovenskih društev, slovenskih raziskovalnih inštitucij, slovenskih knjižnic in slovenske organiziranosti nasploh, in izhajamo iz predpostave, da bi taka raziskava izvedena pred 20 ali več leti pokazala verjetno drugačne, bistveno višje številke, če torej vse to (=velike količine denarja in veliko dela) ni utegnilo ustaviti niti upočasniti asimilacijski proces, katerim je nedvomno vsaka manjšina izpostavljena?

Slovenski pozdrav,
Igor P. Merkù
predsednik pokrajinskega sveta Slovenske skupnosti, Trst