Prihodnje šolsko leto bo po vsej verjetnosti prineslo pomembne, za nas nepričakovane novosti, kot je na primer obvezno učenje italijanske himne in vrednot italijanske ustave v šolah ter določitev dneva italijanskega Zedinjenja, Ustave in zastave.

Demokratska stranka je leta 2009 predstavila zakonski predlog, s katerim je hotela promovirati vrednote italijanske ustave in predlagala ob tem tudi določitev dneva Zedinjenja, Ustave in zastave. Temu se je dve leti kasneje pridružil še zakonski predlog stranke Ljudstva svoboščin glede italijanske himne v vseh šolah.

Naj navedemo le pomembnejše točke zakonskega predloga Demokratske stranke iz leta 2009, ki v drugem odstavku določa:

»1. La Repubblica riconosce il giorno 17 marzo, data della proclamazione, in Torino, nell’anno 1861, dell’Unità d’Italia, come »Giornata dell’Unità nazionale, della Costituzione e della bandiera«, allo scopo di ricordare e di promuovere, nell’ambito di una didattica diffusa, i valori di cittadinanza, fondamento di una positiva convivenza civile, nonchè di riaffermare e di consolidare, attraverso il ricordo e la memoria civica, l’identità nazionale.

2. In occasione della Giornata di cui al comma  1 sono organizzati, in particolare nelle scuole di ogni ordine e grado, cerimonie, iniziative, incontri e momenti comuni finalizzati a informare e a suscitare la riflessione sugli eventi e sul significato del Risorgimento nonché sulle vicende che hanno condotto all’Unità nazionale….«

Ne čudi nas, da je stranka Ljudstva svoboščin nadaljevala po isti poti in da je izdelala svoj zakonski osnutek.

Vprašanje, ki si ga postavljamo, pa je kako bo s spoštovanjem pravic narodnih manjšin, ki se ne istovetijo z italijansko identiteto. Kaj z njimi? Zakonski osnutek o tem molči, tako kot molčijo  razni predstavniki  Slovencev. Senatorka Tamara Blažina namreč ni priložila zakonskemu predlogu Ljudstva svoboščin nobenega popravka ali dodatka. Ob učenju italijanske himne bi lahko naša predstavnica predlagala  učenje slovenske himne na slovenskih šolah, tako kot učenje na šolah drugih manjšin tudi njihovih himn. Učenje Prešernove Zdravljice po vseh šolah s slovenskim učnim jezikom bi bilo potemtakem, po mnenju Mladih za Prihodnost, nujno.

Sprašujemo se tudi, na kakšen način se bo dan Zedinjenja, Ustave in zastave odvijal na slovenskih šolah, kako bodo naši dijaki to proslavljali, na primer tudi z razobešanjem svoje zastave? In kako bo to  dolgoročno vplivalo nanje? Eden izmed temeljnih ciljev slovenskih šol v Italiji naj bi bila vzgoja za krepitev zavesti o pripadnosti narodu in njegovi kulturi. Zato je pomembno, in pri tem se sklicujemo prav na italijansko Ustavo, da se spoštuje našo različnost.  Biti moramo  pripravljeni in najti protiutež državnim ukrepom, ki morajo upoštevati tudi našo danost. Mladi za Prihodnost vabimo zato slovensko senatorko, naj se čimprej poveže s predstavniki drugih manjšin v parlamentu in  naj z njimi predlaga  dodatek k zakonskemu osnutku, ki predvideva italijansko himno v šolah vseh stopenj. Žalostno bi bilo namreč, da bi bodoči rodovi, ki obiskujejo naše šole, poznali le italijansko himno, svoje pa ne.

Mladi za Prihodnost bi radi povedali tudi nekaj  o  Slorijevih  anketah o narodni pripadnosti v slovenskih šolah. Ankete  so izdelane na tak način, da dijaka lahko zavedejo in zmešajo, saj smo v tem prostoru vsi dvojezični, zato je tako vprašanje netočno zastavljeno in njegovo dejansko sporočilo je to,  da je tukajšnji slovenski živelj dvojezičen in da narodna pripadnost v današnjem času nima več takega pomena. Upamo, da ni bil to namen predlagateljev ankete, da ga ne bi   morda še kdo izkoristil za „preureditev “ naših šol ali kak drugi načrt. .

Če se je največje število dijakov v Gorici in veliko število dijakov iz Trsta označilo za dvojezične zaradi te ankete, je na dlani njena napačna postavitev: po vsej verjetnosti je Slovencev v Trstu 55% + 30% tistih, ki so se opredelili za dvojezične, v Gorici pa 19% + 55% tistih, ki so se opredelili za dvojezične. Številke bi v tem primeru torej bile drugačne  in nekoliko  spodbudnejše.