6. marca 2012 je zasedala parlamentarna komisija za kulturo in je obravnavala zakonska predloga št. 2135 z dne 02.02.2009 in št. 4117 z dne 24.02.2011. Oba predloga uvajata poglobljeno poučevanje italijanske državne himne v sklopu predmeta državljanske vzgoje oziroma novega predmeta “Državljanstvo in ustava”.
Mimo polemičnih komentarjev, ki jih zasledimo na spletu, poglejmo podrobneje za kaj gre.
Medtem ko je besedilo predloga št. 4117, pod katerim so se podpisali parlamentarci desno-sredinskega izvora, je bilo besedilo predloga št. 2135 vloženo že dve leti prej s strani levosredinske koalicije, točneje Demokratske stranke: od 19 podpisanih jih je kar 11 članov same komisije in iz vrst Demokratske stranke. Navzkrižje interesov?
To pa še ni edina zanimivost, ker je veliko bolj zanimiva vsebina omenjenih predlogov.
Prvi člen levosredinskega predloga predvideva spremembo prvega člena zakona št. 137/2008, ki je uvedel nov predmet državljanske vzgoje in zahteva, da Ministrstvo za šolstvo preko dekreta predpiše in določi učno vsebino predmeta (“Con decreto del Ministro dell´istruzione, dell´università e della ricerca è determinato il contenuto dell´insegnamento”). V nasprotju torej s šolsko avtonomijo in avtonomijo učnega osebja. Zveni bolj kot neki državniški “diktat”.
Drugi člen istega zakonskega predloga uvaja “Dan državne enotnosti, ustave in zastave” zato da se “potrdi in utrdi (…) nacionalna identiteta” (“riaffermare e di consolidare, (…), l´identità nazionale”). Vsi italijanski državljani so torej v istem košu, ne glede na njihovo narodnostno, kulturno in zgodovinsko ozadje, brez vsake občutljivosti ali spoštovanja za manjšine. Še posebej za tiste, ki so priznane z državnimi normami (zakon št. 482/1999 in za nas še posebej zakon št. 38/2001).
Drugi odstavek tega drugega člena levosredinskega osnutka omenjeno “potrjevanje in utrjevanje” oblikuje s “slovesnostmi, pobudami, srečanj in skupnimi trenutki, usmerjenimi v poučevanje in razmišljanje o dogodkih in o pomenu Risorgimenta pa tudi o dogodkih, ki so privedli do zedinjenja nacije, odobritve ustave (…)” (“cerimonie, iniziative, incontri e momenti comuni finalizzati a informare e a suscitare la riflessione sugli eventi e sul significato del Risorgimento nonché sulle vicende che hanno condotto all´Unità nazionale, all´approvazione della Costituzione”). Brez zamere, a nas vse to spominja bolj na shode iz temne preteklosti, z vihtenjem zastavic ob prihodu glavarja?
Kaj pa amandma k besedilu št. 4117, ki predvideva, da se izobesi besedilo pesmi “Va pensiero”, pesem Risorgimenta in danes himna Severne lige, v vsakem razredu? Bo to podprla Demokratska stranka?
Stranki Slovenski skupnosti se velikokrat očita prav iz vrst strank, ki so to predlagale, da smo nacionalisti. Smo prepričani, da tak predlog ni tudi podžiganje občutka “italijanstva” v nacionalnem smislu?
Da se desnosredniske politične sile spuščajo v tako čustveno-nacionalistično pojmovanje države, zazrto v preteklost, ne čudi. Da pa se t.i. reformistična, nova politična sila, ki se ponuja kot alternativna, moderna, zazrta v bodočnost, kot se rada proglaša Demokratska stranka, loti take teme na tak način je zaskrbljujoče.
Spoštovanje in čut pripadnosti lahko država, javne inštitucije, javna uprava in vsi ki delajo v javno korist, zbujajo s tem, da delajo pošteno, prizadevno, nudijo brezhibne storitve in da spoštujejo ustavo in zakone. Jasno je, da moramo pri tem uresničevati tudi spoštovanje in skrb za manjšine, brez tega ne gre. Z od zgoraj ukazananimi “slovesnostmi za utrditev nacionalne identitete” se vse to ne doseže.
Poznati in s tem spoštovati zgodovino, dinamike, čustva in vzvode države, v kateri živimo je za vsakega državljana nujno, za vsakega človeka ki tu živi primerno. Da pa hoče država vse to vsiljevati in manjšine metati v isti koš je poteza pred katero bom branil sebe, svojo družino in otroke. Nenazadnje tudi zaradi tega hodijo vsi trije v šolo s slovenskim učnim jezikom. V kateri štejemo danes koliko se čuti še pripadnikov slovenskega naroda. A to je že druga zgodba, morda pa tudi s privo povezana.
Igor P. Merkù