Dan spomina je že od vsega začetka pokazal svoje pravo lice. Že s prvim filmom, ki je italijanskemu prebivalstvu vcepil mestoma čisto izmišljene elemente iz zgodovine 2. svetovne vojne in prav tako krvavih povojnih obračunavanjih. Operacija je bila očitno »narodotvorno« usmerjena in je na apeninskem polotoku povezala večji del političnih sil z levega in desnega bloka na apeninskem polotoku.

Več desetletij ciničnega in krivičnega molka je Italija poskusila pomesti pod preprogo, ki so jo politično pogojeni zgodovinarji okrasili z zavajujočimi lažmi. Večkrat ponovljena laž postane kaj kmalu resnica. O tem nazorno govori že slavna fotografija o italijanskih vojakih v uniformah, ki na okupirani slovenski zemlji streljajo na slovenske civiliste. Laž se je tu zapletla v nespretnost in nerodnost. Pa jo vseeno prav vsako leto ob tem času najdemo kot »testimonial« slovanske krvoločnosti in za potrebe priložnosti se strelci spremenijo v Slovane, nedolžne žrtve pa so kdo drug kot Italijani. Prav tako v bazovskem šohtu ležijo izmišljeni ostanki na tisoče izmišljenih žrtev. In tako dalje.

Tako nastajajo miti. In tako se v gnoj pogreza zgodovinska resnica. Mi z njo, oni z nami.

Tragedija skupnih grobišč in izvensodnih procesov je še kako resnična. Žrtve pa, naj bodo katerekoli narodnosti ali političnega prepričanja, dan za dnem, znova in znova umirajo pod streli ljudi brez sramu… Bruno Vespa & C. docet.

Vsa solidarnost naj gre Alessandri Kersevan, ki je v svinjsko speljani televizijski oddaji pogumno in vztrajno branila ponos zgodovinske stroke in kar ostaja objektivne resnice!

Igor Gabrovec, deželni svetnik SSk