Najprej hvala vsem, ki ste se pridružili našemu obisku tega posvečenega kraja, kjer počiva Lojze Bratuž.
Pred 75.leti, na današnji dan, je klonil hudim mukam, ki mu jih je prizadela zločinska roka, ko mu je ponudila smrtonosni napitek strojnega olja pomešanega z bencinom in ga prisilila, da je to zmes izpil. To se je zgodilo 27. decembra po maši v Podgori. Njegova veličina je tudi v tem, da je vsem odpustil v prepričanju, da njegova žrtev ne bo zaman.
Ob obletnicah njegove smrti, smo se že večkrat tu zbrali in poslušali besede hvaležnosti, ki so nam osvetlile lik človeka, ki je za vse Slovence postal simbol življenja, tihega upora in narodne zavesti.
Lojze Bratuž je bil goričan, saj se je rodil v našem mestu 17. februarja 1902, tako da je jutrišnji dan spomin na njegovo 110. obletnico rojstva. V Gorici je tudi živel in delal. Med italijansko zasedbo leta 1916 je okusil begunstvo v notranjosti Italije, in sicer v Viareggiu, nato v Rotellu pri Campobassu, kamor so odpeljali celo družino. Po vojni je opravil učiteljsko maturo in nato poučeval v Šmartnem pri Kojskem, v Solkanu, Batujah in blizu Pescare. Tja so ga premestili, kot se je dogajalo drugim slovenskim učiteljem.
Leta 1929 se je vrnil v Gorico, ker mu je nadškof Sedej ponudil mesto profesorja glasbe na nadškofijski gimnaziji v malem semenišču v Gorici. Policijske oblasti so mu bile za petami in dobil je opomin in bil zaprt. Leta 1930 pa ga je nadškof imenoval za nadzornika cerkvenih pevskih zborov na Goriškem. Tako je uradno obiskoval pevske zbore na podeželju, jih vadil in orglal pri slovesnostih. Prosvetno in zlasti glasbeno dejavnost je razvijal posebno v letih 1922 – 1927. Veliko je skladal, posebno nabožne in liturgične pesmi. Pri prosvetnem društvu Mladika je vodil pevski zbor in z njim veliko nastopal.
Na željo prijatelja C.A. Seghizzija, ki si je želel, da bi ga nasledil kot organist in pevovodja v goriški stolnici, je bil zato tudi dirigent in organist italijanskega pevskega zbora v stolnici.
Izjemoma je leta 1921 nastopil tudi v politiki in sicer ob državnozborskih volitvah in govoril na raznih shodih. Če se je Lojze Bratuž le občasno ukvarjal s politiko, je pa njegov sin prof. Andrej ,ki nas je zapustil ob koncu novembra 2011 veliko naredil za našo stranko, Slovensko skupnost, v kateri je vršil pomembne dolžnosti. Bil je tudi občinski svetnik in odbornik na goriški občini. Zato dovolite, da se ga spomnim in dodam hvaležen spomin tudi njemu in mami pesnici Ljubki Šorli. Tudi obletnica njenega rojstva poteka v teh dneh. Rodila se je namreč 19. februarja 1910. Svojega rojstnega dne pa po moževi smrti ni nikoli praznovala saj je sovpadal z dnem, ko so Lojzeta Bratuža položili v grob.
Vsi trije počivajo v tem grobu in vsakemu dolgujemo trajen spomin in hvaležnost. V težkih časih in hudih preizkušnjah so znali ohraniti odločnost in vztrajnost v borbi za narod brez mržnje in sovraštva, čeprav je bila cela družina zaznamovana s tragedijo, ki jo je doletela .
Vprašajmo se, kako pa je z nami?
Danes smo svobodni, da lahko skrbimo za naš materni jezik, za slovensko pesem. Le malomarnost, površnost, lenoba, objestnost in pomanjkanje kulture botrujejo številnim narodnim izgubam. Sedaj v svobodi sami pišemo svoji skupnosti obtožbo, ker je tako udobnejše. Človeška omejenost je zares velika, kakor zna biti velika njegova odločnost in vztrajnost. Osebe, kot Lojze Bratuž, ki so znale te slednje vrline udejanit, naj nam bodo vedno svetal spomin in bodrilo za bodočnost in tudi naša prisotnost tu, naj bo jasen odgovor na potvorbe in laži, ki se vsako leto prav v tem času pojavljajo.
Gorica, 16. februar 2012 Marilka Koršič