Gabrovec odgovarja Camberju

Deželni svetnik Berlusconijeve stranke Piero Camber se je tokrat  zapičil v strošek za tolmače deželnega sveta, ki pripadnikom manjšinskih skupnosti omogočajo, da se med plenarnim zasedanjem skupščine izražajo v slovenščini oz. furlanščini. V tiskovnem sporočilu Camber med drugim zatrjuje, da se med štirideset urno razpravo o rebalansu nihče ni oglasil v manjšinskih jezikih, tako da naj bi tolmači počivali vse tri dni. Da Camberjevo izvajanje ne odgovarja resnici dokazuje že podatek, da sem podpisani tudi v splošni razpravi o rebalansu interveniral v slovenščini. Resnici na ljubo skušam vselej poskrbeti, da med tridnevnimi zasedanji deželnega sveta vsaj po enkrat interveniram tudi v slovenskem jeziku.

Deželni poslanec Camber naj se raje vpraša, kolikokrat si je nadel slušalke, da bi poslušal izvajanje kolegov v furlanskem in slovenskem jeziku. Mislim, da nikdar. Tako kot on se obnaša velik del deželnih svetnikov. Razlika je, da furlanski jezik vsaj pasivno obvladajo skoraj vsi. Kljub temu v avli deželnega sveta skoraj nihče ne govori furlansko, kar je meni nerazumljivo.

Kaj potem? Ko ocenjujem, da je bistveno, da me vsi poslušajo ali vsaj razumejo, je večkrat žal nujno, da interveniram v italijanščini. Tako je, ko zagovarjam najpomembnejše popravke, ki resno tvegajo, da jih deželni svet odkloni. S tem bi nastradal interes skupnosti, ki jo zastopam. Sliši se paradoksalno, a je tako.

Strošek za uresničevanje pravice do izražanja v priznanih manjšinskih jezikih tudi v izvoljenih organih ni potrata javnega denarja. Gre za spoštovanje zaščitne zakonodaje in samega smisla statuta deželne avtonomije. Kako naj potem definiramo zadržanje tistih poslancev, ki simultan prevod slovenskega ali furlanskega kolege ne poslušajo? Mislim, da je to znak nespoštovanja do tistega, ki govori, in njegove kulture, pa tudi nespoštovanje do tolmača, ki je plačan, da prevaja.

V tem primeru je strošek res nesmiseln. A glave ljudem ne menjamo. Za nobeno ceno. Pa naj se tega Camber zaveda ali ne.

Deli