Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, gospod župan, dragi prijatelji in prijateljice, Mirenci, Štandrežci, Rupenci, Pečanci, skratka vsem prisrčen dober večer!

Hvala, res najlpeša hvala gospe Elviri Brumat Medvešček in kulturnemu društvu Stanko Vuk iz Mirna za povabilo na današji večer. Zelo sem počaščena, kot zamejka, da smem z vami deliti svoja razmišljanja ob tako pomembnem dogodku, kakor je slovenski dan državnosti.

Osamosvojitev Slovenije in oblikovanje nove slovenske države je bil za vse nas Slovence – in ne samo za nas – izredni zgodovinski dogodek in še danes – po 24 letih – je njen politični, družbeni, gospodarski in kulturni pomen aktualen.

Rada bi poudarlia pomen, ki ga dan državnosti ima po mojem mnenju za naš prostor. In tudi naslednji izredni politični potezi, ki ju je opravila slovenska država, in tu mislim na vstop v Evropsko unijo in v Schengensko območje. Teh korakov bi ne bilo, če se ne bi Slovenija osamosvojila in postala država.

Takrat se je za nas Slovence na tej in na oni strani meje začelo novo obdobje. Od takrat dalje sooblikujemo namreč z novim zagonom in elanom kulturno življenje in predvsem udejanjamo politične procese povezovanja ob tej mejni črti. Na kulturnem področju smo pripadniki istega naroda od vedno (pojem narod ne pozna pojma meja), na politični ravni pa po letu 1991 konstanto in vztrajno brišemo mejo – to nevidno črto, ki ločuje naš prostor in naš narod.

Kaj pomeni brisati nevidno mejno črto? Kaj pomeni sprožati, podpirati in sooblikovati politične procese povezovanja?

Uvajam dva primera sodelovanja. Ne morem mimo zelo zahtevnega, vendar potrebnega in danes dokaj uspešnega sodelovanja pri upravljanju porečja reke Soče in reke Vipave. Ta zgodba traja od postavitve meje med Italijo in Jugoslavijo in se začenja z ustanovitvijo Mešane slovensko-italijanske komisije za vodno gospodarstvo. Ne bom obnavljala 70 let zgodovine in neuspešnih omizij po letu 1975 – osredotočila se bom na današnje stanje. Danes se slovenska in italijanska stran obveščata in koordinirata posege na eni in drugi strani državne meje. Na »vaši« strani je delo utrditve bregov Vipave za zaščito pred poplavami skoraj zaključeno, tudi na italijanski strani tečejo dela. Izreden podvig pa je nova čistilna naprava, ki ni v golo korist prebivalcev na slovenski strani, temveč celotne Goriške onstran in tostran državne meje, Soče in našega prelepega okolja. V tem primeru se je sodelovanje omejilo na recipročno in sprotno komunikacijo, in to ni zanemarljiv dosežek.

Uspešna politična zgodba pa je projekt POT MIRU. Občina Miren-Kostanjevica je leta 2014 na slovesno odprtje Muzeja na Cerju povabila, poleg predsednika RS Boruta Pahorja, tudi predsednika Pokrajine Gorica (ki predstavlja lokalno skupnost in ne države), in je to storila, da bi dodatno okrepila duh medsebojnega sodelovanja in utrjevanja vezi med slovensko in italijansko stranjo na politično zelo občutljivi točki. Ne glede na to, kaj je CERJE in s kakšnim namenom je bil postavljen spomenik, mislim, da je bila poteza pravilna. Spomeniki vsebujejo in posredujejo sporočila, ki jih oblikujemo mi ljudje. POT MIRU je sporočilo, ki ga Slovenci tostran in onstran meje skupaj z italijanskim narodom neprenehoma oblikujemo in utrjujemo. POT MIRU povezuje celotni obmejni prostor in ga umešča v evropski prostor, v Evropo narodov, ki ne pozna meja med nacionalnimi državami.

Seveda, taki projekti, kot je projekt POT MIRU, v katerega vsi vi v Občini Miren–Kostanjevica verjamete, in ne samo tu, ne zrasejo kar tako iz niča. Mirenska samozavest je plod dolgoletnega sodelovanja med mirensko skupnostjo in vso okolico od Gabrij, mimo Peči in Rupe do Sovodenj, Štandreža in Gorice. To je naš prostor, tu živimo Slovenci ne glede na državno mejo.

Spomnila bi rada tudi na širokosrčnost mirenke skupnosti, ki je sprejela v svoje šolske prostore Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel – to sodelovanje traja namreč že leta in sodi med zrelejše izkušnje sodelovanja med institucijami, ki jih imamo na tem področju.

Vse to je mogoče, ker za vsako pobudo, za vsakim koncertom, za vsako prireditvijo, za vsakim projektom stojijo ljudje, posamezniki in društva, ki imajo radi slovensko besedo in pesem ter poznajo pojem sobivanja.

To je največje bogastvo, ki ga imamo in ga moramo ščititi.

Priča smo vedno močnejšemu pritisku svetovne gospodarske globalizacije, ki kot velikanska pošast požira vse, kar ni njej enako. Ali si res želimo postopnega vtapljanja v tihem, globaliziranem oceanu?

Prav danes, v času tako hude, ne samo gospodsarske, temveč tudi družbene krize, se mi zdi izredno aktualna razprava o pojmu pripadnosti.

Na splošno prevladuje prepričanje, da je podjetniško upravljanje, ki ustvarja dobiček – na vseh področjih – edino merodajno. Zato visok BDP pomeni, da je neka država uspešna. BDP so številke. Kako so lahko samo številke merodajne oz. upodobitev tega, da je država/družba zdrava in uspešna? Ne zanikam dobrega in gospodarnega upravljanja države, to je predpogoj njene funkcionalnosti, zanikam pa, da so le številke kazalniki, na osnovi katerih ocenjujemo, merimo, razvijamo našo družbo – skratka sprejemamo politične odločitve. Globalizacija je centralizacija vzvodov moči in finančnih virov, kar pomeni obubožanje robnih (odmaknjenih) predelov neke države. V resnici pa, da kljubujemo gospodarski in družbeni krizi, potrebujemo močnejše lokalne sredine – to je pravo nasprotje vizije, ki smo ji danes priča v Sloveniji in v Italiji – kjer je v teku močan proces centralizacije. Prepričana sem, da se na lokalni ravni, pri nas doma, skrivajo najbolj zdrave in najmočnejše energije vsakega naroda in tudi vsake države. Na lokalni ravni domuje identiteta naroda – genius loci, ki jo sestavljata seveda jezik in kultura, vendar jo krepko definira tudi prostor – fizični prostor: kot je Kras, kot je jadranska obala, kot so Brda.

Zakaj pa je torej tako pomemben dan državnosti? Država je organizirana skupnost držvaljanov na začrtanem ozemlju, z njo je slovenski narod organiziral politično oblast.

Odločno sem proti italijanski reformi krajevne lokalne samouprave, ki bo privedla do združevanja občin, tudi slovensko govorečih občin v večja italijansko govoreča združenja. To je usoda občin Sovodnje, Doberdob in Števerjan, ki bodo pridružene vsaka svoji uniji. Ni države brez politične organiziranosti: države ali občine. Za nas Slovence v Italiji je slovenska občina kakor za vas slovenska država: predstavlja politično avtonomijo, gospodarjenje s svojo zemljo, upravljanje gospodarskih in socialnih odnosov, politično predstavlja izraz slovenskega naroda v Italiji. Cela naša politična zgodovina je težila k pridobitvi lastne, samostojne države – kar nam je končno uspelo. V Italiji brez občin ne bomo več gospodarji na svoji zemlji!

V času, ko italijansko in slovensko družbeno telo zvijajo krči svetovne gospodarske in duhovne krize, moramo mi Slovenci poskrbeti, da smo in bomo na varnem. Pot je jasno začrtana in jo prav dobro vidimo: vse naše energije, politične, duhovne in finančne, moramo usmerititi v tiste sredine, kjer se gojijo, razvijajo in oblikujejo mladinske, kulturne in športne dejavnosti. Izzivom nove družbe, ki se rojeva prav zdaj, bodo kos samo tisti, ki so v svoji mladosti imeli možnost razvijati in oblikovati močno, zdravo, pozitivno in ustvarjalno ideniteto – osebnost z jasno pripadnostjo. Tak človek nosi v srcu trdno identiteto in je sposoben povezati svoj prostor s svetom, ne da bi se potopil v globalizaciji. Da se to uresniči, podprimo vsak v svojem svojstvu zdrave, močne, pozitivne delovne sredine, ki rasejo v Mirnu, Rupi, na Peči, v Gabrjah in v Štrandrežu, na Kostanjevci, na Krasu, v Brdih, ob obali – skratka – na naši zemlji.

Mara Černic

Miren, 25. junij 2015