Slovenska skupost z veliko zaskrbljenostjo sledi dogajanju okoli napovedane racionalizacije slovenskih šol oziroma ravnateljstev.

Ni dvoma, da je šola nosilni steber kulture, jezika in naroda, ki mu pripada. Toliko bolj v primeru manjšinske skupnosti, ki brez ustrezne, učinkovite in kakovostne šole ne more preživeti.

Pomen mednarodnih pogodb

Zato ni slučaj, da so po dvajsetletnem fašističnem obdobju slovenske šole v Italiji zaščitili z dogovorom na mednarodni ravni – z Londonskim memorandumom. Za to so si prizadevali naši predniki takoj po vojni, ko so z velikimi mukami odpirali slovenske šole v Trstu, Gorici in nato še v Benečiji. Londonski sporazum točno določa, katere so slovenske šole v Trstu, ki jih je prepovedano ukinjati. 

Danes moramo stremeti po slovenski šoli, ki je ustrezno organizirana in kvalitetna, odprta za vse, ki se hočejo vanjo vpisati. Za vse to pa je v prvi vrsti poleg učnega in neučnega osebja potrebna avtonomija šol. Če šola ni avtonomna, tudi ne more izdelati načrt kvalitetne rasti in se razvijati. Prvi porok avtonomije pa je vodstvo šole, saj mora biti na šoli nekdo, ki postavi in koordinira delo, ki spodbuja učno in neučno osebje, goji dialog z vsemi šolskimi komponentami ter daje pobude za kvalitetnejši pouk. Torej ravnatelj.

Zato se je ob priliki bivšega in zadnjega natečaja za ravnatelje zahtevalo od italijanske oblasti obvezo, da bodo te natečaje ponavljali vsaka tri leta. V troletnem obdobju se lahko kdo upokoji ali premesti na drugo zadolžitev in potem zmanjka nameščeni ravnatelj, ker natečaj ni pokril vseh prostih mest. Ta obljuba se je izkazala za prazno in je kar nekaj šol brez vodje, kar dejansko že obuboža šolsko ponudbo.

Upamo, da ni bilo to morda nastavljeno, saj vemo, da se ne more ukiniti šole ali vodstva, kjer je ravnatelj nameščen.

Niso pomembne le številke

Kvalitetna šola ne more biti vezana samo na številke. Tu gre za manjšinski narod in za spoštovanje evropskih standardov zaščite. Tega italijanska oblast, žal, ne upošteva vedno. Poglejmo, kako ima italijanska skupnost v Sloveniji zgledno urejeno šolstvo: tu je šolstvo zares zaščiteno in je zanj lepo poskrbljeno, mimo številk. Z razliko od tega, kar se dogaja pri nas, v brk mednarodni zaščiti naših šol. Država ima svoje dolžnosti na podlagi veljavne ustave in mednarodnih obvez. 

Z ukinjanjem ravnateljskih mest in posledičnim zapiranjem šol naša skupnost ne bo imela bodočnosti. Kako bo lahko učinkovito organiziral kvalitetno šolo ravnatelj, ki mora skrbeti za celo mesto Trst ali za celo kraško področje od Milj do Devina, torej skrbeti za nekaj desetin šolskih stavb in središč in za veliko število razpršenih učiteljev in učencev? Gre za obratno smer od razvoja kvalitetne šole. S tem bo šola samo izgubljala na vpisih in na kakovostni ponudbi. Kar pomeni tudi konec skupnosti, ki iz nje raste.

Bomo črtali ravnateljstvo naslednice Ciril Metodove šole pri sv. Jakobu? Ali še zadnje mestne avtonomne šole pri sv. Ivanu? Bomo črtali ravnateljstva v Devinu Nabrežini ali Dolini in s tem dali dokončni udarec tistim krajevnim skupnostim? Bo vrtec v Devinu ali v Miljah vodil ravnatelj celotnega kraškega območja na Opčinah? Bo višja šola s posebnim ustrojem in smermi ostala brez avtonomije za svoj razvoj? Kako si lahko nekdo to zamišlja in pri tem trdi, da gre za razvoj naše šole?

In ni res, da naše šole živijo od enorazrednic, saj so marsikje prisotni vsi razredi in stroka dokazuje, da se da tudi v manjših večrazrednicah lepo prilagoditi didaktitko in pouk.

Ne morejo in ne smejo odločati o bodočnosti naroda gole številke. Kjer je živo jedro, tam mora biti ustrezna šolska organizacija. Kjer je poskrbljeno za voden razvoj, se dvigajo vpisi.

Oblast naj vzpostavi pogoje za dobro šolo

Državna oblast, ki si je komaj povrnila pokojnine in dodala doklade za parlamentarce, z izgovorom Državnega načrta za odpornost in okrevanje briše avtonomne šole, kar je v nasprotju s samim imenom načrta. Dežela hoče od nas, da bi si Slovenci sami ukinjali šole in vodstvena mesta, da bi obubožali razvoj jezika in kulture, da bi črtali kakovostna delavna mesta, z izgubo kadrov in uspešnih članov družbe, se pravi, da bi si sami žagali vejo, na kateri sedimo. Nobena manjšinska skupnost ali narod ne more tega narediti! 

Nasprotno, treba je zahtevati od oblasti, da vzpostavi pogoje za dobro šolo. Ki ne more in ne sme biti za manjšinsko skupnost vezana le na gole številke. Slovenci smo se vedno zoperstavljali preštevanju, ker vemo, da bodo potem pravice dodeljene na podlagi števil –  kar je proti veljavnim mednarodnim pravilom, italijanski ustavi in življenju naše skupnosti.

Slovenska šola mora imeti pogoje za razvoj – apel na vse državne dejavnike

Zato Slovenska skupnost upravičeno pričakuje, da bodo vodilni organi slovenske šole na deželni ravni branili avtonomijo naših šol in zahtevali, da se spoštujejo posebna pravila, ki veljajo drugod po Evropi v zaščito slovenskega jezika, kulture in naroda. V zaščitnem zakonu piše, da morajo poskrbeti za razvoj slovenskega šolstva.

Pričakujemo, da bo politika branila pravice manjšinske šole, naj se izrazi Paritetni odbor, in da bo zahtevala uresničitev razvojnih načrtov, ne pa brisanje identitete manjšinskega naroda.

Pričakujemo, da bo matična država Slovenija stala ob strani temu delu slovenskega naroda in zahtevala od italijanskih oblasti, da spoštujejo avtonomijo in razvoj slovenske šole in torej manjšine v Italiji, po zgledu lastnih pravil.

Pričakujemo, da bodo sindikati branili delovna mesta in zahtevali razvoj majšinskih kadrov.

Pričakujemo, da se celotna naša družba postavi v bran bistvenega temelja naše skupnosti, ki je ogrožen v svoji avtonomiji in je s tem ogrožana njena bodočnost.

Pričakujemo morda preveč?

Slovenska skupnost