Bazoviški junaki, njihovo življenje in delo so naš ponos!

Nagovor deželnega predsednika SSk Petra Močnika pri letošnji maši zadušnici za bazoviške junake

Spoštovani,

Dovolite, da se najprej opravičim, saj je ta poseg nastal na hitro in v sili razmer in da se istočasno zahvalim g. župniku Žarku Škerlju, ki mi je zaupal priložnost, da se lahko spomnim svetlega zgleda mladih fantov.

Naši herojski domoljubi, ki so za svoj narod in za sočloveka dali največje bogastvo, ki ga človek ima, se pravi življenje, so bili obsojeni s strani posebnega fašističnega sodišča, ki ga je Mussolini dal ustanoviti mesec dni po atentatu, ki ga je doživel v Bologni oktobra 1926. Do leta 1928 je dosegel, da je parlament odobril t.i. „leggi fascistissime“. Šlo je za poslednji udarec katerikoli obliki pluralizma in demokracije v državi. V ta leta in v tista do leta 1930 spadajo zaprtje slovenskih šol, prisilna sprememba imen in priimkov ljudi ter naselij, prepoved rabe slovenščine, likvidacija slovenskih podjetij, ukinitev občin in županov z imenovanjem podestajev.

Režim si je začel postavljati spomenike, ki so bili v naših krajih uperjeni proti Slovencem in tu živečim narodom. Izhajal je tisk pod nadzorom režima, ki je nasilno uvajal ljudi v novo miselnost. Naposled so bile odpravljene še volitve in demokratični parlament ter sindikati, ki niso bili izraz oblasti.

Slovenci smo postali »allogeni«, tujerodci, obravnavani kot nepismeni kmetavzarji brez kulture, motilni element družbe, na koncu celo nadležen mrčes, ki ga je treba iztrebiti. Režim je popolnoma nadziral tisk in radio in tako so se lažne novice ter potvarjanja zgodovine hitro razširila. Uradne »fake news« bi rekli danes.

Za posebno sodišče za zaščito države, sta bili država in fašizem ena in ista stvar. To piše tudi v sodbah: napad na fašizem je napad na državo in kot tak se tudi kaznuje. Tudi s smrtno kaznijo, ki takrat v Italiji ni bila predvidena. Antifašisti so postali teroristi. Napad na Mussolinija je pomenil napad na Italijo. Oberdank pa je postal heroj in dobil spomenik, čeprav je z bombami napadel poglavarja lastne države.

Sodni zbor tega sodišča so sestavljali oficirji vojske ali fašistične milice, torej popolnoma pristransko sodišče, čigar člani pa so v javnost kasneje pronicnili ali kot padli bojevniki v vojnah za zasedbo Afrike, ki je bila popolnoma nelegitimna, kljub temu pa imajo posvečene ulice in šole, ali kot državni funkcionarji, ki so umrli doma kot državni upokojenci, nekateri celo odlikovani s strani italijanskega kralja. Imamo torej »fake news« tudi po vojni?

Vseh teh sodnikov, ki so imeli že napisano sodbo pred procesom, Republika Italija ni nikoli kaznovala. Kot niso bili kaznovani generali in federali, ki so pobivali po Jugoslaviji in Grčiji, saj je vojaško sodišče leta 1951 izdalo sodbo, da se tem osebam ne more soditi, ker je zunanje ministrstvo Republike Italije takrat potrdilo, da v Jugoslaviji in Grčiji ni recipročnosti pri kaznovanju podobnih zločincev, saj npr. v Jugoslaviji naj ne bi kaznovali tistih, ki so se znesli nad italijanskimi vojaki in ujetniki. Seveda pri tem niso razlikovali vloge vsakega. Kazenski postopnik, ki ga je dal Mussolini sestaviti leta 1930 in ki je ostal v veljavi še po vojni, je določal, da je treba  pred procesom  zaradi  vojnih zločinov preveriti  recipročnost kaznovanja  med  

državami. In zunanji minister Republike Italije Carlo Sforza je to izkoristil. Sicer antifašist po prepričanju, a si je skrbno prizadeval, da ne pride do izročitve italijanskih vojnih zločincev državam, v katerih so povzročili gorje, kot je Italiji velevala mirovna pogodba. Prepričal je Zaveznike, da jim bodo sodili v Italiji, a je dal leta 1951 zadevo zaključiti s sodbo, ki si je pilatovsko umila roke in pustila vse krivce čiste ter je odšel v pokoj.

Vprašal sem se, zakaj častimo osebe, ki so se v boju za ohranitev naroda in njegovih tradicij ter vrednot nasilno obnašale. Molimo samo za mrtve, kot se spodobi za vsakega kristjana, ne glede na to, kdo so ti mrtvi, ali lahko še kaj dodamo? Pokojni odličen intelektualec prof. Alojz Rebula je štiri bazoviške junake imenoval slovenske Makabejce, torej osebe, ki so šle v smrt, da so rešile čast, čistost, ponos.

Kaj pa nasilje? Ko ti država, ki je ob prihodu svečano obljubila spoštovanje pravic narodov, ki tu živijo, prepove najosnovnejše človekove pravice, si lahko omisliš, da bi poškodoval svetilnik, ki je bil postavljen z izključnim namenom, da sveti proti slovanskim deželam, katerim prikazuje „Rimsko zmago in civilizacijo“? In, ko ti glasilo tistega režima, ki prepove najosnovnejše človekove pravice, vsakodnevno bruha članke, v katerih si prikazan kot mrčes, ki ga je treba iztrebiti, in s tem spodbuja škvadriste, ki gredo „za zabavo pretepat po Krasu“, kjer tudi pobijajo, si morda lahko omisliš, da kaj narediš proti taki ustanovi? Ko si razorožen, pretepen in potisnjen v kot, se boriš za preživetje, brez možnosti izbiranja orodja za obrambo.

Celo cerkveno učiteljstvo razume in prenese nasilen odgovor, ko gre za preživetje človeka in naroda. In naš narod je bil s strani fašizma obsojen na genocid. Naj bo kulturni, ekonomski ali človeški – ostaja genocid.

V sodbi prvega tržaškega procesa so dogodki seveda opisani v korist režima, a zgodovina nam pove in dokaže, da so bile stvari veliko hujše, kot si jih danes lahko predstavljamo: nasilje nad Slovenci in Hrvati je bilo na Primorskem nevzdržno in se je posluževalo policije, prisilnih stečajev podjetji, prisotno je bilo v šolah, cerkvah, na delu, na pogoriščih domov ter med žrtvami, kot je bil Lojze Bratuž ali kot je bil italijanski maršal karabinjerjev, ki je v Ustju na Vipavskem branil krivično obtožene domačine, italijanske državljane, in plačal z življenjem. Italija ni doživela nekega nürnberškega procesa in to se pozna. Spomenik za antifašiste, ki so želeli zgraditi pravično državo in družbo, je sporen za državo, ki se po drugi strani na tiste vrednote sklicuje. Minister Carlo Sforza je zmagal tudi v tem. Vodu slovenske vojske je bilo prepovedano salutirati ob spomeniku bazoviških junakov, čeprav italijanski vojaki salutirajo pri spomeniku italijanskim vojakom v Kobaridu.  

V 70-ih letih prejšnjega stoletja je bila sodba drugega tržaškega procesa izničena, in to na podlagi še danes veljavne zakonodaje. Pred tem je moral dr. Šfiligoj v zapor, saj ga je Republika Italija po vojni spravila v zapor zaradi sodbe, ki bi morala biti po njenem zakonu nična. Kaj pa s sodbo prvega tržaškega procesa? Ali bodo v primeru uspeha omenjeni tudi naši štirje junaki? Nekaj je gotovo: rezultata ne bo, če ne bomo pri tej zahtevi vsi kot en mož, z državniškim čutom, na obeh straneh bivše meje.

To je pouk, ki so nam ga zapustile žrtve ter obtoženci in preganjanci našega naroda pod fašizmom in seveda tudi Bidovec, Marušič, Miloš in Valenčič, ki so ponosno zrli smrti v obraz, saj so dali svoja dvajset ali tridesetletna življenja, ki so že okusila prejeto in dano nasilje, da bi se to nasilje enkrat končalo. Da bi Slovenci uživali pravice v miru, kar pripada vsakemu človeku na zemlji.

To je pa že moralno sporočilo. Zato se ne sprašujem več, ali je prav, da se počasti te štiri žrtve. Slika mi je jasna, kot je bila jasna moji noni, ki je skrita za oknom gledala, kako so mimo hiše peljali fante v smrt in se je za njimi jokala. Solze none ter moje mame, ki je takrat komaj razumela trpljenje, katerega je pa kasneje krepko po končani vojni okusila v državi, ki bi morala biti demokratična, ko je bila ponižana, ker se je kot učiteljica »preveč« zanimala za slovenske šole. In koliko takih primerov bi lahko še naštevali.

Molimo torej vsi skupaj za večno življenje teh fantov. Bodimo ponosni nanje in na njihovo življenje ter delo. Brez njihove žrtve in žrtve tistih, ki so jim sledili ne vem, če bi danes imeli tukaj slovensko mašo in slovensko izobrazbo. Vsi skupaj jih moramo braniti pred tistimi, ki jih hočejo nepošteno in z zvijačo očrniti, celo proti lastnim pravilom in zakonom. Zakon je pravičen, če je moralno usmerjen in če je moralno uporabljen, drugače postane krivičen in povzroči človeku škodo.

Cerkev postavlja človeka v središče, človek pa se pogubi, ko izda Kristusov nauk ljubezni do bližnjega. To pomeni, da moramo vsi skupaj braniti moralno držo družbe, v kateri je vsak od nas za zgled. Ob spominu na te junake, potrudimo se v tem smislu.

V Bazovici, 6. septembra 2021                                                         Peter Močnik

Deli