»Prvo srečanje med novoizvoljenim predsednikom FJK Massimilianom Fedrigo in prav tako novim slovenskim zunanjim ministrom Mirom Cerarjem je potrdilo, da so odnosi med Deželo FJk in Slovenijo dobri na najvišji ravni. Posebej je razveseljujoče dejstvo, da sta bili slovenska in italijanska manjšina v ospredju pogovorov izpostavljeni kot pozitiven element povezovanja in utrjevanja odnosov. Kar zadeva Slovence v Italiji, je bilo jasno in celovito izpostavljeno trenutno najbolj pereče vprašanje, se pravi zagotovitev osnovne zastopanosti naših predstavnikov v zakonodajnih telesih na državni in deželni ravni. Tako kot je tudi pomembno, da smo Slovenci aktivno soudeleženi v krajevnih upravah, torej v Občinah in v ustanovah, ki slednje povezujejo. Od tu naša obramba nekdanjih Pokrajin in svojčas resni pomisleki glede (danes že odpisanih) medobčinskih zvez. Včasih je bilo zelo moderno reči, da je manjšina ‘subjekt’ in v ta pojem lahko stlačimo vse, kar je za neko skupnost pomembno: samostojnost, načelnost, suverenost, svoboda, samospoštovanje, ponos, pozitivnost in propozitivnost. Skratka vse, kar nas dela in utemeljuje kot skupnost z dodano vrednostjo in ne le kot seštevek posameznikov-državljanov. Kot SSk smo za manjšino, ki je subjekt.

Vtis imam, da nas sogovorniki tako na Deželi kot v Ljubljani končno le dojemajo kot skupnost, ki ne le da nosi neke pravice, vendar tudi predstavlja neko priložnost. Vse to ni prišlo samo od sebe, temveč je rezultat stalnega naprezanja, dogovarjanja, vztrajanja na stališčih in argumentih, ki niso bili vedno hvaležni. Prej nasprotno. Zato je SSk kot samostojna slovenska stranka vztrajala tudi na stališču in zahtevi, da mora biti izbira slovenskega zastopnika v Rimu v dometu manjšinske skupnosti kot celote, ne pa sad zakulisnih dogovarjanj ožjih vodstev italijanskih vsedržavnih strank. Zato, ker smo mnenja, da mora slovenski zastopnik ali zastopnica svobodno in legitimirano nastopati v bran skupnosti kot celote, ne pa strankarskih ali koalicijskih interesov, pa naj bodo še kako plemeniti. Isto naj obvelja za deželni parlament, kjer naj bo slovenski listi, ki naj bo odprta vsem političnim dušam manjšine, omogočeno nastopanje in izvolitev zastopnikov brez zanke vnaprejšnje podpore eni ali drugi stranki-koaliciji. Nekako tako, kakor velja v Sloveniji za Italijane in Madžare. Italijanska ustava je dovolj prožna in po potrebi tudi spremenljiva, da določilo zaščitnega zakona dobi pravi izraz tudi v volilni zakonodaji. Veseli nas, da pri teh zahtevah nismo več osamljeni.

Zato je pomembna tudi simbolna obveza, da se Slovencem povrne ves Narodni dom v Filzijevi ulici, ki ga bomo z lahkoto zapolnili z dejavnostmi danes razpršenih društev, organizacij in ustanov ter zraven še novih. Narodni dom v celoti, ne pa par neizkoriščenih sob. Ker nam je bil Narodni dom nasilno in v celoti ukraden, ko smo bili krivi, da smo skupnost in ne le raja pohlevnih državljanov.

Strinjam se torej s tistimi, ki ugotavljajo, da so danes okoliščine ugodne, da dosežemo nekaj dolgo zarisanih ciljev. Miro Cerar in Massimiliano Fedriga sta izraz zelo različnih strank in političnih opcij. Kot institucionalna zastopnika dveh skupnosti pa sta našla primeren jezik in besede, ki povezujejo in premoščajo. To se je lahko zgodilo, ne da bi eden ali drugi zatajeval svojih načel in različnih svetovno nazorskih pogledov. Odgovorni in zreli politiki so tega zmožni. Nekako tako si stranka Slovenska skupnost z ambicijo zbirne stranke Slovencev v Italiji prizadeva, da potrpežljivo, postopno in vztrajno dialogira z vsemi strankarskimi, političnimi in institucionalnimi sogovorniki, ki so za to pripravljeni. Cilji izhajajo iz načel in so zato jasni, poti do njih pa večkrat nepredvidljive.«

Trst, 18. januarja 2019                                                       Igor Gabrovec,

deželni svetnik in politični tajnik SSk