»Vložitev kandidatnih list za prihodnje politične volitve kar se Slovencev tiče ni prinesla večjih presenečenj. Kandidatur je kar nekaj, čeprav bi jih lahko pričakovali celo več, recimo še vsaj na listah Grillovega gibanja in zmerne desnice. Pragmatično lahko le preverjamo, katere kandidature so najmanj oddaljene od realne možnosti izvolitve. Glede prof. Tatjane Rojc na listi DS lahko le ugotavljamo, da na papirju obstaja neka realna –pa čeprav zelo tvegana- možnost izvolitve, ki pa je odvisna od za enkrat nepredvidljivih spremenljivk, do katerih smo kot slovenska manjšina dejansko nemočni. Rojčino drugo senatno kandidatno mesto v FJk zagotovi izvolitev v primeru, da je prvouvrščeni kandidat Tommaso Cerno izvoljen v enomandatnem okrožju v Milanu. Bodimo si iskreni: gre za tvegano okrožje, tako da mu je ponovitev kandidature na prvem mestu pri nas dejansko rešilni čoln v primeru potopa osrednje barke. Nakar je izvolitev Rojčeve možna tudi v primeru, da se Demokratska stranka na deželnem nivoju izkaže sorazmerno veliko boljše kot na državnem in s tem osvoji dve mesti na proporcionalnem seznamu. Slovenska skupnost kot samostojna stranka zaradi nenaklonjene zakonodaje ni doslej nikdar imela možnosti, da izbere ime ali profil kandidata ali kandidatke za rimski parlament, ki bi lahko računal na izvolitev. Slovenska stranka pa je bila v vseh minulih desetletjih vedno toliko odgovorna in narodotvorna, da je po svojih močeh prispevala, da so bili izvoljivi kandidati ali kandidatke naposled tudi izvoljeni. Da je tako pričajo stališča, številne polemike, pozivi, nenazadnje številke in torej izidi. Slovenci smo ponovno zelo razočarani zaradi zapostavljanja pravice do dostojanstvene možnosti izbiranja lastnega predstavnika ali predstavnice v rimskem parlamentu. Z italijanskimi sodržavljani delimo zaprepaščenost tudi zaradi splošnega načina izbiranja kandidatur, ki očitno stremi k gradnji in utrjevanju nedotakljivih visokih političnih oligarhij. Prvi rezultat tega je že danes otipljivo odtujevanje državljanov in posledično padanje volilne udeležbe, kar je za demokracijo vedno hud in nevzdržen poraz.
Vodstvo Demokratske stranke se je bilo z obljubami in zagotovili zelo izpostavilo tako v odnosu do slovenske manjšine kot nenazadnje do institucij Republike Slovenije. Nobenega ‘truda’ in občutljivosti pa ni bilo v času, ko so v Rimu lepili skupaj ta nesrečen volilni zakon. Državni zaščitni zakon za slovensko manjšino iz leta 2001 je v svoji splošni ohlapnosti dovolj jasen: določa, da volilni zakoni morajo predvidevati pravila za olajšano izvolitev predstavnikov slovenske manjšine v obeh vejah parlamenta. Teh pravil ni in Slovencem v Italiji je danes še vedno onemogočeno, da suvereno in samostojno izvolimo svoje zastopstvo v Rimu.
Razvoj dogodkov je v teh tednih in pravzaprav do zadnjih ur le še potrdil upravičenost našega odločno kritičnega stališča do novega volilnega zakona, ki ne nudi niti pričakovane olajšave, kaj šele garancije za izvolitev slovenskih predstavnikov v rimski parlament, in to v brk vsem obljubam na najvišjih institucionalnih ravneh. Volilni zakon je na papirju nakazoval posebno zarisano okrožje, ki naj bi olajšalo izvolitev Slovenca. Tega okrožja ni, saj so vsa prevelika, da bi v njih imeli Slovenci odločilno besedo. Da je zakon tak, pa ne moremo mimo odgovornosti vseh političnih strank, torej čisto transverzalno od leve do desne, ki so sedanji volilni zakon suvereno izglasovale.
Prof. Tatjana Rojc je ugledna in visoko izobražena intelektualka, kar je na današnji politični sceni ne ravno prepogost pojav. Je poštena in uglajena, pa tudi med Italijani upoštevana članica naše narodne skupnosti. Vsaj zato bi si v danih pogojih zaslužila naše spoštovanje in podporo, ne glede na strankarske zdrahe. Deželno vodstvo stranke Slovenska skupnost, kjer še vedno odločamo na osnovi temeljite razprave in soudeležbe naših članov in somišljenikov, bo v prihodnjih dneh razvilo krog posvetovanj. Naposled se bo strankino vodstvo odločilo za skupno stališče, ki bo nujno moralo upoštevati vse okoliščine, tveganja in spremenljivke, vključno z dolgoročnimi načrti, ki gredo od bližnjih deželnih volitev pa vse do predloga za skupno upravljanje dvojezičnih občin.
Kakorkoli že po volitvah sédimo za skupno mizo in še najprej znotraj naše narodne skupnosti izoblikujmo predloge, ki naj gredo v smer zagotovil v smislu zaščitnega zakona in recipročnosti, ne pa le obljub in upanja. To naj bo prva obveza v prihodnji zakonodajni dobi.«
Igor Gabrovec, deželni politični tajnik SSk