Spoštovane dame in gospodje, spoštovani gostje, izvoljeni upravitelji, člani in somišljeniki, zlasti pa prav vsi, od prvega do zadnjega, dragi prijatelji stranke Slovenska skupnost, ki ste se prijazno odzvali našemu vabilu, da si tudi letos, kot že vrsto let v tem času, pogledamo v oči, si kakšno povemo, obračunamo z minulim in nalijemo čistega vina za novo leto, v katero hočemo zreti z navdušenjem in v prepričanju, da nam bo še marsikaj uspelo tako kot si želimo. Minila sta komaj dva meseca od slavnostne akademije v Gorici, ko smo v veliki dvorani Kulturnega centra Lojzeta Bratuža obeležili 40 let prehojene poti od prvega deželnega kongresa SSk v Devinu. Dogodek ta, ki je leta 1975 pomenil ne začetek, temveč nadaljevanje svetle tradicije samostojnega političnega nastopanja Slovencev v Italiji, ki ima svoje korenine tako globoko vraščene, da jih nista presekala niti fašizem in vojna. Ni bilo preprosto in ni bilo samoumevno. Nikdar. O tem nam govorijo pravzaprav vsa povojna desetletja, ki pričajo o boju brez konca in kraja, političnih in upravnih prizadevanjih od najmanjše občine pa vse do vsedržavnega in mednarodnega nivoja. Vedno in vsekakor na strani enega in istega gospodarja: to je našega človeka, prebivalca tega prostora, območja, ki ga Slovenci suvereno naseljujemo vsaj petnajst stoletij, poldrugo tisočletje. Prostor, ki so mu bile v stoletjih vsiljene meje in omejitve. A vendar prostor, ki od vedno povezuje in prepleta različne ljudi, tradicije, jezike, kulture – z eno besedo: narode. Pa naj nas zato nehajo učiti, da moramo biti bolj odprti, bolj razumevajoči, bolj dojemljivi, bolj moderni, bolj multikulturni, ko pa smo vse to od vedno in, naj nam bo tudi to posebej jasno, to smo le mi. Ker dejstvo je, da smo v tem prostoru le Slovenci večkulturni, ker odlično obvladamo svojo in kulturo soseda, ker razen redkih izjem smo le Slovenci večjezični, saj enako suvereno obvladamo materni jezik, jezik italijanske večine, od Goriške dalje večkrat tudi furlanščino in v Kanalski dolini pa sploh so naši v glavnem vsaj štirijezični. 

ŠOLSTVO

Naše šole formirajo v tem smislu – kaj pa šole večine? Koliko italijansko govorečim otrokom govorijo o nas in o ostalih? In vendar je prav šola s slovenskim učnim jezikom še vedno dejansko prepuščena, da sama nosi večji del bremena za lastno posebnost. Kot slovenska stranka smo iskreno prepričani, da je ravno kvalitetna šola eden glavnih temeljev, na katerih sloni prihodnost slovenske narodne skupnosti. Ker se v njej, v otrocih in mladih, ki jo danes obiskujejo, zrcalita jutrišnja podoba in obseg naše skupnosti. Prav zaradi tega je hvalevredna vsaka pobuda, ki gre v smer ustvarjanja boljših pogojev za vse, ki so neposredno vključeni v šolsko stvarnost. Od družin, naj bodo popolnoma slovenske ali narodno mešane, ki svoje otroke vpišejo v slovensko šolo, do učnega in neučnega osebja, ki nosi plemenito odgovornost za posredovanje znanja ter nadgradnjo jezikovnih spretnosti in narodnih vrednot. V tem smislu stranka Slovenske skupnosti vztraja, da je pri pobudah v prid slovenski šoli dobrodošla in pravzaprav nujna čim širša podpora s strani vseh političnih in družbenih dejavnikov slovenske narodne skupnosti v FJk in institucij Republike Slovenije. Slovenska šola slavi 70-letnico obnovitve svoje dejavnosti. Stranka Slovenska skupnost bo to častitljivo obletnico počastila s pomnoženimi prizadevanji, zato da ne ostanemo le pri obujanju spominov na boljše oz. različne čase. Pri SSk hočemo biti bolj soudeleženi v iskanju in sooblikovanju prepotrebnih tudi zakonskih rešitev, skupaj seveda s slovensko poslanko, s Sindikatom slovenske šole, s političnimi partnerji tudi ostalih manjšinskih strank, z dragocenim doprinosom številnih združenj staršev, ki so pomembna opora in spodbuda prav vsaki posamezni šoli. Slovenska skupnost podpira zahtevo, da mora slovenska šola uživati široko avtonomijo, ki bi ji omogočala učinkovito šolsko ponudbo z ozirom na sedanje razmere in potrebe. V tem smislu je temu potrebno prilagoditi organik in sredstva, kot tudi mora biti Deželi priznana kompetenca za njeno upravljanje. Že pred leti smo predstavili svoj zakonski predlog o slovenski šoli, ki je lahko tudi danes dragocena osnova pri iskanju novih rešitev. Slovenska šola je bila od svojega nastanka pomembna opora družinam ne le pri posredovanju znanja in slovenskega jezika, temveč tudi pri utrjevanju narodne zavesti in občutka pripadnosti temu prostoru. Zato imamo šolo s slovenskim učnim jezikom, ki ni in ne more postati le tečaj slovenskega jezika. Na Videmskem pa bodo naša prizadevanja še naprej usmerjena k utrjevanju in razširitvi ponudbe večjezičnega izobraževanja, ki naj se na osnovi špetrske izkušnje razširi in razvije skozi Tersko in vse do Kanalske doline – povsod, kjer je za to zanimanje in povpraševanje. Ker smo že na Videmskem naj gre s tega mesta misel v podporo in solidarnost z Rezijo, kjer je slovenska identiteta še vedno na okopih. Še vedno in na novo se pojavljajo pobude in neverjetna stališča, da rezijanščina nima nobene veze s slovenskim jezikom in torej s slovenskim narodnim prostorom. Gre za teze, ki so še najprej skregane z jezikoslovno stroko. Naj bo jasno, da niti Rezijanov ne bomo pustili na cedilu!

USTAVNE REFORME IN VOLILNI ZAKON

Italijanski parlament z nemajhnimi krči sprejema ustavno reformo, o kateri se bomo jeseni z referendumom lahko dokončno izrekli tudi vsi državljani. Vnesene spremembe bo potrebno zelo natančno preučiti in preveriti, kakšne so praktične posledice tudi na interese naše narodne skupnosti v FJk. Za silo je bilo zadoščeno zaščiti avtonomije Dežel s posebnim statutom. V bodočem stočlanskem senatu, ki bo itak le bled odsev dosedanje enakovredne zbornice, pa bo naša Dežela po novem zastopana z le dvema senatorjema, kar pomeni, da si slovenska manjšina ne more niti najmanj predstavljati, da bi lahko dobila olajšano pot zastopstva, pa čeprav 26. člen zaščitnega zakona narekuje, naj “volilni zakoni za volitve senata in poslanske zbornice vsebujejo določila, ki olajšajo izvolitev kandidatov, ki pripadajo slovenski manjšini”. To določilo je že prej povsem prezrl volilni zakon Italicum, ki izbiro morebitnega slovenskega poslanca ponovno zaupa milosti velikih vsedržavnih strank. Alternativa je oblikovanje skupne liste s furlansko in nemško manjšino, ki naj poskusi doseči izredno visok 20 odstotni vstopni prag na deželni ravni. Prag je kot običajno pisan na koži večjih manjšin, gotovo ne naše… Seveda se o tem že pogovarjamo tudi s furlanskimi avtonomisti, kar pa ne izniči osnovnega dejstva, da je rimski zakonodajalec tako za senat kot za poslansko zbornico dejansko gladko prezrl določila zaščitnega zakona. Vse to še najbolj bode v oči, če upoštevamo, da so bile tako francoski kot nemško govoreči skupnosti v ostalih dveh avtonomnih Deželah priznana odstopanja in pogoji, ki ščitijo in potrdijo pravico do zastopanosti v Rimu. Zakaj? Ker so, preprosto rečeno, večina la lastnem naselitvenem prostoru. Ta ugotovitev le potrjuje naše vztrajanje, da za vsako ceno preprečimo razvodenitev naše teže vsaj v izvoljenih organih, kakršni so občinski sveti.

REFORMA KRAJEVNIH UPRAV

Zaplet in trenutna dejanska popolna blokada deželne reforme krajevnih uprav, ki uvaja Unije občin kot nadomestek ukinjajočim se Pokrajinam, potrjuje pravilnost vseh pomislekov, ki smo jih bili kot izvoljeni in kot slovenska stranka iznesli o vsega začetka. Sam razplet okrog statutov snujočih se zvez občin jasno dokazuje, da je deželni zakon šibek in pomanjkljiv, saj je upravljanje z ustavnimi pravicami manjšine prepuščal političnim pro tempore večinam, kar je nepravično in nevarno, saj manjšinsko skupnost potiska v vlogo talca vladajoče politike. Na Tržaškem gre pohvaliti vseskozi enotno in odločno držo slovenskih županov, začenši z našim Markom Pisanijem, ki so od vsega začetka zahtevali jasne garancije tako za avtonomijo lastnih občin kot tudi za spoštovanje narodno-jezikovnih pravic Slovencev. Slovenska skupnost je še vedno mnenja, da je najboljša rešitev za dvojezične občine oblikovanje takih zvez, ki bi povezovale uprave s sorodnimi značilnostmi, se pravi dvojezične občine med sabo v obliki avtonomnih Unij. Deželna uprava je žal odklonila predlog, ki so ga bili iznesli župani okoliških občin na Tržaškem, medtem ko smo na goriškem tovrstni predlog zagovarjali le predstavniki SSk, se pravi da ni bilo zadostne podpore nit s strani ostalih političnih komponent teritorija. V to smer so šla  tudi moja prizadevanja v Deželnem svetu in v tem smislu je bila tudi zastavljena pritožba na Deželno upravno sodišče s strani, ob posameznikih,  Števerjana in Doline, ki še vedno čaka na odgovor. Izvoljeni upravitelji SSk so povsod zahtevali, naj statuti izrecno predvidevajo dvojezično poslovanje skupnih uprav in dosledno dvojezično nudenje vseh storitev, ki jih doslej samostojno upravljajo posamezne občine. Dvojezični morajo biti nazivi in vsak zunanji znak novih zvez, kot tudi poslovanje skupnih politično-upravnih organov. Sam deželni zakon o reformi pa je potrebno tako spremeniti, da resnično upošteva posebne potrebe, danosti in pričakovanja obmejnega območja, ki ga opredeljuje prisotnost notranje pravno in mednarodno priznane in zaščitene narodne skupnosti. Zlasti pa, da je slovenskim upraviteljem priznana aktivna in odločilna soudeležba v vseh fazah postopka odločanja na območju, ki ga naseljujemo in ki je, tega ne bo nikdar odveč poudarjati, predmet mednarodne zakonske zaščite. Da poneostavim: smo za medobčinsko povezovanje upravljanja s javnimi storitvami, nikakor pa ne soglašamo z kakršnem koli nižanjem upravno-politične avtonomije izvoljenih upraviteljev.

TERITORIJ

Predvsem kmetovalci, vendar z njimi tudi kamnoseki in drugi obrtniki se že dalj časa soočajo z nevzdržnimi zapleti, ki so povezani z razvijanjem gospodarskih dejavnosti na vse bolj zaščitenih območjih. Seveda smo srečni, da nam stroka in politika od Trsta do Bruslja priznavata, da živimo na edinstvenem in zaščite vrednem ozemlju. A kaj, ko moramo od njega tudi živeti. Gre za prostor, ki se je ohranil tak, kakršnega poznamo, predvsem po zaslugi prizadevanja in skrbi celih generacij naših ljudi, ki so gmajno spreminjali v obdelane površine, strmine spreminjali v paštne, terasaste vinograde in oljčnike, neplodni skali odtrgali vrtove, njive in sadovnjake in jih ogradili s suhimi zidovi. Danes je vse to občudovano in zaščiteno. Vztrajno zahtevajmo, da so ob tem zaščiteni tudi snovalci, varuhi in nenazadnje LASTNIKI vsega tega bogastva. Zaščita brez investicijskih sredstev je dejansko le prepoved ali vsaj odganjanje od uporabe zemljišč. To se ni zgodilo z določitvijo zaščitenih območij, ki so za enkrat prinesla le še kako otipljive omejitve, nikakor pa razvojnih ugodnosti ali tiste dodane vrednosti, o kateri so nam pridigali. Zahtevajmo take upravljalne načrte, ki naj aktivno soudeležijo zasebne in, ko gre za srenjsko-jusarsko imovino, skupinske lastnike, ki so najbolj plemenita in starodavna oblika posesti in upravljanja družbene imovine. Načrti naj opredelijo obveze in v isti sapi tudi ugodnosti, se pravi odškodnine zaradi predvidenih omejitev in investicijska sredstva za z zaščito usklajene razvojne programe. Ker smo enakopravni državljani in davkoplačevalci, ne pa neka raja tlačanov. Skratka, ne bojmo se poudarjati ustavno zajamčene neodtujljive pravice do varovanja in spoštovanja zasebne lastnine, ki se prenaša iz roda v rod, ki v našem primeru ob gospodarski vrednosti obsega še narodno, kajti slovenski narod je od nekdaj povezan z usodo prostora, ki mu je dan. V tem okviru so rešljivi tudi zapleti, kakršen je denimo tisti o blagovni znamki Teran ali polemika glede poimenovanja in promocije območja Brd in Collia.

REFORME ZUNAJ IN ZNOTRAJ MANJŠINE

Reforme – najbolj uporabljen samostalnik v tem norem času. Reforme, se pravi spremembe, nas bodo več ali manj upravičeno zaskrbljale in ogrožale vse dokler ne bomo razvili sposobnosti, da se z njimi aktivno, ustvarjalno in premišljeno soočamo, da postanemo subjekti dogajanja, ne pa bilke v vetru. To velja za racionalizacijo v sistemu javne uprave kot tudi ko gre za soočanje s spremembami znotraj organiziranega sistema slovenske manjšine. Bodimo drzni in sami spodbujajmo spremembe, ki naj bodo seveda poskusi izboljšanja delovanja organizacij, sistema kadrovanja, racionalnega evidentiranja novih potreb, ki jih nedvomno prinaša vsak nov čas, prioritet in kriterijev za financiranje. Spodbujajmo ali kar prisilimo mlade, da iznesejo in zagovarjajo svoje predloge, tudi ko trčijo v, recimo jim tako, preizkušene granitne modele. V zadnjem obdobju se je že zgodilo, da so nas predlogi o spremembah presenetili, z njimi smo se sila razmer soočali prehitro, mestoma neracionalno in vsekakor nepripravljeni. A vendar imamo za sabo uspešne in zgovorne primere preureditve in racionalizacije: stranka Slovenska skupnost je pred štirimi desetletji nastala z združitvijo že obstoječih lokalnih katoliško in liberalno usmerjenih strank, za katere verjamem, da so bile gotovo vsaka posebej zaljubljene v lastno idejno in geografsko specifiko in avtonomijo. Ali mislite, da bi brez takega koraka takratne mladine danes še bili tu? Novi Glas je pred natanko dvajsetimi leti –iskrene čestitke- prav tako nastal s spojitvijo dveh glasil, Katoliškega glasa in Novega lista in danes zagotovo lahko trdimo, da imamo odličen, bran in upoštevan tednik, ki v našem prostoru odločilno prispeva k pluralnosti in popolnosti informacije in torej pretakanja idej, stališč in mnenj. Kar je sol v vsaki demokratični družbi. Navedel sem dva konkretna primera, ki me prepričata, da smo zmožni tudi novih korakov, da bo sistem manjšine ob dolžnostnem spoštovanju dragocenega pluralizma lahko kos potrebam novega časa in novim generacijam naše skupnosti. Odločno zavračajmo vsako obliko vsiljevanja neugodnih receptov, vendar v isti sapi ponujajmo svojim sogovornikom znotraj manjšine in zunaj nje konkretne predloge, načrte in izhodišča. Verjamem, da smo tega zmožni.

UPRAVNE VOLITVE

Pred nami so letos pomembne upravne volitve tudi v nekaterih občin v treh pokrajinah, kjer smo Slovenci prisotni. Ne da bi zmanjševal pomena ostalih, vendar se bosta glavni dve tekmi, kar zadeva nas, odigravali v občinah Trst in Milje, kjer smo tako ali drugače sodelovali v dosedanjih upravnih koalicijah. Na Goriškem naj omenim vsaj še Ronke in Tržič, kjer bo še prej referendum o spojitvi, na Videmskem občina Dreka in še katera. Volitve k sreči še niso za vogalom, vendar nas vseeno zaskrbljata zmeda in napetost, ki vladata znotraj levosredinske koalicije. Dosedanje partnerske stranke zato vabimo, da politično soočenje prenesejo iz časopisnih strani na politična omizja, zato da preverimo pogoje za potrditev dosedanjih zavezništev in sestave skupnega upravno-političnega programa tako za Trst kot za Milje. Le na osnovi tega bomo kot samostojna in neideološka stranka določili najbolj učinkovito obliko nastopanja in svoje kandidate za nov upravni mandat.

Naše osnovno zavezništvo z Demokratsko stranko je v teh letih doživljalo številna nihanja, mestoma vrhunce in strme padce. Zrela in racionalna politika pa zna vselej ovrednotiti pozitivne plati in  odprta, nerešena vpraša ja prepušča boljšim časom. Zato verjamem, da smo še vedno zmožni skupin pozitivnih sintez in več korakov naprej kot nazadovanja. Ostajamo pa avtonomna stranka in kot taka se pogovarjamo z vsemi političnimi sogovorniki, v Italiji in v Sloveniji, ki so zainteresirani, da z nami delijo poglede, načrte in cilje.

BEGUNCI

Glede begunske krize, ki se vse bolj zapleta in zaostruje, potrjujem svoj pogled, ki sem ga bil iznesel že na goriški slavnostni akademiji: zagovarjamo krščansko načelo bratskega sprejemanja ljudi v potrebi, ki pa samo po sebi ne more nadomeščati resnega in predvsem usklajenega načrta za kljubovanje predvidoma zelo dolgega obdobja migrantske emergence. Gre za prvo hujšo preizkušnjo za še razmeroma mlado Evropsko unijo, ki v istem hipu postavlja pod vprašaj neomajnost schengenskega dogovora o prostem pretoku znotraj držav članic in s tem tudi enega temeljnih skupnih evropskih stebrov.  Slednji vsekakor sloni na varnosti zunanjih evropskih mej, ki je prvenstveno zaupana obmejnim državam, kakršni sta Slovenija in Italija. Zmogljivosti sprejemanja in nudenja humanitarne pomoči niso neomejene, kar zlasti mejnim državam nalaga dolžnost, da pretok beguncev kontrolirajo in usmerjajo. Logistično in operativno pa naj bo to skrb in breme Evropske unije v celoti. Kot tudi si ne smemo zatiskati oči pred dejstvom, da begunskega vala ne bomo zaustavili vse dokler ne bo prišlo do pomiritve stanja na območjih, od oder begunci bežijo.   

STATUT-ČLANSTVO-FINANCIRANJE STRANKE

Lani izvoljeno vodstvo stranke si je zadalo nalogo, da statut SSk posodobi in prilagodi določilom vsedržavne zakonodaje, ki ureja delovanje političnih strank. Osnutek novega statuta bodo v prihodnjih mesecih obravnavali strankini pokrajinski in deželni organi, potrdili pa ga bomo na izrednem kongresu. Med glavnimi novostmi bo tudi večji poudarek na vlogi posameznih članov – prve prijavnice lahko že danes izpolnite tu v veži. Nov bo tudi sistem financiranja delovanja stranke, ki že danes sloni izključno na prispevkih s strani posameznikov, v glavnem s strani strankinih izvoljenih javnih upraviteljev in za enkrat redkih donatorjev. Nova italijanska zakonodaja je namreč dejansko ukinila vsako obliko javnega financiranja političnih strank, ki bodo odslej vsebolj odvisne od podpore s strani somišljenikov. Verjetno je tako tudi prav. Slovenska skupnost je bila vedno vajena skromnih sredstev in tudi politično delo je v glavnem vedno slonelo na prostovoljni ravni. Verjetno je tako tudi prav. Volilne kampanje in strokovni pristop do obravnavanih vprašanj pa zahtevajo določne stroške, ki jih bomo, verjamem, zmogli s pomočjo vseh nas. Z novim statutom in s certificirano bilanco, ki smo jo ravnokar dosegli, bo SSk podpornikom omogočila, da prispevke stranki do določene mere tudi odbijejo od davčne prijave. Zakaj potrebuje stranka denar? Zato, da se vsaj malenkostno opremimo, da uvedemo nekaj strokovne pomoči in opore našim izvoljenim, da priredimo nekaj odmevnejših tematskih soočenj, da razvijemo stike s sorodnimi strankami v Evropi, da mladim ponudimo zametek stalne politične šole. In nenazadnje so pred nami nove volilne kampanje.

Dotaknil sem se le nekaterih vprašanj, saj je odprtih političnih in upravnih argumentov še in še, od aktualne debate okoli urejanja istospolnih zvez pa vse do čezmejnega sodelovanja in naše vloge pri utrjevanju politično-upravnih vezi med Italijo-FJk in Slovenijo. Kdo naj to dela če ne edina stranka, ki dejanska diha v obeh okoljih?  Zanimivi bomo, če bomo politično razpravo razvijali na vseh družbenih temah, ne da bi pri tem seveda zanemarjali naše osnovne skrbi za našo skupnost in naš prostor. A vendar je danes prvenstveno praznik. Praznik v zahvalo vsem vam za dosedanjo podporo in bližino, spodbuda vsem nam, da bomo še naprej in veliko bolje zmogli. Izbrali smo ta prostor, da potrdimo pomen in vlogo malih zasebnih podjetij, kakršno je kmetija Dimitrija Žbogarja in njegove družine, ki se jim še posebej zahvaljujem za gostoljubje. Navzven, z italijanskimi in slovenskimi institucijami, s političnimi partnerji v Italiji in v Sloveniji smo praznovali na slavnostni akademiji novembra v Gorici. Zato je Slovenska skupnost letošnja novoletna vabila naslovila nekoliko zoženemu krogu: na somišljenike, na predstavnike naših glavnih organizacij in ustanov ter na vse slovenske izvoljene v javnih upravah, ne glede na strankarsko pripadnost. Ker hočem, da je pojem ‘zbirnosti’ tudi vsebinsko in programsko načelo, ne pa parola v vetru. S tem želimo poudariti pripravljenost, da se z vsemi še najprej kot Slovenci za slovensko stvar čimbolj odkrito in čimbolj umirjeno pogovarjamo in dogovarjamo. Prepričan sem, da je skupen jezik še najprej med nami možen na vseh področjih, od reforme javne uprave do šolstva, od notranje reorganizacije manjšine pa vse od skupnega upravljanja najpomembnejših ustanov. Tako znotraj politične kot civilne družbe. Ob vzajemnem spoštovanju razlik, interesov in ciljev. Brez nepotrebnega zaostrovanja in napenjanja mišic, brez zaostrovanja in osornosti.

Skupaj zmorejo športniki, zakaj ne bi tudi mi?

Srečno v novo leto, iz srca, vsem nam!

Igor Gabrovec, deželni tajnik SSk