Spoštovani gostje, dragi rojaki! Točno na današnji dan pred petinosemdesetimi leti, to je leta 1930, so na tej otožni gmajni v sivo jesensko jutro odjeknili streli. Toča svinčenk iz pušk fašistične milice je utrnila življenje štirim slovenskim fantom. Iz belega marmorja sijejo štiri imena, ki so to kraško gmajno vtisnile v zavest vsega slovenskega naroda. Ferdo Bidovec, Franjo Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič. Kakor te štiri smreke daleč presegajo pritlikavo brinje, ki ga na tej gmajni klesti burja, so štirje fantje postali mejnik v zgodovini slovenskega naroda. Kakor leto prej v Istri ustreljeni Vladimir Gortan. Od tistega jesenskega dne Bazovica ni več le ime male kraške vasi temveč je postala pojem, simbol. Simbol upora na smrt obsojenega slovenskega naroda sredi kulturne, od mračnjaških sil zavojevane Evrope. Takrat je ves svet zvedel, da se majhen narod na Primorskem upira nasilju države, ki je poskušala raznarodovati naš narod s spreminjanem in priimkov in imen, z zapiranjem slovenskih šol in je bil v smrtni nevarnosti kdor si je upal spregovoriti v materinščini. Veliki evropski kulturni narodi z veliko zgodovinsko tradicijo so pohlevno prenašali fašistično in nacistično diktaturo. Naš narod pa se je prvi v Evropi temu nasilju uprl in dokazal svetu, da nobenega naroda ni mogoče zatreti, če hoče živeti. Zagorele so potujčevalne šole in ricreatoriji, slovenska literatura in šolske knjige so tajno krožile med našimi ljudmi zastraševanju, zaporom in konfinacijam navkljub. Pojmi Borba in Tigr so krožili med našimi ljudmi. Znameniti angleški zgodovinar Taylor je tedaj zapisal: Neko ljudstvo potrdi, da ima pravico do življenja s tem, da dokazuje svojo voljo do življenja. Nobeno ljudstvo ni bolj dokazalo te svoje pravice kot Slovenci južno od Julijskih Alp. Gre za plebiscit , ki traja dvajset let. Slovenci niso nikdar pristali na to, da bi umrli kot ljudstvo, nikdar se niso vdali italijanski dominaciji. Bazovica nam je obenem dokaz, da nobena demokracija ni tako trdna, da bi je ne mogel načeti črv diktature in totalitarizma.Streli na bazovski gmajni niso ustavili upora našega naroda, temveč se je nadaljeval. Prišlo je do novih zaslišanj, zaporov in konfinacij ter končno do ustrelitve novih petih junakov na openskem strelišču. Ta gmajna je sedaj sveta vsem Slovencem, ne glede na njihovo svetovnonazorsko prepričanje in na njej ni prostora za politične špekulacije, kot se je na žalost kdaj že zgodilo. 13. maj 1941 je pomemben datum v odporu slovenskega naroda proti fašistični diktaturi , tedaj je namreč na Mali gori nad Ribnico prišlo do prvega spopada med tigrovci in italijanskimi carabinjerji in je v spopadu padel vodja tigrovskih gverilcev Danilo Zelen. Še enkrat moramo poudariti , da tigrovci niso imeli nobenega strankarskega predznaka in je nesmiselno, da si danes nepoklicani prisvajajo njihova dejanja. Tigrovci se tudi tedaj niso vdali in 1. julija 1941 ustanovili prvo partizansko ribniško četo, ki je bila opremljena s tigrovskim orožjem. In kot tigrovci niso imeli nobenega svetovnega nazora, tako je prišlo do prvega incidenta, ker niso hoteli priseči Stalinu in Sovjetski zvezi. Incident se je potem salomonsko rešil, bil pa je znak problema, ki se je potem vlekel ves čas narodno osvobodilnega boja, na katerega smo vsi ponosni. A pridružila sta se mu tudi revolucija in kolaboracija. Revolucija je zakrivila veliko zločinov, kolaboracija pa sramotno sodelovanje z okupatorjem za katero sedaj nima smisla iskati filozofskega opravičila. Najbolj preprost greh kolaboracije imamo prav v Trstu, ko so slovenski domobranci v njegovem stanovanju v Trstu aretirali Borisa Pahorja in ga predali Gestapu za nadaljno obdelavo. Letos obhajamo tudi sedemdesetletnico konca druge svetovne vojne, ki jo je naš matični narod večinsko obhajal ob strani drugih evropskih demokratičnih narodov. Vendar so se pri nas zgodili tudi zločini, ki še danes razdvajajo matični narod. Mladim pa moramo povedati resnico, tudi tisto polovico, ki nam morda ne ugaja. Zločinov se ne da več popraviti, vendar jih je treba priznati in letos so najvišji predstavniki matične domovine od predsednika slovenske republike Boruta Pahorja do predsednika slovenskega parlamenta Milana Brgleca in slovenske vlade Mira Cerarja ter celo častnega predsednika borčevskih organizacij Janeza Stanovnika te zločine priznali.. Skrajni čas je že, da žrtve revolucionarnih pobojev dostojno pokopljemo, tudi v naših glavah, da se na račun tragično preminulih žrtev ne dela več politične špekulacije. In smešno če ne tragično je, da že sedaj špekuliramo o spomeniku, ki naj bi predstavljal to tragedijo slovenskega naroda sredi Ljubljane. Konec druge svetovne vojne pa se ni povsod končal enako. Pol Evrope je zakrila železna zavesa, med drugim tudi naš matično domovino. In posledice tega so se poznale tudi v zamejstvu. Razdelili smo v tiste, ki so režim v matični domovini odobravali in tiste, ki ga niso. Tako so nastale dvojne ustanove, ki obstajajo še danes. Ene so nastale ob podpori matične domovine in druge brez nje, zato je iluzorno misliti, da se bodo sedaj kar naenkrat združile. Sedaj, ko se je naša matična domovina Slovenija osamosvojila in si dala demokratičen režim, pa smo končno vsi sinovi iste matere in deležni enake podpore. Sedaj gotovo nima več smisla, da se gremo eni naše drugi vaše, saj smo vsi del iste manjšinske stvarnosti. Vendar je jasno, da imamo različni ljudje različne poglede na svet. Iluzorno je zato misliti, da bomo v demokratični državi vsi volili isto stranko. Vse politične opcije za katere se zavzemamo Slovenci in , ki sodelujejo skoraj v vseh upravnih telesih pa morajo imeti resnični namen braniti interese slovenske narodne skupnosti. Dela je še mnogo. Saj kljub številnim zakonom , ki naj bi nas ščitili od mirovne pogodbe z Italijo preko Londonskega memoranduma in Osimskih sporazumov pa državnega in deželnega zaščitnega zakona, še čakamo na uresničitev nekaterih narodnostnih pravic. Mimogrede se sprašujem, kako je poraženi nacistični Nemčiji in nacistični Avstriji uspelo tako učinkovito zaščiti Južne Tirolce kot si mi niti ne sanjamo. In ob tem so med zadnjo vojno mnogi Južni Tirolci optirali za nacistično Nemčijo, pa jim je italijanska država to velikodušno odpustila. Še vedno čakamo na uresničitev mnogo tega, kar je italijanska država z zakonom sprejela: kdaj bomo na primer dobili vidno dvojezičnost in slovenske šole v Kanalski in Terski dolini, saj bi verjetno tudi tistih v Benečiji ne imeli, če se jih ne bi lotila skupina zagnanih in pogumnih ljudi. In koliko generacij smo že zamudili in jaz bi bil član tiste zamujene generacije, če bi me oče ne poslal v slovensko šolo v Trst prvi dan njene ustanovitve. Slovenske šole nam je dala tedanja Zavezniška vojaška uprava. In tudi od tega poteka že sedemdeset let. In kdaj bomo imeli zajamčenega slovenskega zastopnika v rimskem parlamentu.? Zakaj nimamo istega volilnega zakona , ki velja za Južne Tirolce in Valdostance. Po novem volilnem zakonu bomo imeli Slovenci poslanca samo če ga bo stranka, za katero večinsko volimo Slovenci, postavila na čelo volilne liste. In kdaj bomo lahko govorili slovensko v tržaškem občinskem svetu? V Gorici so odpravili rajonske svete, ki so vendar bili izraz krajevne uprave. Sedaj odpravljajo pokrajinske uprave, v katerih smo Slovenci imeli dober stik s teritorijem in prebivalci Občutek imam, da na račun tako imenovane racionalizacije delamo celo korake nazaj pri naših pravicah. Deželna vlada, ki se ima samo Slovencem zahvaliti , da vlada v naši deželi, sili v združevanje majhnih občin , kar ne odgovarja vedno interesom slovenske manjšine, menda tudi ne mednarodnim zaščitnim normam. In če neka občinska uprava tega ne sprejme, pride deželni komisar ad akta. Demokracija pa taka!, ki me spominja na nek podoben dogodek pred mnogimi leti v Nabrežini, ko je prefekturni komisar vsilil gradnjo ezulskih naselij v Sesljanu. In pri tem velja končno poudariti , da še nikoli nismo imeli vse uprave od rimske vlade preko pokrajine, dokler jo še imamo , pa dežele Furlanije Julijske krajine in tržaške občine v rokah levosredinskih koalicij , katerim smo Slovenci prispevali odločilne glasove, pa ne moremo priti do vseh pravic, ki nam pripadajo. Kot rečeno, je še mnogo problemov, za katere se moramo še boriti, in to lahko storimo v različnih vrstah, samo, da je cilj skupen. Slava padlim junakom !