Reforma krajevnih uprav v teh tednih vroče zaznamuje politično razpravo malodane na vseh koncih te naše pisane deželne stvarnosti. Župani in na splošno občinski upravitelji počasi vendarle dojemajo, da so pred pomembnimi odločitvami, ki bodo v vsakem primeru globoko zaznamovale prihodnost tako posameznih uprav kot tudi razvojnih perspektiv širših območij. Jasno je tudi, da so upravičeno še najbolj zaskrbljeni upravitelji in z njimi prebivalci majhnih občin in goratih predelov, ki jih tako zasnovana reforma pahne v nepovratno marginalizacijo. Zato sem že od nekdaj svaril in pozival še predvsem kolege v svoji lastni koaliciji, da je naša odgovornost in dolžnost, da posebej prisluhnemo vprašanjem, potrebam in zaskrbljenosti majhnih. Med temi je tudi glavnina občinskih uprav, kjer smo Slovenci večinski ali pa vsekakor predstavljamo sorazmerno velik del prebivalstva.

Vredno največje pozornosti je zato razmišljanje, ki ga v Benečiji razvija izkušeni nekdanji javni upravitelj in danes podpredsednik paritetnega odbora Firmino Marinig. Njegov predlog je združenje med dvojezičnimi občinami na obmejnem pasu nadiške, terske in kanalske doline. Te občine druži kar nekaj osnovnih značilnosti: so gorate, so majhne, so obmejne in ob vsem tem so tudi jezikovno zaznamovane s z zgodovinsko prisotnostjo slovenskega jezika in kulture.

Na Tržaškem je skupina štirih slovenskih županov prav tako predlagala združenje majhnih in dvojezičnih občin, ki so odprte soudeležbi Milj. Na Goriškem pa bi lahko tako zasnovana zveza povlekla še skozi Doberdob, Sovodnje in objela Števerjan. Podobno rešitev sem bil odborniku Panontinu predlagal že sredi lanskega poletja in vtis sem imel, da mu je takrat še kar dišala. Nakar so se začele oglašati druge ‘sirene’. Tako sem pred dnevi večkrat bral in slišal za las povlečeno teorijo, da naj bi taka rešitev prezrla Slovence, ki živijo v občinah Trst, Gorica in še kje v Brdih ali na Laškem. Smešno! V obeh mestih je dosedanji nivo dvojezičnosti nekako zapečatil zaščitni zakon in ga, tega si ne skrivajmo, v glavnem omejil na periferijo. Toliko, da je dvojezičnost v tržaškem občinskem svetu še vedno tabu tema, nekdanji župan Dipiazza pa mi je še ta teden na seji 5. stalne deželne komisije prikazoval možnost slovenske zastave na pročelju  mestnega županstva naravnost kot grožnjo mirnemu sožitju… Spojitev popolnoma dvojezičnih storitev (in v glavnem slovensko govorečih uslužbencev) majhnih občin v novo celoto pa najbrž ne bi privedlo do popolne dvojezičnosti Trsta. Prej nasprotno! Ogrožena bi bila dvojezičnost okolja, kjer so Slovenci še vedno večinski in kot taki vpliven dejavnik v javnih upravah. Zagovorniki ‘velikega Trsta’, ki naj zaobjame vso sedanjo pokrajino, so se v tem času proslavili še z vrsto bizarnih cvetk: Kraške ohceti v Repnu ne bo brez pomoči tržaških redarjev, otrokom iz Repna in Zgonika bi lahko preprečili obiskovanje ‘tržaške’ nižje srednje šole na Proseku, repensko telovadnico upravlja ‘tržaško’ društvo Sloga z Opčin in še bi lahko našteval. To je nekako tako, kot da bi župan Kukanja grozil, da bo uvedel cestnino za potnike na relaciji Trst-Italija. Ali da bi meščanom obdavčili obiskovanje kraških in breških gostiln in osmic… Tako da je boljše, da norčije omejimo na pustni čas, ki je že za nami.

Pa vendarle deželna reforma omogoča tudi odstopanja, ki so v režiji deželnega obora. Skupina županov, ki še zdaleč niso talibani, ni predlagala ‘nore’ zamisli, temveč je pokazala veliko mero poguma in doslednosti. Predlagali so že navedene rešitve, ki odgovorno in uravnovešeno usklajujejo zahtevo po povezovanju in racionalizaciji storitev z življenjsko potrebo po ohranitvi avtonomije upravljanja posebnega, zelo občutljivega in mednarodno zaščitenega obmejnega območja. Vsaj podobno mero poguma pa si sedaj pričakujem tudi s strani pristojnega odbornika Panontina in nad njim predsednice Serracchianijeve, da jim modro prisluhneta. Kot zakonodajalci pa smo vedno tudi poklicani, da že sprejete zakone po potrebi izboljšamo. Tudi to se včasih dogaja in ne predstavlja nobene sramote.