Stefano Ukmar utemeljuje zadržanje pri sprejemanju deželnega zakona o reformi krajevnih uprav, a v njem navaja tudi neresnične trditve.

Prva je ta, da naj bi se z ustanovitvijo občine Ankaran kršilo pravilo iz Londonskega sporazuma, ki prepoveduje spreminjanje upravnih osnovnih enot na način, ki bi škodil majšini. S tem se ukvarja tudi konvencija Sveta Evrope o manjšinah, ki prepoveduje, da bi razvodeneli prisotnost manjšine na teritorju, s povečanjem ozemlja upravne osnovne enote in torej s povečanjem količine nepripadnikov manjšine. Kot to dejansko določa zadnji deželni zakon. V zvezi s tem pomislimo samo na prisilno postavitev ezulskih naselji, ki jih je Italija zgradila po letu 1954 na ozemlju, kjer je zgodovinsko naseljena slovenska manjšina in ki je privedlo tudi do odstavitve slovenskega župana, da se je lahko speljalo to politično izbiro.

Zaradi popolne slovenske zakonodaje, ki ščiti avtohtone manjšine neposredno v ustavi, z ustanovitvijo občine Ankaran je italijanska manjšina pridobila še enega podžupana, nekaj svetnikov, pravice na kulturnem in jezikovnem področju. Torej gotovo ni šla v minus in zato ni bilo nobene kršitve njenih pravic, ne glede na prerazporeditev prebivalstva. Očitati to Sloveniji, kot je storil Stefano Ukmar, ko je predlagal zavrnitev bistvenega popravka k reformi, ki ga je predstavil Igor Gabrovec, s katerim bi zagotovili manjšini popolnejšo avtonomijo odločanja na naselitvenem teritorju, je enostavno neresničen, nepotreben in škodljiv napad na matico, ki mora skrbeti za svojo manjšino – kot to delajo vse države od Italije dalje – na osnovi lastnega pravnega reda. Nesmisel je trditi, da smo talci, ker nas matica ščiti proti državi, ki tega ne dela. Dunajska konvencija pri tem nima kaj opraviti, razen, da obvezuje države k spoštovanju pravic, tudi če nimajo za to urejene domače zakonodaje. Kot se je pa izgovarjala Italije pred sprejetjem zakona 38/2001, krepko še po letu 1969. Zato ni nobenega posebnega tolmačenja mednarodnih pogodb, ki jih je treba samo spoštovati.

V skupini pravnikov, ki se je ukvarjala z zadevo sem bil zraven in vem, da je na končno stališče uplivalo različno gledanje prisotnih manjšinskih predstavnikov. Pismo generalne konzulke RS pa priporoča Deželi FJK sprejetje še dodatnih popravkov k zakonu, kar ne odgovarja razlagi, ki ga daje Stefano Ukmar. Kot je napisal Sandor Tence v uvodniku, ki je bil posvečen deželni reformi: do neke mere se strinjamo (npr. nastanek skupine pravnikov) od tam naprej pa več ne (npr. kako zaščititi avtonomijo manjšine v občinah).

Če bi Stefano Ukmar od vsega začetka z Igorjem Gabrovcem pritisnil na deželno vlado in na večino, da bi spremenili odnos do arhitekture zakona, bi verjetno tudi v tem uspeli, ker bi deželna večina ugotovila enotnost manjšinske skupnosti. Tako pa ni bilo, saj se je mirne duše sprejelo le nekaj minimalnih (in verjetno vprašljivih) popravkov pri jezikovnih pravicah in pri prisilnemu združevanju občin, ki niti zdaleč ne zagotavljajo manjšini avtonomije odločanja in zaščito, ki jo danes uživa. Taka izbira ni politka, je samo prilagajanje politiki vladne večine, ki ne skrbi za osnovne pravice manjšinske skupnosti. Politika mora sprejemati reforme, a pametno in koristno, ne v škodo nekoga samo zato, da se nekaj dela.

Razlogi za tako politično neskladje? Verjetno vedno isti: za ene je skrb za politične in družbene pravice manjšine na prvem mestu, zato jih bo SSk vedno zagovarjala, ker večina za to ne poskrbi oziroma celo postavlja ovire; za druge pa je ta skrb ena od tolikih, niti glavna. Tako pač naj bi bilo za »italijanske državljane slovenskega jezika«, kot je učil bivši tržaški tajnik predhodnice PD in kot  se še danes očitno razmišlja v stranki naslednici, tudi med slovenskimi pripadniki. Da je res tako, je dovolj, da preberemo stališča goriškega svetnika izvoljenega na tej listi, ki se je nedavno v tem smislu izrekel na koncu pogovora, ki ga je vodil novinar Primorskega dnevnika. Kar pa ni manjšinska politika. Peter Močnik