Poncij Pilat ni moj vzornik

David Peterin je v svojem pismu uredništvu Pd dne 3. decembra v zvezi s komaj sprejetim deželnim zakonom o krajevnih upravah hote ali nehote natresel vrsto netočnosti, ki zahtevajo določena pojasnila. Med drugim je zapisal, da ne bi bil lahko podpisani v fazi obravnave zakona v pristojni komisiji pogojeval njegovo sprejetje, kar pa, tako Peterin, naj ne bi storil iz oportunizma ali ne vem kakšne računice, ki je najbrž jasna le njemu. Pravi, da sem se skril. Resnica je zaznavno drugačna. Kot članu 5. stalne komisije deželnega sveta v kvoti DS mi je svetniška skupina Demokratske stranke, kateri formalno pripadam na osnovi znanega volilno-političnega sporazuma med DS in SSk, zaupala zastopanje petih glasov, pa čeprav v deželnem svetu lahko politično tehtam le za enega, se pravi enega na devetinštirideset. “Odvečne” glasove mi lahko načelnik svetniške skupine DS seveda vsak trenutek prekliče oz. omeji na enega. Vsekakor pa bi bilo formalno, etično in politično precej vprašljivo, ko bi v komisiji zahteval ali celo izsiljeval, da bi moj glas veljal več od tega, kar štejem kot svetnik in kot politična stranka v Deželnem svetu. Peterinu je to jasno? Ali bi se on rad raje igral na skrivalnice?
Tudi v komisiji sem stalno opozarjal na kritičnosti zakona in predlagal ustrezne popravke in to dosledno s tem, kar smo kot Slovenska skupnost zagovarjali v okviru številnih koalicijskih sestankov in tudi z javnimi stališči vse od objave prvih zakonskih osnutkov še pred poletnim premorom. Žal smo pri tem bili precej osamljeni. Namig ni slučajen. Kdo se je potemtakem igral na skrivalnice?
Priložnosti v komisiji sem izkoristil za to, da sem v mejah možnega prispeval k izboljšanju zakona, zlasti kar zadeva interese, potrebe in pričakovanja naših ljudi in izvoljenih upraviteljev na območju dvaintridesetih ‘zaščitenih’ občin. Nekaj je uspelo in tudi to so nesporno dokazljiva dejstva.
Seveda nismo vsi enakega mnenja. Znotraj same SSk je bil in je marsikdo mnenja, da je bil (in je) zakon tako slab, da ga ni bilo mogoče stvarno izboljšati. Sam pa sem se odločil, da ga izboljšam in sem se vse do konca dosledno držal tega načela. In to tudi ko sem popolnoma osamljen (v avli ni bilo več niti kolegov iz vrst opozicije …) zagovarjal svoj zadnji in ključni popravek, ki je ciljal k zagotovitvi popolnega in nespornega spoštovanja mednarodnih sporazumov na področju varstva narodnih manjšin v okviru organizacije javne politične uprave. Kaj je kdo povedal in zagovarjal v avli, pa pričajo zapisniki in videoposnetki. Tudi tu torej nobenega skrivanja.
Marsikdo pa se je v vseh teh mesecih res skrival. Skrili so se na primer vsi tisti, ki so ob prebiranju zakona besneli, godrnjali ali vsaj izražali resno zaskrbljenost, a si potem niso upali tega na glas povedati svojim strankarskim veljakom in v končni fazi nečastno klonili diktatom. Davidu Peterinu, občinskemu svetniku goriške DS, lahko zagotovim, da z vsemi njimi sočustvujem, vendar to še ne pomeni, da lahko zaradi tega ravno meni očitajo potuhnjenost, ko pa sem predsednici, odborniku in vsem kolegom v večini od začetka do konca vedno, trmasto in včasih res brezupno razlagal, da zakon poka po šivih.

Igor Gabrovec, deželni svetnik SSk

Objavljeno v Primorskem dnevniku, 4. decembra 2014.