V tednu, ki je pred nami, se bo novi deželni zakon o krajevnih upravah izoblikoval v dokončnih obrisih. Dilem je vsaj toliko, kolikor je členov. Pa vendar je deželna politična večina s predsednico na čelu odločena, da igro izpelje do konca, in to za vsako ceno. To je, mislim, vsem jasno. Pa čeprav kot nepoboljšljiv optimist ne izključujem presenečenj.

Tudi kot Slovenci bomo prav tako v prihodnjih dneh zaigrali vse svoje karte, da Panontinov osnutek izboljšamo po svojih najboljših močeh. V minulih mesecih in zlasti v zadnji tednih smo dvignili temperaturo soočenja in v razpravo odkrito in zavestno vključili tudi matično domovino, ki je poklicana, da z nami bdi tudi nad spoštovanjem mednarodnih sporazumov. O vsebini novega deželnega zakona, ki na novo riše vlogo Občin, njihovo povezovanje v nove enote in odnose slednjih z ostalimi institucionalnimi organi, smo se seveda najprej soočali znotraj deželne vladne večine, nakar je bilo – vsaj kar se mene tiče – ključnega pomena, da smo skupaj razmišljali kot slovenski izvoljeni javni upravitelji. Razprava se je vzporedno razvijala na straneh medijev in, seveda, znotraj posameznih političnih skupin.

Izhajam iz osnovne predpostavke, da nihče izmed nas nima resnice v žepu in da so tako razvoj kot vsestranski učinki tako zastavljene »reforme« nepredvidljivi. Naša dolžnost pa je, da poslušamo svoje ljudi. V tem smislu so bile v minulih dneh posebej koristne avdicije v okviru pristojne komisije deželnega sveta, kjer so prav vsi povabljenci prispevali dragocene podatke in izhodišča. Veliko si obetam tudi od strokovne delovne skupine, ki je nastala v dogovoru s slovensko vlado in s podporo parlamentarne komisije DZ, in nam bo pravočasno ponudila nekaj ključnih elementov z ozirom na mednarodno pravne argumente. Vse to bomo morali v največji možni meri sintetizirati v sprejemljive predloge oz. popravke k zakonu.

Ne strinjam se s tistimi, ki podcenjujejo vlogo tega ali onega sogovornika. Zaskrblja me, ko je opozarjanje na pravice slovenske narodne skupnosti tudi odnosno z reformo javnih uprav označeno kot nepotrebno »dviganje prahu, ki naj ga burja čimprej odpihne«. Še bolj me zaskrblja podcenjevanje vloge Slovenije, češ da se je argument ne tiče. Naj spomnim, da je ravno »dviganje prahu« privedlo do tega, da se je sama deželna vlada odločila, da izoblikuje neke prve osnovne popravke glede upoštevanja določil zaščitnega zakona, ki zadevajo jezikovne pravice v odnosu do nastajajočih medobčinskih združenj.

Ali nam je to dovolj in lahko mirno ležemo k zasluženemu počitku? Rekel bi, da ne. Številni med nami so opozorili tudi na dejstvo, da pri tej reformi niso v igri le jezikovne pravice, temveč da gre za zaščito pravice do suverenega soodločanja o upravljanju teritorija, ki ga naseljujemo že vsaj poldrugo tisočletje. Občine iz seznama dvaintridesetih, na območju katerih je priznana in zaščitena slovenska narodna in jezikovna skupnost, odigravajo posebno vlogo pri ohranjanju in razvoju naše identitete, naše narodne biti, ki se ji ne moremo in ne smemo odpovedati. Tistim, ki minimizirajo prehod kompetenc z občinske  na medobčinsko raven, je pred nekaj dnevi jasno odgovoril sam tržaški župan Roberto Cosolini, ko je na avdiciji v deželnem svetu brez slepomišenja pošteno priznal, da se na nova ustanovljena združenja dejansko prenese bistvo Občin.

Slika na obsežnem območju od Milj do Trbiža se zelo razlikuje, saj gre za teritorije, ki jih opredeljujejo različne družbeno-gospodarske in zemljepisne danosti, različen zgodovinski razvoj sodelovanja na medobčinski in čezmejni ravni, različne izkušnje in različna stopnja uveljavljanja pravic iz zaščitnega zakona. Od tu predlog, da se spričo povedanega našim, zaščitenim, občinam v deželnem zakonu prizna pravica, da se same odločijo za najbolj primerno, smotrno in učinkovito obliko povezovanja storitev in drugih upravno-političnih postopkov. To je edina oblika, ki naši slovenski narodni skupnosti in njenim izvoljenim občinskim upraviteljem in skupnostim, ki jih izražajo, prizna pravico in dostojanstvo, da se ohranijo kot aktiven in suveren subjekt razvoja v prostoru.

To lahko dosežemo, če nastopimo odločno in enotno. S kolegom Stefanom sva si vsestransko dokaj različna. Prepoznavava se v dveh različnih političnih strankah. On izhaja iz izkušnje tržaškega občinskega svetnika, se pravi v daleč največji občini naše dežele, sam pa izhajam iz izkušnje majhnih občinskih stvarnosti. Druži pa naju pripadnost slovenski narodni skupnosti, pa čeprav jo očitno doživljava na različen način. Tisti skupnosti, ki je tej deželi podarila status avtonomije. To nam mora biti v ponos in v spodbudo, da tej skupnosti zagotovimo osnovne pogoje, da lahko še naprej odigrava aktivno vlogo v tem prostoru, ne pa da se postopno razblini. Stefana zelo skrbi, da bi se ne znašli v tem, kar z učeno izposojeno prispodobo definira »cul de sac«. Mene osebno bolj skrbi, da ta naša skupnost ne postane –tržaško narečno povedano – »cul de tutti«. In odstopanja od tudi mednarodno pravno utemeljenih zahtev nas vodi ravno v to …

Igor Gabrovec,

deželni svetnik SSk in podpredsednik deželnega sveta FJk

Nabrežina, 8. novembra 2014