Deželni svetnik PD-DS Stefano Ukmar je želel objaviti stališče, ki ga je zagovarjal na skupnem zastopstvu. Zato objavim tistega, ki sem ga tam zagovarjal v imenu SSk. Prav je, da se volilci opredelijo do politike izvoljenih v majšini. Ki so se na ravni izvoljenih v krajevnih upravah zedinili, kakšno stališče zavzeti do reforme, a je nato strankarska politika to soglasje ustavila.

Ukmar meni, da pri reformi krajevnih uprav nad narodnostjo prevladata ozemeljska pripadnost in krajevni interes. To pomeni, da so manjšinske pravice in interesi v krajevnih upravah podrejeni in ne enakovredni lokalnim interesom, pri katerih pa soodločajo tudi večinski someščani.

Gre po mojem za temeljno napako, ki so jo politične sile vnesle v zaščitni zakon, kjer so manjšinske pravice, ki so človekove pravice in zato absolutne, v resnici odvisne od volje trenutne upravne večine v državi ali na krajevni ravni, kar je v nasprotju z osnovami teh pravic na mednarodni ravni. Toliko bolj, če someščani ne spoštujejo niti zakonov države, v kateri živimo.

Koliko pa je ideologija uplivala na pravice naše narodne skupnosti žal poznamo od leta 1948 dalje.

Kaj je narobe v tem, da v občinah, kjer je manjšina prisotna vsi občani spoštujejo tudi, če ne najprej, njene pravice? Zakaj bi se morale le-te prilagajati volji večinskih občanov? Levosredinska stranka ne bi smela tako razmišljati.

Občine, kjer je manjšina prisotna so določene z državnim zakonom, zato je normalno, da se v njih uporabljajo različna pravila kot pa v ostalih občinah. To ni past nasprotovanja med mestom in podeželjem. Ne vem, kaj je treba tu poglabljati, saj je zapisano, da ima naša dežela poseben statut prav zaradi prisotnosti naše manjšine. Hoče se pa uveljaviti zakonodajo, ki je za manjšinske pravice slabša od tiste v drugih deželah. Ni mi jasno zakaj deželna vlada in glavna stranka tako razmišljata.

Ustavno sodišče je že večkrat razsodilo, da je za manjšinske pravice pristojna le država. Zato raztegnitev pravic manjšine na nove pravne osebe preko deželnega zakona, ki jih uvaja namesto občin, ni v skladu s tem pravilom. Dežela ne more nadgraditi državnega zaščitnega zakona. Zato kdor bo vodil te nove enote in ne bo hotel udejaniti deželnih pravil, se bo lahko tudi tako obnašal. V zaščitnem zakonu jasno piše, da pravila zaščite veljajo za nadobčinske ustanove, ki že obstajajo na dan zakona, torej ne po njegovi odobritvi. Skratka dežela ne more odločati npr. o jezikovnih pravicah v ustanovah, ki jih zaščitni zakon ne določa. To se bo lahko zahtevalo zaradi mednarodnih obvez in temeljnih ustavnih določil, a izven deželnega zakona. Ni jasno zakaj se Dežela tako ihtavo zaganja v efektivno zmanjšanje števila občin namesto, da bi poiskala najboljšo pot, s katero nuditi boljše in cenejše storitve, kar ni nujno odvisno od števila občin. S takim početjem Dežela le niža nivo zaščite in ne širi mednarodnih določil na druge ustanove, ker te pristojnosti po ustavi nima.

Pa ni res, da se z deželno reformo ne ukinja občin. Morda jih ne brišemo, kot je to delal fašizem po prvi svetovni vojni, ker ustava tega ne dovoljuje, a se dejansko doseže isti rezultat. Izvotlitev občinskih pristojnosti pomeni dejansko ukinitev občinske ustanove. In se za to izbere najhujši način: odvzem finančnih sredstev. Pravo obleganje občine, ker je ustavno zaščitena, dokler se ne uda zaradi gladu. Odbornik Panontin sanja o županih kot so v Franciji, ki nastopajo le na glavnih dogodkih in se sestanejo s svetom morda dvakrat v letu. Če se bo občina ukvarjala le z matičnim uradom in vsakih nekaj let z urbanistiko, kdo bo odločal o potrebnih javnih delih, o ureditvi šolske mreže tudi slovenskih šol, o politikah razvoja teritorja, o socialnih potrebah, o glavnih storitvah občanov itd.? Bo to storila nadobčinska zveza, v kateri bodo imele manjše občine par glasov? Ali ni to znižanje zaščite, ki je po vseh mednarodnih in državnih pravilih prepovedana?

Prava past pa je omemba Ankaranskega primera. Nastanek nove občine na območju koprske ni vidno prizadel manjšinskih pravic, saj so se le-te po ustavi (v Sloveniji je tako…) raztegnile tudi na novo občino. Se je zmanjšalo število manjšinskih volicev v Kopru? Se je pa povečalo skupno število manjšinskih svetnikov, če so se glasovi pametno prerazporedili. In dodalo podžupana, ker je Ankaran med zaščitenimi občinami, morda odbornika in še kaj. V primeru naše deželne reforme pa postanejo slovenski župani, odborniki in svetniki upravni organi posvetovalnega značaja kot so rajonski sveti v Trstu, razen morda par stvari, ki jim bo zakon prepustil. Kdo bo kandidiral v teh pogojih? Sem že slišal trditev, da itak čez pet let v združenih občinah ne bo verjetno več niti volitev.

Razumem, da so se v DS oprijeli ankaranskega primera, a gre za lažen problem, saj ni povezan s problematiko predlagane deželne reforme. Se je hotelo s tem dokazati, da občine določene v

Londonskem Memorandumu niso nedotakljive? Saj ni to problem, kajti protizakonitost deželne reforme izhaja iz drugih postavk. Na primer občine na Tržaškem so poimensko naštete v deželnem statutu, ki je ustavni zakon, kot polnopravne ustanove. To se ne da kar tako izvotliti. Ali ni prisilna združitev njihovih funkcij dejanska ukinitev občin in torej sprememba meja upravnih enot, saj bodo po novem le nadobčinske zveze prevzele denar, osebje, nepremičnine in pooblastila občin? Ali ni ustavno neobvezna sprememba pogojev za manjšino in za njene pravice v nasprotju z evropskima konvencijama o manjšinah in človekovih pravicah? Mimo črke zakona je treba upoštevati vsebino norm, še posebej mednarodnih. Italija trenutno predseduje Svetu Evrope, ki je izdal pred nedavnim resolucijo, v kateri je rečeno, da je klestenje krajevnih uprav v nasprotju s smernicami Evrope. Kako bo z ohranjanjem kuliurnih in narodnih značilnosti tako široke uprave? Specifika manjšinske stvarnosti bo prešla na enote, ki nimajo povezave z ljudmi in s teritorjem in ki bodo odločale po lastni volji. Pomislimo samo na razkosanje dvojezičnih občin v Benečiji, Reziji, Kanalski dolini, ki bodo spojene z občinami, ki nimajo niti zdaleč njihovih značilnosti, potreb in storitev.

Državni zakon je določil 32 zaščitenih občin na podlagi volje ljudstva in njihovih predstavnikov. Kako bomo lahko prisilili te občine, da se odpovejo pravicam brez ponovne ljudske volje?

In povrhu še brez prihrankov. Razen, da ne nasedamo demagoškim trditvam, da z zmanjšanjem ustanov bomo itak prihranili. Kako pa, če ostanejo svetniki, odborniki in župani? Ki bodo delali manj kot prej in poleg njih bodo še druge osebe in funkcionarji? Kdo bo vodil zastonj nadobčinsko zvezo, če ne tisti župan, ki ima dovolj visok honorar in to ne bodo župani manjših občin? 

Take trditve se danes hitro primejo, čeprav so neosnovane, stremijo pa le po tem, da bi koncentrirali oblast v ožje število oseb in ustanov, ki bi se lažje nadzirale, brez vmesnih nivojev, ki zbirajo konsenz med ljudmi. Zato želja, da se omeji sindikate, pokrajine, število občin in podobno. Gre za to, da se določa, kdo bo nosilec suverenosti, glavne oblasti, tudi mimo 1. člena ustave.

V Evropi so že poiskusili z združevanjem občin v Nemčiji in v Avstriji. Prejšnji teden so nam Korošci povedali, da so na avstrijskem Štajerskem postopek ustavili, ker je mednarodno priznani švicarski finančni strokovnjak dokazal, da ni prihranka v tem. In nemška izkušnja je dokazala, da v teh novih nadobčinah odločajo osrednji funkcionarji, ki nimajo pojma o stanju in potrebah na teritorju, kot je pa v primeru uprav majhnih občin, zato so se storitve poslabšale. Zakaj naša dežela sili v racionalizacijo brez finančnega plana in ne da bi se prej pozanimala, če se je po Evropi to obrestovalo? Edini pravi prihranek je pri zmanjšanju osebja javnih uprav in to je možno le z združevanjem uradov in storitev, ne pa ustanov, ki se jih ne da ukiniti. Zakaj je to možno po celi Italiji, ne pa v naši deželi s posebnim statutom? Zakaj ne bi pogledali na primer, kako je urejeno v Bocenski pokrajini?

Reforma krajevnih uprav je preveč pomembna stvar in bi morala biti zato speljana modro ter premišljeno. Deželna vlada in večina jo pa silita na hitro in za vsako ceno, ne da bi bila taka oblika reforme predvidena v programu. S tem si prevzemata zgodovinsko odgovornost za posledice, še posebej za manjšino, lahko tudi z nepopravljivimi napakami.

SSk je zato na strani tistih, ki želijo racionalizacijo uprav, a ne z združenji občin, torej z njihovo dejansko ukinitvijo, še posebej majhnih, ki so edine blizu potrebam teritorja in ljudi, ki vedo tudi varčevati, saj to že delajo veliko let. Študija, ki so jo v Avstriji naročili pred reformo je dokazala, da je tam idealna občina tista, ki šteje okoli 2500 prebivalcev, bodisi za finance kot za storitve. V Sloveniji je občinsko merilo 5000 prebivalcev, a za občine, kjer je prisotna madžarska manjšina merila ni, ker obstajajo občine tudi z nekaj sto prebivalci. Zakaj? Ni morda zaradi zaščite manjšine? In bo dežela s posebnim statutom zaradi prisotnosti manjšin prav to ukinila? Velika politična in upravna napaka, ki ni sprejemljiva.

Peter Močnik

Pokrajinski tajnik SSk za Tržaško