Četrtkovo srečanje slovenskih izvoljenih javnih upraviteljev s Tržaške in Goriške (z rojaki na Videmskem se bomo srečali prihodnji teden) glede deželne reforme Občin je dokazalo, da je izoblikovanje skupnega stališča in posledičnega odločnega zagovarjanja naših zahtev ne le potrebno, temveč tudi možno, pričakovano in dobrodošlo. V Devinu zbrani župani in županje so skupaj z občinskimi svetniki in svetnicami jasno potrdili veliko zaskrbljenost za usodo samostojnosti in suverenosti naših občinskih uprav, ki so osnovni člen politično-upravnega življenja vsake skupnosti. To toliko bolj velja za nas Slovence, ki s svojo aktivno prisotnostjo in zavzetostjo v izvoljenih organih javnih uprav vsakodnevno lahko skrbimo za ohranjanje, uresničevanje in razvijanje osnovni načel enakopravnosti slovenskega jezika, kulture in narodne zavednosti v prostoru, ki ga naseljujemo že poldrugo tisočletje. Poleg zaskrbljenosti so slovenski izvoljenih javni upravitelji in upraviteljice izrazili tudi željo in pripravljenost, da odločno zahtevajo spoštovanje zase in za skupnosti, ki jih zastopajo.
Deželni odbor je predložil zakonski osnutek, ki uvaja vrsto nezanemarljivih novosti v življenju, delu in medsebojnem povezovanju Občin na deželni ravni. V zakonskem osnutku ni bila niti omenjena, kaj šele upoštevana!, posebnost občin obmejnega pasu od Milj do Trbiža, v katerih je priznana in zaščitnega prisotnost slovenske narodno-jezikovne skupnosti. Del teh na Tržaškem in Goriškem že vso povojno obdobje posluje popolnoma dvojezično, druge pa so obveze glede pravic slovenske manjšine osvojile kasneje, vse do sprejetja in izvajanja zaščitnega zakona 38 iz leta 2001. Sam statut naše dežele navaja načelo, da so vsem prebivalcem, ne glede na njihovo jezikovno pripadnost, priznane iste pravice in zagotovljeno spoštovanje specifičnih kulturnih in jezikovnih karakteristik. Sledi Osimski sporazum, ki izhajajoč iz Londonskega memoranduma določa, da na narodno mešanem območju ne sme priti do upravnih sprememb, ki bi škodile narodnostnemu obstoju obmejnih skupnosti. Podobna obveza je vključena tudi v Evropski konvenciji o zaščiti narodnih manjšin iz leta 1995, kot tudi smiselno 21. člen zaščitnega zakona 38/2001.
Dvojezične občine so v povojnih desetletjih uspešno razvijale svojo ‘posebnost’ in tudi z zagotavljanje enakopravnosti slovenskega jezika v birokratskem in političnem vsakdanu jamčile osnovne pravice do dostojanstva naših ljudi, njihove kulture in občutka pripadnosti v prostoru, ki ga naseljujemo poldrugo tisočletje. Zato je danes na nas naloga in odgovornost, da z vsemi sredstvi tudi v času velikih sprememb vendarle ohranimo in pravzaprav še dodatno utrdimo upravno avtonomijo narodno-jezikovne skupnosti, ki s svojo posebnostjo plemeniti in bogati ves prostor.
Vse to smo in še bomo povedali tudi v Deželnem svetu. V prihodnjih dneh bodo župani sestavili skupen dokument, ki ga bodo nato začetka novembra zagovarjali tudi na avdicijah pristojne deželne komisije. Na avdicijo bosta med drugimi vabljeni tudi krovni organizaciji in predsednica paritetnega odbora. Ključnega pomena bo zadržanje matične domovine, ki ji je zaupano bdenje nad spoštovanjem črke in smisla dvostranskih in večstranskih mednarodnih sporazumov.
Če bomo vsi skupaj govorili isti jezik, potem nas bo moral tudi deželni zakonodajalec razumeti – in upoštevati.
Igor Gabrovec, deželni svetnik SSk
Trst, 24. oktobra 2014