Govor Damijana Terpina na novoletnem sprejemu SSk v Prečniku

Spoštovani gostje, dragi prijatelji, 

pred nami je leto polno izzivov, ki bodo za Slovence v Italiji imeli pomembne  posledice, upam, da v dobrem smislu, posledice ba utegnejo biti lahko tudi usodne.

Menim, da lahko utemeljeno zatrdim, da so se naši narodni skupnosti v preteklem letu obzorja kar precej precej zjasnila: mislim predvsem na zmago Debore Serracchiani na deželnih volitvah  z levosredinsko koalicijo, v katero je vključena tudi naša stranka. Z bistveno večjim zaupanjem pa začenjamo to leto tudi po imenovanju Enrica Lette za predsednika italijanske vlade.

Oboje je že preneslo kar nekaj pozitivnih učinkov: dobili smo dodatni odlok o vidni dvojezičnosti, povrnjena nam je bila možnost, predvsem po zaslugi podpredsednika deželnega sveta Igorja Gabrovca, da v Gorici spet dobimo rajonske svete, Stadion 1. maja v Trstu pa je bil deležen dodatne izredne podpore in še bi lahko našteval.

Na predlog vlade Enrica Lette pa je parlament odobril finančni zakon, ki je praktično v celoti povrnil prispevke države na raven, ki smo jo pričakovali. S tem smo za leto 2014 obvarovani pred stalnim krčenjem teh sredstev, kar je v zadnjih letih Berlusconijeve in nato Montijeve vlade, predstavljalo že pravo moro za našo manjšino.

Odobren je bil tudi popravek poslanke Blažinove – ki jo je na volitvah podprla tudi naša stranka – v zvezi z vprašanji, ki zadevajo slovensko šolo. Ponovno pa je zaživelo omizje manjšina-dežela-vlada na notranjem ministrstvu. 

Omenjeni pozitivni znaki pa nas ne smejo uspavati, saj čakajo našo narodno skupnost v tem letu, kot rečeno, izjemni izzivi, ki bodo lahko usodni za nas, tako na krajevni kakor na vsedržavni ravni. 

Prvega od teh izzivov predstavlja zagotovo reforma volilne zakonodaje, ki je prav v teh urah v odločilni fazi.

V okviru skupnega predstavništva Slovencev v Italiji smo prav v ponedeljek potrdili, da so posebne določbe za olajšano izvolitev Slovencev v Parlament prioriteta ne samo za Slovensko skupnost, pač pa za vse komponente, ki sestavljajo to predstavništvo oz. za ceotno manjšino. Hvaležni smo Predsednici slovenske vlade, da se je hitro odzvala na našo prošnjo za pomoč in je v sredo, med svojim obiskom na Siciliji, opozorila italijansko vlado o potrebi, da se v novi volilni zakon vključijo določbe za olajšano izvolitev slovenskih parlamentarcev. Žal pa so še isti večer Demokratska stranka, Forza Italia in Nova desna sredina vložili osnutek reforme volilnega zakona, v katerem so omenjena priporočila predsednice Bratuškove v celoti prezrta.

Upam, da bomo v manjšini sposobni vložiti enoten in dogovorjen amandma za uzakonitev možnosti, da smo Slovenci ustrezno zastopani v italijanskem Parlamentu. Sedaj je namreč prilika, da dobimo zakonsko določbo, ki bi nam to lahko omogočila. Pri tem še vedno računamo bodisi na solidarnost predvsem Demokratske stranke, s katero smo na deželni in na krajevni ravni v tesnem sodelovanju, še zlasti zato, ker tudi v desni sredini ni več zaznati večjega nasprotovanja za reševanje odprtih vprašanj Slovencev v Italiji, kot smo ga bili vajeni v preteklosti. Predvsem pa še naprej računamo na podporo slovenske vlade.

Posebej bi si dovolil na to opozoriti in k podpori našim željam povabiti predsednico deželne vlade  Deboro Serrachiani, ki se ji zahvaljujem za doslej že izkazano pozornost za naša vprašanja, da tudi v svojstvu članice ožjega strankinega vodstva pri novem vsedržavnem tajniku DS Matteu Renziju – izvolitev katerega smo v naši stranki sprejeli z veliko simpatijo – pomaga pri dosegu našega skupnega cilja.

Slovenska skupnost bo seveda vztrajala pri t.im. evropskem modelu, ki zagotovo ima ustavno podlago. Druge dosedaj nakazane možnosti, zlasti sestava posebnega okrožja iz krajev, kjer je naša manjšina posebej prisotna, bi po naši oceni v ničemer ne pripomogle h končnemu rezultatu, saj bi bili vsekakor odvisni od dobre volje vsedržavnih strank, da na ustrezna mesta na listi uvrstijo slovenskega kandidata. Skratka, dobili bi to, kar kar že imamo, se pravi popolnoma nič.

Drugi veliki izziv, ki v tem letu čaka slovensko manjšino, pa je načrtovana reforma krajevnih uprav in namen deželne vlade, da v pričakovanju na dejansko ukinitev pokrajin, volilno pravico prenese od ljudi kar na župane in občinske svetnike. S tem v zvezi smo že na začetku deželnega mandata jasno povedali, da bo moral načrt t.im. »preseganja pokrajin« upoštevati dejstvo, da so pokrajinske uprave, zlasti na goriškem in tržaškem, inštrument izvajanja upravne avtonomije na teritoriju, na katerem je naseljena tudi slovenska manjšina in da prenašanje pristojnosti iz pokrajinske ravni na višjo, npr. deželno raven, lahko predstavlja za slovensko narodno skupnost zmanjšanje možnosti za njeno udeležbo pri upravljanju javnih zadev na območju, kjer je naseljena. Pristojnosti bi se namreč prenašale zlasti  na deželne organe, širših razsežnosti, pri katerih ima slovenska narodna skupnost bistveno manjši vpliv, saj je njena prisotnost v širši, deželni realnosti, bistveno manj pomembna kot na pokrajinski ali morda občinski ravni. S tega vidika moramo žal ugotovti, da predlagane rešitve ne upoštevajo teh naših pomislekov in že davno in pravočasno iznesenih stališč. Prav tako se v celoti prezre vprašanje zastopanosti Slovencev v tako izvoljenih organih. Zato si bomo prizadevali, da predvsem predlagana reforma ostalih krajevnih uprav ne bi v tem smislu prizadela naše narodne skupnosti. Dobro se namreč zavedamo dejstva, da je upravna avtonomija eden od ključnih vzvodov za zaščito neke manjšine, kar med drugim dokazuje tudi njena srdita obramba npr. pri Južnih Tirolcih, ki se dobro zavedajo, da lahko sami najbolje upravljajo svoj teritorij s ciljem zaščite in razvoja tamkajšnje narodne skupnosti.

Izredno smo zato zaskrbljeni ob možnosti, da bi se v Trstu ustanovila t.im. »metropolitanska občina«, kar bi pomenilo dejansko izgubo upravne avtonomije okoliških kraških občin, kjer smo Slovenci v večini. V tem smislu se je ravnokar izrekel devinsko-nabrežinski občinski svet, sicer ne na predlog kakšnega slovenskega svetovalca, pač pa na predlog bivšega župana Giorgia Reta, ki mu seveda moram čestitati za potezo.

Prav tako nas zelo skrbi namen, ki je izražen v dosedanjih predlogih o reformi krajevnih uprav, da se manjše občine dejansko združujejo oz. združujejo izvajanje različnih storitev. To samo na sebi ni problematično, z vidika dvojezičnega poslovanja pa lahko postane zelo nevarno predvsem takrat, ko bi šlo za združevanje z občinami, ki niso vključene v območje zaščitnega zakona. Ker naj bi deželna uprava pospeševala takšno združevanje s finančnimi nagradami tistim občinam, ki se bodo združevanja bolj posluževale ocenjujem, da res tvegamo finančni kolaps tistih uprav, ki jih vodimo Slovenci, v primeru, da bi iz omenjenih razlogov združevanje storitev in služb ne bilo mogoče.

Konec koncev moramo upoštevati dejstvo, da je že fašizem dobro vedel, kje lahko manjšino udari  in je kot eno od sredstev v tej smeri izbral prav ukinjanje oz. združevanje naših občin z drugimi, z jasnim namenom, da bi nam odvzeli še tisto malo upravne avtonomije, ki smo jo takrat primorali. Nameni združevanja so danes čisto drugačni in jih seveda ne želim enačiti, saj gre tokrat za t.im. optimizacijo ali racionalizacijo poslovanja, moramo pa se zavedati, da so posledice lahko enako nevarne.

Apeliram torej na deželno večino in deželno vlado, da upošteva te naše pomisleke, katerih bi se morale odločneje zavedati tudi ostale komponente v manjšini, saj nam je večkrat res nerodno, ko se v okviru deželne večine, pri zagovarjanju nekaterih bistvenih zahtev in potreb naše narodne skupnosti, znajdemo sami proti vsem in izpademo kot neki nergači, ki jim vedno nekaj manjka. To vlogo je sicer Slovenska skupnost v vsej svoji zgodovini pravzaprav itak opravljala in tudi s ponosom, ki je vselej zaznamoval naše politično delo. Prav pa je, da se vsi, ki ciljajo na slovenske glasove, ob tako hudih nevarnostih za manjšino, odločneje  postavijo v bran njenih interesov.

Od deželne uprave končno še pričakujemo, da uredi vprašanje jusov in srenj in da bo začela spoštovati obveze našega podeželja, ki so zaobjete v protokolu o Prosekarju, vključno z odobritvijo načrtov za upravljanje zaščitenih območij na tržaškem in goriškem Krasu.

Kot rečeno torej, bo leto 2014 polno izjemno pomembnih izzivov, ki so lahko tudi usodni za bodočnost naše narodne skupnosti. Prepričan sem, da ne dramatiziram, saj želim stvari predočiti le takšne kot so. Pri tem pa se ne morem znebiti občutka, da v naši manjšini nimamo vsi enake percepcije o tem, koliko so omenjena vprašanja za manjšino lehko usodna.

Slovenska skupnost je seveda politična stranka in se stalno sooča tudi z volilnimi izzivi. V prihajajočem letu nas čakajo evropske volitve in volitve v manjših občinah, zlasti v tistih, kjer smo Slovenci večinsko ali bolj strnjeno prisotni.

Nocoj je z nami tudi evropski poslanec SVP Herbert Dorfmann, ki je tudi naš evropski poslanec, smo ga tudi mi izvolili pred petimi leti, ko smo kandidirali prof. Borisa Pahorja na listi Južnotirolske ljudske stranke. Njegova prisotnost na nocojšnjem srečanju je tudi zunanji izraz našega namena, da enako volilno koalicijo potrdimo tudi na prihajajočih evropskih volitvah. Če je na eni strani res, da se v Evropi širi evroskepticizem, predvsem zaradi ostrih gospodarskih ukrepov, ki jih posameznim državam nalagajo evropske inštitucije in še zlasti evropska centralna banka, pa je po naši oceni potrebno, da se v bodoče Evropa odločneje sooči tudi z izzivi svoje narodne raznolikosti, znotraj katerih predstavaljajo narodne manjšine bistveni element oz. razlog obstoja tovrstnega meddržavnega in mednacionalnega združevanja. V Evropi živi skoraj 50 miljonov pripadnikov narodnih manjšin – skoraj 10 % celotnega prabivalstva. Že zaradi tega se mora Evropa usodneje soočiti z njihovimi težavami in spodbujati posamezne države, da se prilagodijo standardom zaščite, ki bi jih morala tudi sama določiti. Gre vendarle za vprašanja človekovih pravic, ki so za manjšince specifične.

Po drugi strani je pa tudi potrebno poudariti, da smo prav z evropskimi sredstvi, ki jih je bilo v zadnji finančni perspektivi na voljo kar precej, tudi v sami manjšini lahko izvedli kar nekaj pomembnih programov, ki pripomorejo k ohranitvi in razvoju naše narodne skupnosti. Prav tako od Evrope pričakujeno, da bo v luči vse večjega sodelovanja in povezovanja razrešila tudi nekatere konkretne zagate našega teritorija, npr. na področju kmetijstva, pri čemer se za podporo našim stališčem, zahvaljujemo poslancu Dorfmannu, zlasti v zvezi z vprašanjem enotne obravnave čezmejnega briškega območja.

Relativno majhna stranka, kot je Slovenska skupnost, ki je majhna že samo po svoji naravi, saj je manjšinska stranka, se je torej sposobna soočati tudi z bistveno večjimi razsežnostmi,  kot je npr. evropska raven.

Pri tem pa se seveda zavedamo, kako so prav tako pomembne lokalne volitve.

Na pomlad se bomo soočili z obnovo uprav, ki so nam najbližje: gre zlasti za manjše občine, v katerih smo Slovenci v večini ali predstavljamo pomemben odstotek prebivalstva.

S tem v zvezi pa moram izpostaviti, kako povsem nenavadno je, da po več kot 20. letih od padca berlinskega zidu, potem ko Jugoslavije in njenega režima ni več že od leta 1991, ko se je torej hladna vojna že zdavnaj končala, se znotraj naše narodne skupnosti včasih še vedno obnašamo tako, kot da smo vse to dogajanje, ki je v celoti spremenilo sliko povojne Evrope, preprosto spregledali in v manjšini še naprej ohranjamo delitve, ki so bile aktualne v 70. letih prejšnjega stoletja. Samo v tej luči lahko berem nasprotovanje levega dela naših manjšinskih lokalnih politikov predlogu naše stranke, ki je star že vsaj pet let, da bi model skupnega upravljanja naših manjših občin, kot smo ga uspešno uveljavili na Repentabru, razširili tudi na ostale občine, kjer smo Slovenci v večini. Zato me je res presenetila in naravnost osupnila nedavna trditev časnikarja mlajše generacije – in prav zaradi tega, ker je šlo za mladega človeka sem bil še toliko bolj negativno presenečen – ki je ob novici, da bodo na občinskih volitvah v Doberdobu ponovno nastopile levičarske stranke proti Slovenski skupnosti zapisal, da predlog slovenske stranke o skupnem upravljanju ni sprejemljiv zaradi razdalje, ki naj bi obstajala med delavcem iz Doberdoba in kmetom iz Števerjana. Razumem, da utemeljenih in razumnih razlogov za zavrnitev predloga naše stranke pravzaprav ni in da je bil mladi novinar nekako primoran iskati neka opravičila za – po mojem – povsem napačno politično izbiro politične opcije, ki mu je morda bliže. To pa ne opravičuje pisanja, zaradi katerega bi si normalen človek lahko utemeljeno mislil, da tisti, ki se v manjšini ukvarjamo s politiko, živimo še daleč nazaj, v preteklem stoletju. Župani in občinske uprave namreč odločajo – seveda če njegova uprava ima dovolj denarja in ga zaradi pakta stabilnosti sploh lahko porabi – predvsem o tem, če bodo v vasi popravili pločnike ali če bo zgrajen vrtec. Velike ideološke delitve in spori iz prejšnjega stoletja župana občine s tisoč prebivalci bolj malo zanimajo, še manj pa zanimajo njegove občane, ki jih skrbi predvsem, da živijo v zdravem okolju, da imajo urejene šole in po možnosti brezplačen prevoz za svoje otroke in da stroški za odvažanje smeti niso previsoki. Pri teh vprašanjih  – o tem sem stoodstotno prepričan – med doberdobskim delavcem in števerjanskim kmetom, ni prav nobene razlike.

Upam torej, da bomo vsi v manjšini svoje energije uporabili za konstruktivne predloge in ne za opravičevanje političnih izbir, ki v 21. stoletje podaljšujejo delitve v manjšini, ki bi morale ostati zakopane v prejšnjem. Pričakujem, da bo mogoče, tudi s pomočjo sugestij deželnih vodstev levosredinske koalicije, nastaviti konstruktivne pogovore na pokrajinskih in občinskih ravneh, ki bi omogočili, da bi uspešen politični model upravljanja na Repentabru razširili še najmanj na občino Zgonik, Sovodnje in Števerjan, pa tudi Doberdob, in da bomo v Dolini znotraj levosredinske koalicije uspeli najti pravega kandidata, ki bo sposeben zmagati na volitvah in upravljati to občino vsaj tako dobro, kot jo je zadnjih deset let upravljala njena dosedanja županja in predsednica naše stranke Fulvia Premolin.

Naše majhne občine potrebujejo tudi ustrezno politično zaslombo na Deželi, ki so jo naši izvoljeni deželni svetniki vselej nudili županom in upravam, ko so jih zanjo zaprosili, pa ne glede če je bila Slovenska skupnost tam v večini ali v opoziciji. Sicer tvegamo, da se bomo še naprej le čudili  novici, da je za upravljanje naravnega rezervata v Doberdobu in centra na Gradini ta občina prejela le € 16.000,00, občina Štarancan pa skoraj desetkrat več. In medtem ko se bomo mi temu še naprej čudili, bosta naravni rezervat in Gradina dokončno propadla.

Kaj torej lahko rečemo ob vseh teh ugotivitvah, da Slovenci v Italiji najbolj potrebujemo: menim, da glede na izzive, s katerimi se bomo letos soočili, potrebujemo predvsem enotnosti, skupnega dogovarjanja, a tudi korektnih in odkritih odnosov.

Na nas je, da se potrudimo v tej smeri,d a se bomo z vsemi temi izzivi spopadli uspešno. Menim, da velja poskusiti !

Vso srečo vsem Vam v novem letu !

Prečnik, 24.01.2014

 

Damijan Terpin

Deželni tajnik SSk

 

 

Deli