Govor tržaškega občinskega svetnika Igorja Švaba pri spomeniku padlim slovenskim vojakom v prvi svetovni vojni v Gropadi.

“Smo v času ko se jesen počasi približuje zima, so dnevi ko se spominjamo tistih ki jih ni več med nami, naših najdražjih, tiste ki smo imeli radi,  na grobovih prižigamo sveče in tako spoznavamo in še bolj cenimo minljivost našega življenja. Spominjamo pa se tudi tistih ki so padli kot vojne žrtve, internirancev, žrtev povojnega nasilja, žrtev raznih nacionalizmov  in ekstremizmov.

Stojimo pred tem skromnim a pomenljivim  obeležjem iz kraškega kamna , ki spominja na temno in krvavo stran zgodovine človeštva, prvo svetovno vojno čigar stoto  obletnico začetka bomo obhajali naslednje leto  in pred katerim se tudi letos delegaciji Sveta slovenskih organizacij in stranke SSk klanjata spominu padlim. Povod zanjo je sprožil atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda 28.junija 1914 na Vidov dan v Sarajevu. Atentat je izvedel Gavrilo Princip, član organizacije »Mlada Bosna«. Zaradi tega je avstro-ogrska dne 23. julija 1914 izročila Kraljevini Srbiji ultimat, s katerim je zahtevala preiskavo ozadja uboja prestolonaslednika, prepoved proti Avstro-ogrskih društev in organizacij, opravičilo in še kaj. Srbija je dva dni kasneje odgovorila da se strinja z opravičilom in razpustitvijo organizacij, ni pa privolila k predlogu, da pridejo avstro-ogrski preiskovalci v Srbijo in pomagajo pri preiskavi. Ker se s takim odgovorom Avstro-ogrska ni strinjala je 28.julija 1914 napovedala vojno Srbiji in tako je Evropa postala obsežno bojišče razdeljeno na več front, zahodno, vzhodno, balkansko črnomorsko in kavkaško, solunsko, italijansko, katere del je Soška fronta, ki je potekala po slovenskem narodnostnem ozemlju .Bilo je 23.maja 1915 ko se je med Italijo in Avstro-Ogrsko odprla 600 km dolga italijanska fronta, ki je potekala od tromeje med Švico, Italijo in Avstro-Ogrsko preko Tirolskih Dolomitov, Karnijskih in Julijskih Alp, ob reki Soči do njenega izliva v Jadransko morje. Kako so se boji na tej bojni črti odvijali, in kako so se končali nam priča zgodovina, da su tu padli številni slovenski fantje pa spominja  pesnitev Oj Doberdob, in pa Gregorčičeva pesnitev Soči ki je preroško predvidevala gorje vzdolž soške doline, da omenim samo  tiste  najodmevnejše.

28.junija 1919 , natanko pet let po Sarajevskem atentatu so v francoskem Versaillesu podpisali mirovno pogodbo. Na grobovih skoraj 9 milijonov žrtev je zrasla tako imenovana nova Evropa, do tiste o kateri i sta sanjala utemeljita moderne Evrope to sta brata Roselli, torej Evrope narodov in narodnosti pa je bilo še žal zelo  daleč.

Med vojno je bilo mobiliziranih 70 milijonov ljudi, na različnih bojiščih po vsem svetu je za zmeraj ostalo več kot 9.900.000 vojakov in tem moramo prišteti še 7.750.00 za vedno pogrešanih in nekaj več kot 21 milijonov fizično in psihično ranjenih. Neki poročevalec je ob podpisu mirovne pogodbe rekel »po vojni smo si želeli nov in bolj pravičnejši svetovni red, dobili pa smo starega«, in slutnje so se po dvajsetih letih premirja žal uresničile saj je izbruhnila nova velika in krvava vojna. To pa je žal drugo poglavje zgodovine človeštva.

Sarajevo in ozemlje sedanje Bosne in Hercegovine pa je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja  bilo prizorišče novih vojnih grozot,  več kot petdeset let po konu druge svetovne vojne in  posledice so še danes vidne in rane se z veliko težavo celijo.

 »Tedaj smo se prvič zavedali da naš jezik ne pozna besed, ki bi lahko izrazile to žalitev . to rušenje človeka. V trenutku se nam je skoraj s preroško slutnjo razkrila resnica: dosegli smo dno. Globlje ni mogoče, ne bolj bednega človeškega stanja ni in ni ga mogoče misliti. Nič več ni naše, vzeli so nam vse, obleke, čevlje in celo lase.« To je samo kratek odlomek iz romana pisatelja Prima Levija »Ali je to človek«, pričevalca taboriščnika uničevalnega taborišča v Awschitzu. Neme besede ki bo morale biti ne v spomin a v opomin da se tragedije vojn in nasilja ne bi nikoli več ponovile, da ne bi več poročali o vojnah in nasilju,  da se bi lahko iz tragičnih dogodkov le  nekaj naučili, da bi ti kamni pomniki pretekle zgodovine postali poznavalci  resnično novega življenja v katerem je treba znati ceniti, spoštovati in ljubiti in graditi pravo dostojanstvo do vsakogar  od tistega ki nam je tako blizu do onega  ki nam je zelo daleč.

Slava padlim!