»Današnja slovesnost ob 50. obletnici avtonomije dežele Furlanije Julijske krajine naj bo tudi priložnost za trezen razmislek o prehojeni poti in številnih še odprtih vprašanjih«, opozarja deželni svetnik Slovenske skupnosti Igor Gabrovec na dan, ko Deželni svet uradno proslavlja pomemben jubilej. Živimo v času, nadaljuje Gabrovec, ki je zaznamovan s hudo gospodarsko krizo, ki je prerasla v splošno družbeno in s tem zajela vse sektorje javnega in zasebnega življenja. Slednja sicer nima nič kaj opraviti z mejami naše dežele, saj je vklenila večji del Evrope, vendar je treba poudariti, da se v marsikaterem območju stare celine tudi že zaznavajo pomembni znaki izboljšanja, o katerih pri nas ni zaenkrat ne duha ne sluha.
Kljub temu, opozarja v nadaljevanju Gabrovec, ne smemo zanemariti tematike o zaščiti in vrednotenju jezikovnih in narodnih manjšin. Na tem temelji avtonomija naše Dežele, čeprav mnogi na to radi pozabljajo in tudi sam statut dežele obravnava to dejstvo samo bežno v svojem tretjem členu (»V deželi je priznana enakopravnost vsem državljanom, ne glede na njihovo jezikovno pripadnost, ter zagotovljeno varstvo njihovih etničnih in kulturnih značilnosti.«) Dežela FJk v svoji pol stoletni zgodovini ni znala ali ni hotela dati polne in prave veljave svoji kulturni bogatosti, ki izhaja iz jezikovne in narodne raznolikosti. Kljub temu, da je načelo o zaščiti jezikovnih manjšin prisotno v ustavi Republike Italije skoraj že 60. let (6. člen: Republika ščiti jezikovne manjšine s posebnimi normami.) smo v naši deželi deloma zapolnili vrzel v zakonodaji na področju varstva manjšin šele po letu 2007.
Finančna plat v prid večjezičnosti nosi prav tako negativni predznak, saj je raven javnih prispevkov v ta namen skorajda sramotna in torej povsem neprimerna za doseganje ciljev, ki jih navaja zakonodaja.
Iz pol stoletne prehojene poti lahko torej povzamemo, da Dežela FJk sramežljivo doživlja svojo pisano identiteto, ki izhaja iz več tisočletnega prelivanja raznolikih narodnosti in kultur. Ta kriza identitete je tudi glavni krivec za to, da Dežela s tolikšno težavo in vse manj uspešno nastopa v bran svoje Avtonomije, ki je pod stalnim udarom rimske centralistične požrešnosti.
Nedavno znižanje števila deželnih svetnikov je prav tako povsem samouničevalna poteza, ki še dodatno bremeni ali vsaj omejuje prisotnost predstavnikov narodnih in jezikovnih manjšin v svoji sredi. Upravičene varčevalne ukrepe javnega aparata bi lahko dosegli z enakimi ali celo boljšimi rezultati z znižanjem plač, odpravnin in drugih odškodnin politikov in tako ohranili dragoceno raven demokratične zastopanosti manjšin – jezikovnih in političnih.
Stranka Slovenska skupnost je danes edini politični subjekt, ki se lahko ponaša s tem, da je bila s svojim znakom lipove vejice in imenom prisotna tako v prvi mandatni dobi FJk kot v današnji. Paradoksalno bi bilo, ko bi se to zastopanost onemogočilo prav v letu praznovanja 50-letnega obstoja Dežele.
Podobno neuspešnost je Dežela dokazala tudi na področju priznanja in obravnave starodavne in plemenite stvarnosti skupne imovine. Jusarji in srenje ostajajo po petdesetih letih še vedno tabu, tako da so kritična stališča njihovega deželnega koordinacijskega združenja povsem razumljiva in upravičena.
Danes, 31. januar je zato za (pre)mnoge dan, v katerem ni veliko razlogov za praznovanja. Celotna deželna skupnost z vsemi svojimi političnimi silami vred se mora trezno zamisliti ob današnjem splošnem stanju. Samo objektivna in samokritična analiza je lahko štartna točka za nadaljevanje poti, na kateri ne bo manjkalo težav a bo prav gotovo tudi polno novih zanimivih izzivov. »Na življenjski poti ne sme nikdar zmanjkati čut povezanosti in solidarnosti. To je moje glavno voščilo na dan, ki bi moral biti bolj priložnost za razmislek kot pa razlog za praznovanje« zaključuje Gabrovec.