Goriška občinska svetnica SSk Marilka Koršič je posegla na 1. deželni konferenci o stanju zaščite slovenske manjšine v FJk. Podčrtala je stanje v občinskih ustanovah Gorice in predvsem preskromno prisotnost slovenščine.
“Spoštovani!
Rada bi v par točkah prikazala svoj pogled na odnos goriške občine in občinskega sveta do slovenske manjšine. Izkušnja mi je bila omogočena, ko sem bila izvoljena v občinski svet, najprej kot predstavnica stranke Slovenska skupnost na skupni listi Oljka-Ulivo-Uliv in sedaj, v dogovoru s Partito Democratico, kot predstavnica Slovenske skupnosti.
1) Spletna stran goriške občine ne upošteva slovenščine in Slovencev, ki živijo na njenem ozemlju.
2) Občinski statut še sedaj ni prilagojen zaščitnemu zakonu: še vedno velja namreč, da slovenski svetniki lahko samo na prvi umestitveni seji le pozdravijo v slovenščini. Letos se je prav na tej seji izkazalo, da se nekateri trdno oklepajo tega pravila in ne prenesejo stavka, ki bi presegal pozdravne besede. V sejni dvorani je sicer vse pripravljeno za prevajalce a kaj, ko so druge zapreke in vse ostaja pri besedah, prava volja pa manjka.
3) Prevajalska služba je vedno pod vprašajem. Za to delo bi moralo veljati stalno delavno razmerje.
To stanje vpliva na odnose med občino in slovenskimi ustanovami, ki poteka izključno v italijanskem jeziku. V tej zvezi sem vložila več svetniških vprašanj. Tako sem posegla, ko je Občina razdelila med otroke v slovenskih vrtcih delovni zvezek “Educhiamoci” in “Pranzare a scuola-un momento educativo”. Zahtevala sem, da bi to gradivo razdelili v slovenskem prevodu. Tudi obvestila, ki prihajajo na šolo in so namenjena staršem otrok in so razobešena, so izključno v italijanskem jeziku.
Prav tako je pomanjkljiva, sicer hvalevredna pobuda, da obiščejo šolarji Občino in se seznanijo z njenim delovanjem. Ni človeka, ki bi šolarje nagovoril v slovenskem jeziku. Nekajkrat sem se sama ponudila in prevajala, to pa ni rešitev. Ta način se lahko otrokom porodi misel, da je njihova šola drugorazredna. Tu gre predvsem za odnos. Izgovor je navadno isti: pomanjkanje sredstev. Jaz bi dodala nesmotrno izkoriščanje sredstev, ki so za to namenjena.
4) Vidna dvojezičnost. V tej zvezi smo slovenski svetniki postavili več vprašanj na sejah občinskega sveta: glede nameščanja cestnih oznak v slovenskem jeziku na goriškem občinskem ozemlju, kot je predvideno po zakonu, glede javnih obvestil npr.na pokopališčih, v centru za zbiranje odpadkov in to na tem okrnjenem teritoriju, ki nam je ostal. Velika krivica je, da določila o rabi slovenščine ne veljajo za celo mesto, saj so vsi predeli posejani tudi s Slovenci. Da ne govorim o Svetogorski četrti, ki je bila izločena, čeprav je v tem predelu, zgodovinsko, največ slovenskih ustanov.
Velik udarec nam je bil zadan z ukinitvijo goriških rajonskih svetov. Trije od njih so bili v območju, kjer velja zaščita.
Sedaj preti še ukinitev Goriške pokrajine,ki bi imela zelo negativne posledice na Slovence, saj bi zmanjšala število njihovih upraviteljev, ki so za teritorij zelo pomembni.
To stanje, po mojem, ustvarja odpor ali malodušje, oboje nezdravo. Če vsemu temu dodamo še finančna krčenja oziroma zamude pri izplačevanju, je mera polna.
Slovenska manjšina je bogastvo, je mednarodno zaščitena, daje Deželi pravico do avtonomije s posebnim statutom, zato preživetje manjšine ne sme biti odvisno od trenutne politične izbire oziroma večje ali manjše naklonjenosti.”
Gorica, 13.oktobra 2012 Marilka Koršič