Igor Gabrovec posegel na 1. deželni skupščini o stanju zaščite Slovencev v FJk

Deželni svetnik SSk Igor Gabrovec je posegel na 1. deželni konferenci o stanju zaščite slovenske narodne skupnosti v FJk. Konferenca, ki jo je pripravilo predsedstvo Deželnega sveta FJk je potekala v deželnem Avditoriju v Gorici

“Današnja konferenca, prva take vrste, se odvija ne le času hude krize in vsesplošne negotovosti, temveč tudi v znamenju jasne kontradikcije, ki jo je sama izvedba konference le še ojačila.

O finančni krizi, ki slovenske organizacije in ustanove dvakrat pesti – kot člane neke družbe in kot manjšina znotraj le te- je bilo v teh dneh, in tudi danes, čisto dovolj povedanega.

Vsi točno vemo, da ne živimo na nekem srečnem in osamljenem otoku. Živimo tu, morda res na robu Italije, a sredi Evrope in pulz časa enako bije tudi v nas. A prav tako vemo, da je naša skupnost, slovenska narodna skupnost v tej deželi, v vseh povojnih desetletjih in še zlasti v tem zadnjem nadpovprečno veliko žrtvovala na oltarju pragmatičnega realizma, krčenja lastnih stroškov, posledičnega omejevanja svojih operativnih zmogljivosti.

Da bom zelo jasen, ker včasih spomin tudi vsem nam bledi: deset milijard lir finančne dotacije za slovenske organizacije in ustanove, zapisanih v zaščitnem zakonu, še zdaleč ne moremo niti primerjati, kaj šele enačiti z vrednostjo današnjih petih milijonov evro, ki mimogrede, kot smo trpko ugotovili, lahko postanejo štirje, nato tri in sam Bog vedi kje in kdaj se ta tobogan lahko ustavi.

Se nam je kdo kdaj zahvalil ali vsaj opravičil? Je kdo kdaj priznal stisko in žrtve naših ustanov? Kaj še! V zameno beremo, da je denarja za številčno majhno skupnost navsezadnje itak preveč, da smo še vedno privilegirani, da smo neke vrste paraziti v državnih trezorjih.

Drug tak primer je šola: koliko šolskih sedežev, večkrat tudi takih, ki so bili imensko navedeni v Londonskem sporazumu, in torej maksimalno zaščiteni, so nam zaprli, recimo racionalizirali, v mestu in na podeželju. Pa zgleda kot da ni nikdar dovolj! In koliko korakov smo z našimi šolami že naredili v smeri spoznavanja in promocije slovenskega jezika in kulture tudi s tem, da so bile in so učilnice šol s slovenskim učnim jezikov na stežaj odprte tudi otrokom, ki šibko obvladajo naš jezik. To dejstvo je ustvarilo težave na ravni posredovanja učne snovi, razumljivo je, da lahko upočasni pouk. Država bi morala na to odgovarjati z okrepitvijo učnega kadra, s podpornim poukom za tiste, ki jezikovno zaostajajo. Od vsega tega nič. Šole so se naprej zapirale, učilnice povezovale, nezasedena ravnateljska mesta je prekrival prah, redčile so se vrste pomožnega osebja, laboratoriji in prostori za dopolnilne dejavnosti ostajajo večkrat pod nivojem dostojnosti. Ponovno: dajali smo, v zameno pa nič!

Tretji tak primer je sistem in organizacija javnih uprav. Začelo se je dolgo od tega z reorganizacijo gorskih skupnosti, ki se je bila sprva naposled sprevrgla v enostavno ukinitev le ene, očitno najbolj moteče in bodeče: Kraške gorske skupnosti. V aktih Deželnega sveta se je enkrat zapisalo, da smo se Slovenci v tovrstni ustanovi »militarizirali«. Vojaški pojem je pretiran, a smisel, ki ga je bil takrat izrekel odkrit nasprotnih naših pravic in interesov na teritoriju, je bil jasen: Slovencem je potrebno odvzemati možnost, da bi preveč aktivno ali učinkovito soodločali o upravljanju lastnega naselitvenega prostora.

Številčno smo manjšina, o tem mislim da ni nobenega dvoma.

Smo pa tu ali tam koncentrirani. To pomeni, da so možnosti naše soudeležbe, akcijske učinkovitosti in naposled odločanja večje v teritorialno nižjih nivojih uprav. To so majhne Občine, znotraj velikih Občin pa so to rajonski sveti. Na Tržaškem smo jih le za silo ohranili, na Goriškem so izginili in o tem se bo, zaradi pritožbe na pobudo narodne stranke, v kratek izrekalo upravno sodišče. Tudi Pokrajin ne branimo zaradi neke trme ali zaradi navezanosti na ta ali oni stolček: črno na belem je dokazano, da smo se Slovenci v teh upravah uveljavili in s tem dali glas našim pogledom in potreba. Kaj so, kaj smo izvoljeni če ne preprosto ušesa in glas narodne skupnosti, ki nas je nekam postavila zato, da pozorno, etično načelno in brezkompromisno posredujemo informacijo o potrebah in pričakovanjih tega delčka državljanov, ki mu pravimo Slovenci.

Pogrešamo zato neko splošno vizijo o tem, kako naj bi izgledal preustroj krajevnih javnih uprav. Samo celovit in pregleden načrt nam lahko omogoči, da postavimo svoje potrebe in zahteve in jih tudi uskladimo s sprotnimi potrebami in vizijami večinske družbe. Klesatenja enkrat tu in enkrat tam, enkrat dol z gorsko skupnostjo, drugič z rajonskim svetom, nakar še en šus v Pokrajine in kmlau so na vrsti majhne Občine…. Ali to ne spominja na strategijo artičoke, ko se lotimo lista za listom? Ali mesnega štora kebaba, ki ga postopno pečejo in lupijo medtem ko se nemo in resignirano vrti na svoji osi? Illy je svojčas ponujal prispodobo kitajske žabe, ki jo živo spravijo v lonec mrzle vode, pod njim ogenj. Voda se postopno segreva in žabo uspava, da se naposled mimogrede znajde na drugem svetu…

Od tu moje trmasto vztrajanje na sklicevanju skupščin vseh slovenskih izvoljenih predstavnikov v javnih upravah, od rajonov do parlamenta, da smo se skupaj, brez predsodkov, ne glede na posamične strankarsko-politične opredelitve pogovarjali o vprašanjih, ki so nas ogrožali kot skupnost. Ne naši in ne vaši. Verjemite, da mi zato ni bilo in mi še danes ni vseeno, da so se vedno našli taki, ki jim je bilo v čast, da so lahko ta srečanja preprosto bojkotirali. Majhnost brez meja.

Lahko bi navajal in našteval še celo vrsto konkretnih premerov, ki dokazujejo, da so naši, nas Slovencev, dvomi upravičeni in naše zahteve utemeljene. Ker se pri tem se ne sklicujemo na božjo previdnost, temveč na povojne  mednarodne dogovore, na evropske dokumente, na italijansko ustavo in deželni statut, na državne in deželne zaščitne zakone. Na statute občin in pokrajin, na pravilnike.

Zaključim z Deželo in njeno vlogo, ker tu se spotaknemo v uvodoma navedeno kontradikcijo, ki jo nazorno povzame vsebina protestnega letaka, ki so ga danes delili upravičeno zaskrbljeni in prizadeti uslužbenci in strokovni sodelavci slovenskih organizacij in ustanov. V minulih dneh smo s predstavitvenih tiskovnih konferenc pozdravili besede tako predsednika deželnega sveta, kolege Maurizia Franza, kot tudi tiste izrečene s strani pristojnega odbornika Tondove vlade Elia De Anne. Oba sta izpostavila pomen in vlogo slovenske narodne skupnosti v Italiji. Poudarila sta, da smo Slovenci steber, na katerem sloni utemeljitev in morda že obramba avtonomije naše Dežele, ki danes morda kot še nikdar prej od njene ustanovitve sloni na prisotnosti priznane in dejavne slovenske narodne skupnosti in, ob njej, Furlanov in Nemcev. Nakar smo počaščeno slišali, da so finančni rezi na naš račun pretirani in krivični, tudi zato ker ne upoštevajo dragocene vloge slovenske manjšine v sklopu širše deželne skupnosti, pa tudi pri promoviranju in pletenju čezmejnega sodelovanja, torej mednarodnih dejavnosti, in pri črpanju evropskih sredstev.

Skratka, same lepe besede, ki pa žal grobo in silovito trčijo v realnost tega kritičnega trenutka.

Italijani bi rekli – delle due l’una: ali smo strateško pomembni, recimo ključni, in velja v to našo družbeno komponento investirati, ali pa smo brezpredmetni, smo ostanek oddaljene preteklosti in torej spadamo v ropotarnico. Prepričujejo nas, da velja prva varianta.

Smo in hočemo biti. Branimo naše pravice, ker le na poti razvoja lahko še naprej doprinesemo svoj prispevek k razvoju naše skupnosti, prav tako širše družbe in brezmejnega prostora, ki je danes res skupen, v dobrem in slabem.

Skupnost, ki ne živi ampak komaj le životari, kjer je skoraj vsakodnevno naprezanje vsega kar leze in gre, civilno in politično, usmerjeno v samoobrambo obstoječega, krpanju izgub, črtanju programov, vsakovrstnemu omejevanju jasno obsojena v samokastracijo. Je družba, ki se ne oplaja, ki več ne cveti. Tako postanemo skupnost, ki se ne razvija, v kateri vlada malodušje, permanentna vojna med reveži za golo preživetje, postanemo vse bolj nezanimivi za naše mlade in prezira vredni s strani večinskega naroda.

Zato danes in tu ponovno in glasno zahtevamo, da vsa deželna skupnost z nami, za nas in tudi zase dvigne svoj glas vse do Rima, zato da se načelo strateške pomembnosti naše prisotnosti enači z načelom investicije in ne le pojmovanja nas kot goli strošek. Prav tako ta ista Dežela mora tudi iz svojega proračuna nekaj investirati v lastno bodočnost. Tako kot skrbni kmet neguje svoje sadike, od vkopa drobnega semena pa vse do obrezovanja razbohotenega sadovnjaka in, še na koncu, šele na koncu, nabiranja in uživanja sadežev.

Na vse to sva že vsa ta leta s kolegom Kocijančičem stalno opozarjala, da zahteve in potrebe naše skupnosti ni mogoče obravnavati kot izključno proračunsko postavko.

Na zatožni klopi je Tondova uprava, ker bi lahko deželna vlada glasneje in ostreje nastopala, ko se itak z Rimom že skoraj vsakodnevno upira brezobzirnim rezom za stotine milijonov.

A vendar pazimo, da nas novodobni strabizem ne odtegne od glavne resnice, ki je v tem, da nas je za skoraj dva milijona euro prikrajšala rimska vlada, ne pa deželna. In da si zato pričakujemo,da se vsi deželni parlamentarci, zraven pa še tisti iz krožka slovensko-italijanskega prijateljstva, postavijo jasno in glasno s prioriteto, da s prvim naslednjim proračunskim zakonom nadoknadimo krivično odvzeto!

Razmisliti bo potrebno, vsaj do naslednje konference, o našem zastopstvu, saj sva s kolegom odprla pot zamisli o novem deželnem zakonu, ki naj opredeli demokratično izvoljeno predstavništvo Slovencev v FJk, ki naj bo svobodno strankarskih ali drugačnih pogojevanj, ki naj ima pristojnosti in legitimacijo, da govori v imenu Slovencev v Italiji.

Današnja konferenca nam je že uvodoma, po zaslugi Slovenskega raziskovalnega inštituta, ponudila v razmislek kopico podatkov, statistik, obračunov in ugotovitev, ki so vredne temeljite poglobitve. V nadaljevanju bomo slišali še številna mnenja. Naj bo ta konferenca tudi priložnost, da z novim, po možnosti poenotenim, zedinjenim pristopom trezno razmislimo ne le o prehojeni poti in o učinkovitosti instrumentov, ki so nam na voljo, temveč zlasti o zahtevnem vzponu, ki je pred nami. Ker bo pot kar nekaj let strma, vijugasta, spolzka in mestoma prepadna. Upajmo, da bo vsaj ekipa v odpravi kar se da složna in solidarna.”

Deli