V imenu slovenske narodne skupnosti v Videmski pokrajini in slovenskih krovnih organizacij SKGZ in SSO vam izrekam dobrodošlico na letošnji, že 49. izvedbi Dneva emigranta. Prisrčno pozdravljam tudi navzoče predstavnike oblasti in ustanov Furlanije Julijske krajine ter Republike Slovenije, posebna zahvala pa naj gre čedajskemu županu Stefanu Ballochu, saj je mesto že vrsto let prevzelo pokroviteljstvo nad to prireditvijo.
Najparvo se moramo prisrčno oddolžiti spominu nadškofa Alfreda Battistija, ki je zapustil ta svet preteklo nedeljo. Slovenci iz videnske pokrajine mu veliko dolgujemo. Takoj po prihodu v Viden je uradno dovolil maševanje v slovenščini in se je javno oprovičil za krivice, ki jih je do Slovencev napravila krajevna cerkev. Vseskozi je podperjal naše Ćedermace in se je prizadeval za pravice Slovencev. Večkrat je posredoval pri pristojnih oblasteh v prid zaščitnemu zakonu. Za vedno bodo odmevale besede, ki jih je po slovensko izrekel leta 1977 prav na Dnevu emigranta: “Globoko čujem v mojem sarcu, de vaše doline so previč ubuoge. Ljubita, živita sarčno vašo posebno podobo in bodita ponosni nanjo. In pokazajta vsiem, kar sta in kar četa biti. Takuo bota čutil blizu vaše drage žive in martve in vaša zgodovina na bo nikoli umarla”.
Pred petdesetimi leti so organizatorji zasnovali to srečanje kot priložnost za druženje izseljencev, ki so se vračali na oddih v Benečijo in nato vnovič odhajali z upanjem, da se bodo prej ali slej dokončno vrnili v svojo domovino pod boljšimi družbenimi, kulturnimi in gospodarskimi pogoji.
Tem izseljencem moramo nameniti nekaj misli, saj niso le stalno zahtevali spoštovanja jezikovnih pravic, šolanja v slovenskem jeziku in zaposlitve v svoji rodni domovini, ampak so s svojim trudom in trdim delom prispevali tudi k ponovni oživitvi Republike Italije.
V minulih petdesetih letih se je veliko spremenilo – danes smo priča pojavu priseljevanja v naše dežele tistih ljudi, ki zapuščajo svojo državo z enakim upanjem do boljšega sveta in enakim upanjem, da se bodo nekdaj vrnili v svojo domovino.
Obenem pa smo žal priča tudi odhodu številnih naših mladih, ki v današnjem globaliziranem svetu iščejo nove priložnosti drugje, ker jih naša Benečija še ne more ponuditi.
Od vsega začetka Dan emigranta predstavlja priložnost za oceno preteklega leta ter za snovanje in promocijo novih in sodobnejših pobud za prihodnost. Zato vaša številčna prisotnost, dragi prijatelji, dokazuje vašo pripravljenost za sodelovanje in prispevanje, seveda po svojih močeh, k izboljšanju družbenih, kulturnih in gospodarskih razmer v naših dolinah.
Minulo leto je zaznamovala huda gospodarska kriza, ki je prizadela celotno Evropo in posledično tudi našo skupnost. Tudi leto 2012 se je začelo z ne ravno dobrimi perspektivami.
Danes se lahko pri nas ponašamo s slovenskim življem, ki razpolaga z aktivnimi društvi in krožki, npr. s časopisi, z radijskimi oddajami in s televizijsko postajo RAI, ki sta stalno prisotna na našem ozemlju – Slovensko-italijansko dvojezično šolo, Glasbeno matico, političnim predstavništvom pri senatu Republike Italije in Deželi Furlaniji Julijski krajini ter s hvalevredno podporo Slovenskega veleposlaništva v Rimu, Slovenskega konzulata v Trstu, Ministrstva RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Parlamentarne komisije za Slovence v tujini.
Tovrstno dediščino moramo zaščititi in izboljšati v korist naših mladih in prihodnjih rodov in v to moramo usmeriti vsa naša prizadevanja.
Danes razpolagamo z ustreznimi zakonodajnimi sredstvi, kot sta zaščitni zakon št. 38/2001 in deželni zakon št. 26/2007, ki sta končno omogočila priznavanje pravic Slovencev v naši deželi. Oba zakona ponujata res velike priložnosti, ne da bi zahtevala posebne obveznosti.
Nam pa pripada naloga, da jih najbolje izkoristimo in dopolnimo.
Zavedati se moramo, da z izvajanjem in uveljavljanjem zakonov za zaščito slovenske narodne skupnosti v Italiji so državne in deželne ustanove na naši strani. Nenazadnje pa sama posebnost Furlanije Julijske krajine izhaja prav iz prisotnosti slovenske manjšine na njenem ozemlju.
Iz pravkar povedanega sledi, da so povsem brezpredmetne in protizgodovinske vse tiste občasne pobude, ki težijo k zanikanju pomena zakona št. 38/2001, zlasti v zvezi z vrednotenjem in promocijo slovenskega jezika namesto narečja.
Ravno krajevna združenja ter časopisa Dom, ki je za Božič praznoval svojo 45-letnico in kateremu želimo še dolgo življenje za dobro naših ljudi, in Novi Matajur sta stopila v bran slovenskemu narečju, ki ga običajno govorimo v naši Benečiji in ki ga je tukajšnja dvojezična šola vključila v svoj šolski program. Z vsemi temi pobudami smo omogočili postopen in naraven prehod od narečja na knjižni jezik.
Ni si težko zamisliti, kakšna bi lahko bila prihodnost slovenskega narečja Terskih in Nadiških dolin, Rezije in Kanalske doline, če bi se naša društva in šola ne prizadevala za njegovo ohranitev. Iz zgodovinskih razlogov smo najšibkejši člen slovenske manjšine v Italiji. Prav zato njene ustanove in organizacije, v duhu pluralizma, potrebujejo nadaljno podporo svojemu razvoju in ne škodljivega poenostavljanja.
Zato menimo, da so popolnoma neumesni vsakršni anahronistični protesti, npr. tisti, ki so se odvijali ob začetku decembra v Špetru in ki so jih nemudoma obsodile vse ustanove. Mi moramo biti boljši od tovrstnih provokacij. Nekaj dni po teh protestih me je predstavnik sil javnega reda opozoril, da se je zadnja tovrstna demonstracija v Špetru odvijala natanko pred 20 leti – leta 1991 -, ko sta se takratni slovenski premier Peterle in predsednik Dežele Furlanije Julijske krajine Biasutti udeležila proslave ob 25. obletnici ustanovitve revije Dom.
Naša dolžnost je, da razmišljamo o prihodnosti: ne pa samo o prihodnjih težavah, ampak tudi priložnostih. Kljub temu, da v zvezi z dvojezično šolo obstajajo še vedno določene negotovosti, lahko danes pričakujemo dokončno rešitev te problematike, saj bo dodelitev finančnih sredstev Medresorskega odbora za gospodarsko načrtovanje Republike Italije (CIPE) omogočila zagon postopkov za obnovitev šolskega poslopja v ulici Azzida. Nadalje je Občina Špeter, ob odločilni podpori deželnega odbornika Molinara, pridobila tudi finančna sredstva za posodobitev srednješolskega poslopja, v katerem bosta našli svoj sedež nižja srednja šola Dante Alighieri in državna dvojezična srednja šola, ker verjamemo, da se morajo otroci medsebojno družiti. Prav po teh otrocih se moramo zgledovati mi odrasli. Spremljati jih moramo, ko se družijo pri verouku, med popoldanskimi športnimi obveznostmi, med odmorom na dvorišču ali ko se vsi skupaj igrajo, saj so mnogi izmed njih sosedje ali celo sorodniki. Zakaj si sebično in prevzetno dovolimo vstopati v njihov nedolžni in brezmadežni svet, da jim vsilimo naše ideale in ambicije? Koliko težav v zvezi s “promiskuiteto” si izmišljujemo??
Nadalje si moramo prizadevati, v sodelovanju z deželnimi oblastmi, za čim prejšnjo uvedbo slovensko-italijanskega poučevanja v Terskih dolinah, kot to zahtevajo tamkašnje družine. Obenem pa izražamo veliko zadovoljstvo z izbiro trojezičnega poučevanja v Kanalski dolini (v italijanskem, slovenskem in nemškem jeziku) in upamo, da se bo tudi v Reziji kmalu začel proces vrednotenja rezijanščine v šolah.
Prizadevanja za boljšo prihodnost zajemajo tudi pobude, s katerimi lahko našim otrokom in mladim zagotovimo neovirano nadaljevanje višješolskega študija na večjezični evropski ravni, mogoče celo v okviru večjezične višje šole prav tu v Špetru. O tem pa bo treba razpravljati v okviru prihodnje reforme slovenskih šol.
Pred nedavnim je predsednik Furlanije Julijske krajine Tondo imenoval SKGZ in SSO za krovni organizaciji slovenske manjšine v skladu z deželnim zakonom št. 26/2007 ter tako nagradil neutrudno in dolgotrajno delo obeh organizacij. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da se deželna uprava z odbornikom za kulturo Eliom De Anno na čelu redno sestaja z Deželno posvetovalno komisijo za slovensko manjšino, ki jo sestavljata tudi dva občinska upravitelja iz videmske pokrajine.
Menim, da je v bližnji prihodnosti potrebno še dodatno uskladiti delovanje obeh slovenskih organizacij s programi in dejavnostmi občinskih uprav. V luci nove reforme za lokalne ustanove je potrebno vse vecje sodelovanje med obcinami iz Furlanje Julijske Kraijne kier je prisotna slovenska mansjna v perspektive da bo prislo tudi do vstanovitve eno unijo med tele obcine.
Prav tako je potrebno dobro razmisliti o nedavni pobudi, ki sta jo pred nedavnim predlagala deželna svetnika Gabrovec in Kocijančič v zvezi s peticijo, ki jo je na začetku sedanje mandatne dobe vložilo združenje Edinost, ki predlaga, naj pripadniki slovenske narodne skupnosti v Italiji demokratično izvolijo nekakšen parlament slovenske manjšine. Glede tega menimo, da je tovrstna pobuda smiselna in lahko predstavlja izhodišče za dodatna razmišljanja znotraj slovenske deželne skupnosti.
Glede odnosov s sosednjim Posočjem lahko nedvomno zatrdimo, da se bodo le-ti nadaljevali na osnovi sodelovanja, integracije in prijateljstva tudi v prihodnosti. Več kot dvoletne prekinitve izvajanja evropskih projektov, ki so jo povzročile megotovosti v zvezi z lokalnimi ustanovami, bo v kratkem konec, to pa bo omogočilo nadaljnje načrtovanje in izvajanje skupnih pobud. Seveda pa smo že zadovoljni z rezultati evropskega projekta Jezik-Lingua, ki je namenjen vrednotenju slovenske manjšine v Italiji in italijanske v Sloveniji (pri tem projektu Špeter odigra odločilno vlogo) in s finančno investicijo, ki je omogočila povezavo med smučiščema Bovec in Nevejsko sedlo. Nadalje naj omenimo tudi pomemben turistični, kulturni in družbeni projekt za ureditev kolesarske steze Kobarid-Tolmin-Gorica-Nova Gorica-Čedad-Špeter ter vse ostale projekte za vrednotenje krajev, ki nas spominjajo na prvo svetovno vojno.
Veliko skrbi pa vzbuja predlog za gradnjo novega, 400 mgw sposobnega elektrovoda Okroglo-Videm, ki naj bi potekal po Posočju, Nadiških dolinah in območju Čedada vse do Vidma. Čeprav se zavedamo, da je povpraševanje po energetiki čedalje večje, menimo, da je potrebno natančno določiti dokončni potek trase, saj bi lahko tovrstna infrastruktura uničila Benečijo in Posočje ter tako zadala usodni udarec vsakršni pobudi za prihodnje razvijanje tega območja. Zato apeliramo na pristojne organe, naj to zadevo temeljito preučijo.
Nedavno so v Sloveniji potekale splošne volitve in si nadejamo, da kjub vsestranski gospodarski krizi bo slovenska vlada ohranila Ministrstvo za Slovence v zamejstvu in po svetu. Sami smo v minulih letih ugotovili pomen te ustanove, ki nam je s podporo njenih predstavnikov pomagala premagati ovire minulega leta in prebroditi najrazličnejše zapletene problematike.
Svoj govor bi rad sklenil s pozdravom in z zahvalo prijatelju, s komer naju vežejo skoraj tridesetletne prijateljske vezi, oseba, ki predstavlja steber, na katerega se lahko vedno zanesem, pravi zgled za celotno Benečijo: to je načelnik tolminske upravne enote Zdravko Likar – človek s plemenitimi čustvi, ki je tesno povezan z našimi deželami, kjer ni več meja, kjer smo premostili ovire iz preteklosti in imamo torej zdaj pravico, da si ustvarimo boljšo prihodnost.
Vam in vsem vašim dragim želim obilo zdravja, vedrine in miru v novem letu.
Michele Coren