Sto petdeset letnica zedinjenja Italije in vec ali manj živahna razprava, ki se je ob njej razvila, nas silita k nekoliko širšemu razmišljanju o tem, kaj ta obletnica pomeni skozi zorni kot obracuna nekega daljšega in mestoma zelo razgibanega obdobja, pa tudi kot priložnost za pogled v bodocnost – v to, kaj državna enotnost pomeni danes, kaj pomeni danes država in kaj opredeljuje identiteto državljanov, ki se ne vedno istovetijo tudi z narodno pripadnostjo. Skratka: državljanstvo in narodnost sta dva locena pojma, kar je še najbolj jasno pripadnikom številcno manjšinskih nacionalnih skupnosti. Teh je nekaj tudi v naši deželi. Med temi smo Slovenci.

Na vigilijo 17. marca sem se s prijateljem odpravil na obisk tržaškega muzeja italijanskega risorgimenta, ki se dviga nad »sakrarijem« ki je posvecen Guglielmu Oberdanu oz. Oberdanku, kot je bil zapisan v rojstno knjigo. Leto 1861 so prebivalci na obmocju današnje Republike Italije in torej z mejami, ki so bile zadnjic zacrtane ob koncu druge svetovne vojne, razlicno doživljali. V teh dneh sem se zato spraševal, kako je za Italijo res zgodovinsko leto doživljal na primer Trst, ki je bil pol tisocletja pod okriljem habsburške monarhije.
Brskanje po zgodovinopisju je zamudno, a tudi zanimivo. Tako ugotavljamo, da je z ustavnim dekretom 26. februarja 1861 cesar Franc Jožef dal Trstu nov statut, po katerem naj bi mesto in njegovo okolico upravljal obcinski svet, ki naj bi prevzel pristojnosti deželnega odbora, pa ceprav z vsemi omejitvami zaradi ne ravno demokraticne in reprezentativne izvolitve obcinske skupšcine. To se pravi, da letos proslavljamo 150-letnico neke suverenosti tržaškega obcinskega sveta, cesar pa se menda nihce ne spominja.
Prav tako je bila v Trstu leta 1861 ustanovljena prva slovenska citalnica nasploh v slovenskem prostoru. Izhajala je iz Slavljanskega društva, ki je obstajalo že v petdesetih letih, a je imelo predvsem namen druženja slovensko govorecih prebivalcev Trsta. Iz nje se je v naslednjih desetletjih razširilo v raznih tržaških mestnih okrajih še šest drugih citalnic, ki so postale jedro razvejane organizacijske mreže in dejansko humus za narodni preporod in samo ozavešcanje slovenskega prebivalstva na tem prostoru. Torej letos praznujemo tudi 150-letnico slovenskega preporoda v Trstu, ki slovenske komponente ne prej in niti potem ni vedno prijazno sprejemalo.

Le nekaj let za tem je habsburška monarhija doživela poraz v vojni s Prusijo in podrocje Veneta, Julijske Krajine, Nadiških, Terskih in Rezijanskih dolin je prešlo pod sabavdsko kraljestvo. Leta 1866, v dneh 21. in 22. oktobra, so se takratni volivci polni srcnega upanja dejansko soglasno opredelili za kraljevino Italijo. Žal pa so imele italijanske elite že v nacrtu centralisticno nacionalno državo po francoskem modelu, kjer ni bilo prostora za etnicno-jezikovne posebnosti. Dokaz te težnje je pisanje casopisa Giornale di Udine, ki je le mesec dni po plebiscitu, 22. novembra 1866 pisal, da bo, navedem v izvirniku, »neccessario eliminare questi slavi, con benefizio, col progresso e colla civiltà«. Asimilacijski nacrt je bil jasen in deklariran. 19. aprila 1869 je vladni komisar za videmsko pokrajino v okrožnici pisal: »Se venite a conoscenza che qualche maestro avrà l’arroganza di usare detta lingua (slovena) comunicatemelo affinchè tale persona venga allontanta immediatamente«.

Ta klima je za Slovence v videmski pokrajini na nek nacin napovedovala stanje, ki se je tudi na Goriškem, na Tržaškem in vse do meje, ki jo je zapecatila Rapalska pogodba uresnicilo po koncu prve svetovne vojne. Zagotovila in obljube nove domovine so se ponovno izjalovila. 6. avgusta 1919 je predsednik italijanske vlade Nitti v poslanski zbornici sicer izjavil, da »upraviteljem bivših avstrijskih pokrajin sem narocil, naj imajo za vodilo v svojih odnosih do ljudi, ki pripadajo drugacni rasi, svobodo, pravicnost in toplo naklonjenost. Cutiti morajo, da Italija noce raznorodovati Slovanov. Italija je demokraticna dežela«. Ce za trenutek opustimo pojem o razlicni rasi, so bila zagotovila kar se da pomirjujoca. Kmalu pa je prišel na oblast fašizem, ki so ga naši na zacetku imenovali »snoparstvo«, s svojimi posebnimi sodišci in raznorodovalno politiko, ki ga stroka že oznacuje kot etnicno cišcenje, ko si je Mussolinijev režim javno postavil cilj, da pobije vse moške potomce »preklete rase«. »Nova šolska reforma – je izjavil italijanski minister za šolstvo 10. avgusta 1924 – ima tocno dolocen politicen namen: raznarodovati jezikovne manjšine. Namen šolskega programa pa ni samo navajati otroke, da govorijo skupni italijanski jezik, ampak da jim tudi posreduje italijanska custva«. Kakšni so nameni šolske politike skoraj devetdeset let kasneje? Zacetka septembra 1930. leta je po usmrtitvi štirih junakov pri Bazovici casopis Il Popolo d’Italia o nas in o Hrvatih pisal, da smo »zaostalo pleme, nekaj med primitivnim panslovanstvom in nižjim avstrijskim germanstvom: pleme brez kulture, skoraj brez jezika in tudi brez nacionalnosti. Kaj lahko imajo neko nacionalnost stenice, ki se zarodijo v nekem stanovanju? Takšen je zgodovinski položaj Slovencev ob naši meji.«

Vse to je zgodovina, preteklost, seveda, a tudi vse to se je res dogajalo na dolgi povezovalni niti v poldrugem stoletju od zedinjenja Italije. Danes nas objema skupen plašc Evrope, ki je nastala tudi in morda predvsem zato, da bi se vojne morije in etnocidi ne ponavljali.

Med praznovanji razmislimo zato tudi na blodnje in na napake, ki so bile zagrešene v teh 150ih letih, razmislimo na vrednote, kot so demokracija, enakost in enakopravnost ter na spoštovanje tudi vseh ostalih ustavnih nacel demokraticne Italije, ki je nastala na ruševinah druge svetovne vojne in se verjetno še danes ni uresnicila v sanjah njenih ustavodajnih ocetov. Pomislimo le na povojna »mracna leta Benecije« vse do razdejanja Gujonove cerkvice na Matajurju na pragu tretjega tisocletja, kjer naj bi se v še vedno neozdravljenih blodnjah skrivalo slovansko orožje, pa vse do hujskanja proti slovenskemu izvoru narecij v dolinah Rezije, Tera in Nadiže. In ne odmislimo na slovenski jezik, na slovenska imena in napise, ki še vedno nimajo polnopravnega domicila niti v središcih Trsta in Gorice.

Vse to, seveda, v muzej na Oberdanovem trgu ne spada, a je za vse nas državljane – ne le za Slovence – še kako pomembno. Vse to naj bo v ospredju 17. marca letos in vsak drugi dan, zato da se ne bo pomenljiv datum spremenil le v cirkus votle retorike in, kot se napoveduje, tudi politicnega obracunavanja.

Igor Gabrovec, deželni svetnik