»Prvi osnutek deželne reforme krajevnih uprav, ki po ukinitvi Pokrajin posega v področje politično-upravne avtonomije zlasti majhnih Občin, nas zaskrblja in nujno je, da se že v tej sorazmerno zgodnji fazi soočimo še najprej med izvoljenimi javnimi upravitelji slovenske narodnosti« predlaga deželni svetnik SSk in podpredsednik Deželnega sveta FJk Igor Gabrovec, ki je pred dnevi prvi opozoril, da tako zasnovana reforma grobo trči v zajamčene pravice Slovencev na naselitvenem območju dvaintridesetih občin od Milj do Trbiža.

»Združevanje Občin v nove enote neizogibno trešči v specifiko obmejnega pasu naše dežele, kjer je zgodovinsko prisotna slovenska manjšina. Spet moramo glasno opozarjati, da nas ščitijo državni zakoni in tudi mednarodni sporazumi, evropske listine in sama ustava. Dvojezične občine so v povojnih desetletjih uspešno razvijale svojo ‘posebnost’ in tudi z zagotavljanjem enakopravnosti slovenskega jezika v birokratskem in političnem vsakdanu jamčile osnovne pravice do dostojanstva naših ljudi, njihove kulture in občutka pripadnosti  v prostoru, ki ga naseljujemo poldrugo tisočletje. Zato je danes na nas naloga in odgovornost, da z vsemi sredstvi tudi v času velikih sprememb vendarle ohranimo in pravzaprav še dodatno utrdimo upravno avtonomijo narodno-jezikovne skupnosti, ki s svojo posebnostjo plemeniti in bogati ves prostor« posebej poudarja Gabrovec, ki ta načela povezuje s samim smislom obstoja Evropske skupnosti. Slednja je namreč nastala tudi na vlogi manjšin, saj te približujejo sosednje si narode, ki so se med seboj spopadali več stoletij.

»Sam statut naše dežele« – nadaljuje Gabrovec – »v 3. členu navaja načelo, da so vsem prebivalcem, ne glede na njihovo jezikovno pripadnost, priznane iste pravice in zagotovljeno spoštovanje specifičnih kulturnih in jezikovnih karakteristik. Ne gre tudi nikdar pozabiti Osimskega sporazuma, ki izhajajoč iz Londonskega memoranduma določa, da na območju, ki je naseljeno z narodnimi in jezikovnimi manjšinami, ne sme priti do upravnih sprememb (kakršno je npr. združevanje občinskih uprav), ki bi škodile narodnostnemu obstoju obmejnih skupnosti med Italijo in takratno Jugoslavijo, danes Slovenijo.«

Podobna obveza je vključena tudi v Evropski konvenciji o zaščiti manjšin, iz leta 1995; s tem dokumentom se države obvezujejo, da ne bodo sprožile nobenega postopka, ki bi lahko na kakršenkoli način spreminjal razmerja oz. ravnotežja manjšinskih narodnih skupnosti. Ne nazadnje velja v tem smislu ponoviti tudi 21. člen zaščitnega zakona št. 38 z leta 2001, ki določa, da »na območju, ki ga določa 4. člen, morajo upravna ureditev, raba teritorija, gospodarsko, družbeno in urbanistično načrtovanje ter njihovo izvajanje tudi v primeru razlaščanj težiti k zaščiti zgodovinsko-kulturnih značilnosti«.