Nepotrebne časopisne polemike okoli dela predsednika paritetnega odbora Marka Jarca, ki jih je zanetil član Livio Semolič nimajo nobene dejanske povezave z današnjim stanjem in odprtimi vprašanji slovenske narodne skupnosti v Italiji.

Problem se kvečjemu pojavlja pri štirih članih paritetnega odbora – vsi z izkaznico Demokratske stranke (PD) – ki se v zadnjih dneh organizirano oglašajo; poleg omenjenega, še Sandor Tence, David Peterin in Sabrina Morena. Prvi trije so tudi člani posvetovalnega organa PD, ki ga imenujejo Slovenska komponenta.

Politični problem, ki ga omenjeni štirje izpostavljajo, je v bistvu le eden, in sicer da ima Marko Jarc strankarsko izkaznico (prav tako kot oni štirje), le da Jarčeva po njihovem mnenju „neprava“, ker gre za stranko Slovenska skupnost, ki je zbirna narodna in ne ideološka stranka. Omenjena četvorica torej lahko ima strankarsko izkaznico italijanske ideološke politične stranke, ker gre za “pravo” stranko, predsednik Jarc pa ne bi smel biti član slovenske zbirne stranke, ker je to “neprava” stranka. V ta namen nizajo namišljene razloge politične neoportunosti, istočasno pa štejejo da je z vidika pluralizma v manjšini oportuno, da je dve desetletji politično kroniko na edinem tiskanem dnevniku, ki se proglaša za vsemanjšinskega, pisal izključno Sandor Tence, novinar z izkaznico PD v žepu, ki je seveda “prava”. Problem oportunosti so torej sedaj našli le pri Jarcu, Seveda pri tem niso navedli enega samega primera, ko naj bi se predsednik paritetnega odbora zaradi izkaznice SSk vedel pristransko.

Štirje podpisniki nadalje nizajo razloge, zaradi katerih menijo, da bi moral predsednik “nujno” in “že zdavnaj” sklicati sejo paritetnega odbora, med temi naj bi bilo najnujnejše vprašanje uporabe slovenščine na tržaški občini in v rajonih. Pri tem pa so vsi štirje »pozabili«, da je nekdanji tržaški župan PD Roberto Cosolini prejel skorajda vse slovenske glasove, seveda ker smo od njega pričakovali, kot je obljubljal, da bo rešil to in še druga vprašanja, česar pa ni naredil, čeprav je razpolagal s trdno večino. Predsednik občinskega sveta je celo takrat bil Slovenec Iztok Furlanič, ki pa se je na straneh našega dnevnika nedavno »zgrešeno spomnil«, ko je zapisal, da bi za tak ukrep potreboval glasove takratne desne opozicije, kar seveda ni res.

Od nastopa župana Cosolinija v Trstu je minilo 14 let. Ne v času njegovega mandata, niti kasneje, omenjena četverica ni zaznala rujnosti rešitve tega vprašanja, ki je naenkrat postalo življensko pereče.

Na ostale očitke se je predsednik paritetnega odbora Marko Jarc že odzval.

Mnenja sem, da so se štirje Jarčevi kritiki in z njimi vsi člani Slovenske komponente PD, znašli v hudi politični stiski, ker je predsednik Jarc, prav zato ker je član “neprave stranke”, v zadnjem letu, ob pomembnem doprinosu SSk, dosegel za našo manjšino vrsto očitnih in konkretnih uspehov.

Skupaj s podpredsednikom paritetnega odbora Paolom Rovisom, s katerim deli hibo, da je kot ligaš tudi on član “neprave” stranke, z Igorjem Giacominijem, ki nima strankarske izkaznice, a ga kljub temu imajo za “nepravega” in podpisanim, ki je itak iz mnogoterih vidikov “nepravi”, je predsednik Jarc na sestanku z ministrom za šolstvo Giuseppejem Valditaro manjšini zagotovil ohranitev vseh treh slovenskih ravnateljstev, ki so bila že odpisana.

Na omenjenem sestanku je dosegel tudi ustanovitev omizja med ministrstvom, deželo FJk in manjšino, na katerem bomo z državnimi in deželnimi odločevalci lahko prvič neposredno razpravljali o bodočnosti naših šol. Doslej smo Slovenci v Italiji o takšnem omizju lahko samo sanjali, vsem slovenskim parlamentarcem in senatorjem navkljub.

Politična stiska kritikov M. Jarca pa je postala tako huda, da so zdrsnili že v politično frustracijo, ko je njihova sočlanica slovenske komponente PD senatorka Rojčeva kar trikrat zapored glasovala proti odobritvi zakonskih ukrepov, ki uresničujejo posamezne določbe zaščitnega zakona: najprej proti dobritvi zakona, s katerim so bila tri slovenska ravnateljstva rešena (pred tem pa šest mesecev ni storila ničesar, da bi se problem na katerikoli način premaknil z mrtve točke); ni podprla odobritve 5. člena ustavnega zakona o t.i. premieratu, ki omogoča uresničitev 26. člena zaščitnega zakona o olajšanem zastopstvu; nazadnje pa je glasovala proti ponovni uvedbi pokrajin, medtem ko je reformo in ponovno uvedbo pokrajin izrecno podprl predsednik paritetnega odbora Marko Jarc.

Člani Slovenske komponente PD so v svojih zadnjih sporočilh večkrat eksplicitno poudarili, da kljub vsemu, v celoti stojijo na strani sen. Rojc. Legitimno je torej vprašanje, če uresničevanje zaščitnega zakona ogroža  predsednik paritetnega odbora Marko Jarc ali omenjeni člani Slovenske komponente PD, ki povsem nesprejemljiva  ravnanja senatorke še naprej podpirajo.

Zaenkrat se ne bom spuščal v zgodbe okoli odgovornosti glede »trdnosti« naših kulturnih domov, poskusov sabotiranja vračanja Narodnega doma v last manjšine,  iskanju skritih zavezništev pri senatorki melonijeve stranke, ki jo po časopisih isti nazivajo kot »postfašistko«, rovarjenja na Banca di Cividale proti občinskemu svetniku SSk v Gorici W. Bandelju ali proti posameznikom, ki so kot gostje želeli le sodelovati vaškem shodu SSk za občinske volitve v Doberdobu. Če bo potrebno, o tem kdaj drugič.

Semolič še pravi, da je zgrožen in ne želi več sodelovati “pri tej neokusni in neodgovorni farsi”. Glede na težke odgovornosti pri opisanem oviranju izvrševanja zaščitnega zakona, ki jih nosi kot posameznik in kot član PD oz. omenjene komponente, je po mojem mnenju prišel do pravega zaključka: najbolje je, da čim prej odide.

Trst, 19.07.2025

Damijan Terpin

Predsednik SSk