Spoštovane dame in gospodje, cenjeni gostje, dragi prijatelji, najprej seveda dober večer vsem in hvala, da ste se tu zbrali, da skupaj počastimo prva štiri desetletja stranke Slovenska skupnost, samostojne stranke Slovencev v Italiji. Stranke, ki je tistega pozno majskega dne leta 1975 pridobila svojo naravno deželno razsežnost in s tem povezala v celoto številna politična gibanja s Tržaške in Goriške ter jih idejno razširila še na Videmsko, kjer so naši ljudje prav tako od vedno, od Čedada do Sv. Višarij, od Benečije do Koroške. Stranka Slovenska skupnost ni nastala kar čez noč in o tem nam lahko marsikaj povejo številni tudi tu še vedno med nami, takratni tridesetletniki in še mlajši, ki so sredi sedemdesetih let v celoti in s polnimi pljuči dojeli pomen združevanja v enoten politični subjekt, ki naj kot tak dopušča in pravzaprav spodbuja največjo notranjo in zunanjo širino. Pojem zbirne stranke je bil v srcu takratnim protagonistom kot je vsem nam, ki smo danes poklicani, da vodimo stranko v tako različnih a vendar vedno  razburkanih političnih vodah.

Slovenska skupnost je nastala kot prvi primer združevanja moči. Brez predsodkov, brez apriornega zapiranja komurkoli. »Skupaj zmoremo!« je bilo rečeno. Od tu ime, Slovenska skupnost, ki ne obsega ideoloških predznakov in v svoji sintezi, v samcatih dveh besedah poudari bistvo obstoja in političnega sporočila: da smo Slovenci, da smo skupnost. Da v slogi je moč in da skupaj zdržimo pred katerimkoli napadom, da skupaj zmoremo katerikoli podvig. In da skupaj znamo deliti tudi težje trenutke, tudi poraze, ker v skupnosti je tudi solidarnost.

Tukaj smo, pravijo, poldrugo tisočletje. Ali morda tudi več. Tu smo doma, med Alpami in Jadranom in tu so naši predniki tudi v najtežjih časih ohranili in razvijali svoj jezik, svojo kulturo in identiteto. Razvijali in predajali vsakemu novemu rodu, nakar legli v zemljo, ki je zato za vse nas sveta – ker naši dedje počivajo v njej, je zapisal nabrežinski pesnik Igo Gruden, in nas v istem zamahu vabil, da se zanjo, za našo zemljo in za naš prostor, borimo naprej.

Tu smo skupaj z drugimi: Italijani, Furlani, Nemci in številnimi drugimi narodi in kulturami, ki prav tako od davnine časov z nami delijo ta isti prostor. Ni bilo vedno lahko in ni bilo vedno mirno. Kot Slovenci vemo, da nismo nikdar napadli, nismo tujega osvajali, nismo podjarmili. Morda le zato, ker smo majhen narod. Sam pa rad verjamem, da je tako, ker smo miroljubni. Primorci še posebej, saj nam je dano, da lahko z naših domov gledamo zasnežene vrhove in istočasno na sonce, ki se ob zatonu spušča v sinjino morja. Na tisto odprto morje, ki ponazarja svet, ki buta v pristanišča, skozi katera prihajajo in odhajajo ljudje, prihaja in odhaja blago, prihajajo in odhajajo različni jeziki, kulture, vere. In se tu srečujejo in vzajemno oplajajo. Od vedno. Za vedno. Zato smo srečni, da tu živimo.

Slovenska skupnost je stranka srečnih ljudi. Tudi ko stvari ne gredo najbolje. Danes smo se tu zbrali, da skupaj praznujemo prehojeno pot, ki ni bila lahko in ni bila samoumevna. A ste jo, smo jo zmogli, ker ste in smo verjeli, da hodimo v pravo smer. Smer nam kažejo vrednote, ki so bile skupne ustanoviteljem: ohranjanje in razvoj slovenske pripadnosti, demokracija in socialna pravičnost, solidarnost, politična samostojnost. Prav zaradi trdnih temeljev in globoko vraščenih korenin je Slovenska skupnost od vseh strank edina, ki je z istim simbolom in imenom kandidirala na prvi deželnih volitvah leta 1964 in je s prav takim simbolom in imenom prisotna v deželnem svetu še danes, pol stoletja kasneje. V tem obdobju je stranka kljubovala tudi izredno zahtevni preizkušnji, nekakšni hoji v puščavi, ko je bila zaradi krivičnega volilnega zakona kar dva mandata – deset let izrinjena iz deželnega parlamenta.

Niso bili le deželni svetniki, seveda, temveč predvsem nepregledna skupina rajonskih, občinskih in pokrajinskih svetnikov in svetnic, županj in županov in odbornikov-odbornic v raznih krajevnih upravah in preko njih je stranka prispevala svoje najboljše moči k rasti in  razvoju celotnega teritorija in širše skupnosti. Vedno smo se preštevali in neštetokrat smo bili uspešni. Poosebljali smo načelo demokratičnih volitev med Slovenci, še preden bi se drugi o tem pogovarjali. Še vedno smo za to in stranka Slovenske skupnosti je lahko naravni dom temu načrtu. Ali si predstavljamo, kakšna bi bila še danes slovenska pogajalska teža, ko bi se predstavljali s skupnim političnim nastopom vseh Slovencev v Italiji in se kot taki povezovali z ostalimi? Južni Tirolci nas nekaj učijo!

Na tem mestu naj se zahvalim tudi vsem našim ljudem, blizu tisoč jih je, ki so v desetletjih kandidirali in torej izpostavili svoj obraz, ime in priimek, svoj ugled in svojo zgodovino na kandidatnih listah Slovenske skupnosti. In zahvala gre nenazadnje vsem aktivistkam in aktivistom, ki so pomagali za kulisami, nikoli anonimno, ker vsaka vas ve zanje in mi smo na vse ponosni, da so bili in so z nami.

Kaj pa danes? Spomini so dragoceni in pomembni. Vendar tu smo, da ponosni na preteklost, obogateni z njenimi izkušnjami gledamo naprej. Gledamo v sedanjost, ki je polna izzivov, in v prihodnost, ki je polna upov in tudi neznank. Zgodovina nas uči in pravzaprav poziva, da ne moremo in tudi nočemo biti sami. Kot politična stranka delamo v političnem okolju, ki je hvala Bogu pluralno in še vedno kar se da demokratično. Naše delo in možnost doseganja volilnih in upravnih rezultatov sta večkrat zelo odvisni od političnih navez. Na deželni ravni smo leta 2013 že drugič potrdili politični in volilni dogovor z Demokratsko stranko, ki danes –tudi v luči bližnji upravnih volitev-  zahteva globok razmislek in razjasnitev zlasti kar zadeva nekatere pomembne strateške izbire na področju volilne zakonodaje in reforme krajevnih uprav. Mislim, da je vsem jasno, tudi našim zaveznikom in prijateljem v sami Demokratski stranki, da še zdaleč ni zadoščeno potrebi po zaščiti slovenske manjšine in njene vloge pri soupravljanju naselitvenega prostora. Kot stranka teritorija smo pozorni na ohranjanje in pravzaprav na potrebo po utrditvi deželne avtonomije, ki je vse prej kot na varnem. Prepričani smo, da moramo zato utrditi zavezništvo še najprej na nivoju treh avtonomnih Dežel alpskega loka, ki z nami delijo iste posebnosti. V tem smislu nam je tudi danes dragoceno zavezništvo s strankami narodno-jezikovnih manjšin in avtonomističnih gibanj od Aoste preko Trenta in Bocna vse do Trsta. Širše gledano je strateškega pomena naše članstvo v Evropski svobodni zvezi političnih gibanj, ki so izraz manjšinskih in avtonomističnih strank. Na naraščajočo in večkrat objektivno upravičeno nezaupljivost ljudi do politike, ki dosega že petdesetodstotno volilno abstinenco (v 70.letih je volilo tudi preko 90-odtokov upravičencev…), odgovarjajmo z drznostjo tistega, ki pogumno raziskuje tudi nepoznane poti. Z zanimanjem zato gledamo na oblikovanje novih političnih subjektov, ki črpajo svoj smisel in vsebine v plemeniti tradiciji vrednotenja krajevnih značilnosti in avtonomizma. V stiku s slovensko politično sceno razvijamo prav tako širok odnos in pripravljeni smo na stalno dogovarjanje in oblikovanje skupnih čezmejnih strategij z vsemi strankami, ki hočejo z nami deliti slične cilje. Sočustvujemo z institucijami in ljudmi naše matične domovine v času težke preizkušnje begunske krize, ki sicer zadeva tudi vse nas. Ne moremo mimo tega, da obsojamo počasnost ali že skoraj negibnost Bruslja, ki mejne države dejansko pušča na cedilu. Zagovarjamo krščansko načelo bratskega sprejemanja ljudi v potrebi, ki pa samo po sebi ne more nadomeščati resnega in predvsem usklajenega načrta za kljubovanje predvidoma zelo dolgega obdobja migrantske emergence. Posvečajmo se z umom, srcem in gmotnimi sredstvi slovenski šoli v Italiji, saj si na tem polju, boste razumeli, zaigramo jutrišnjo podobo naše skupnosti.

Leto 1975 je bilo za katoliško cerkev Sveto leto. Tudi mimo tega je bilo tisto leto še kar pestro. V zakotnem Osimu sta Jugoslavija in Italija podpisali sporazum, ki je dokončno zapečatil vprašanje meje in vse, kar je temu sledilo. V Londonu je Margaret Thatcher prevzemala vodenje konservativne stranke, v Madridu je umiral diktator Francisco Franco in v Ostii je bil umorjen družbeno aktiven furlanski pisatelj Pier Paolo Pasolini. Manj mladi se bodo najbrž spominjali, da so Pink Floydi istega leta objavili uspešnico »Wish you were here«. In šele dvajsetletni Bill Gates je s par zanesenjaki ustanavljal Microsfot Corporation. Vsi ti dogodki so tako ali drugače vplivali na zgodovino našega prostora, Evrope in sveta. Tako je tudi prvi kongres Slovenske skupnosti 24. maja v Devinu prispeval svoje, da smo to, kar smo. Takratna mladina je opravila velik korak in verjamem, da so današnji dvajset-trideset pa tudi štirideset-petdeset letniki lahko kos vsem današnjim izzivom v času, ki je tako različen in različno zapleten. Pomembno je, da ne prenehamo s sanjami, da ne opustimo idealizma, da se ne ustrašimo novosti, da smo pripravljeni na tveganja, da ohranimo živ plamen občutka ponosne pripadnosti neki skupnosti, ki je vredna vsega tega.

Naj živi Slovenska skupnost!

Gorica, 13.11.2015