Spoštovano predsedstvo, spoštovani delegati, dragi sodelavci in somišljeniki Slovenske skupnosti, zbirne stranke Slovencev v Italiji. 

Iz srca vas pozdravljam v naši lepi Gorici, ki leži na stičišču srednje-evropskih kultur in z geografskega vidika je povezovalna točka Soške in Vipavske doline ter Furlanske nižine. Enkraten prostor, ki s svojo lego spodbuja h srečevanju, spoznavanju, sodelovanju, izmenjavi, … Vse to je bilo pred 100 leti podlaga za gospodarski in kulturni razcvet Gorice in Goriške, ki ga je zatrla 1. svetovna vojna in prinesla smrt, trpljenje, razdejanje in sovraštvo. Po 100 letih imamo danes dovolj časovne oddaljenosti, da lahko ugotovimo tudi brez posebnih zgodovinskih študij, kakšna velika norost je vojna. A žal smo danes prav v Gorici še enkrat priče popolnoma neumestnemu desničarskemu sprevodu, ki želi na prav tako neumesten način obeležiti vstop v vojno tedanje Kraljevine Italije. Težko mi je razumeti, da se to dogaja in da je to dovoljeno ter se sprašujem kako to, da pristojnim oblastem ne pride v zavest, da je v 11. členu italijanske ustave zapisano, da Italija zavrača vojno. In ker se nahajamo v nelahkem gospodarskem obdobju je ravno današnji sprevod desničarskega gibanja Casa Pound vzrok za zaskrbljenost in strah, ki bosta ljudi odmikala od obiska mesta in lastnike trgovin, gostinskih in drugih lokalov prisilila v zaprtje in izgubo dnevnega zaslužka. Tega si ne bi smeli dovoliti in privoščiti.

A povrnimo se h temam današnjega 15. deželnega kongresa naše zbirne stranke Slovencev v Italiji, Slovenske skupnosti. Mogoče nam to zbirnost nekdo oporeka in zavrača, vendar Slovenska skupnost je konkretno dokazala, da to ni utopija temveč konkreten in tudi uspešen predlog. Kot slovenska narodna skupnost pa bi potrebovali le nekoliko več poguma za ta projekt, ki ima v sebi dolgoročno vizijo složne in združene narodne skupnosti. Sloga in združevanje se začneta namreč na področju politike, saj je ravno politiki in politikom zaupana naloga, da iščejo, predlagajo in izbirajo rešitve za dobrobit vseh nas. To pa bo po mojem mnenju postala v naslednjih letih tudi neizbežna odločitev, če nočemo izbrati, da kot narodna skupnost politično popolnoma izginemo in ostanemo le kulturni rezervat. To tudi dolgujemo mlajšim generacijam, ki so spričo naše politične razdeljenosti in šibkosti v nevarnosti, da se navdušijo nad lažnimi populizmi ter pozabijo na našo narodno in jezikovno specifiko, ki bogati celoten goriški prostor.

Še posebno pri nas v Gorici in na širšem Goriškem smo v zadnjih letih občutili hude posledice krčenja organov upravne avtonomije, ki so še posebno pomembni za narodne in jezikovne manjšine kakršno predstavljamo Slovenci v teh krajih. Vemo, kaj je pomenilo ukinitev rajonskih svetov v Gorici in kakšne so danes posledice, ko je zaledje Gorice, od Ločnika in Podgore, do Pevme, Oslavja, Štmavra in Štandreža, postalo drugorazredno področje, za katerega je bistveno manj posluha, od takrat, ko je skrb za te kraje bila v pristojnost rajonskih svetov in njihovih predsednikov. Občani to zelo dobro vedo in stranka Slovenske skupnost je bila edina, ki se je poizkusila zoperstaviti ter vložila priziv na Deželno ustavno sodišče, poskrbela za spremembo deželnega zakona, ki omogoča višje število rajonskih svetov in predstavila goriškemu županu konkreten predlog oživitve šestih goriških rajonskih svetov, na katerega pa žal že več kot mesec dni čakamo odziv. Podobno lahko trdimo za Pokrajino Gorica, ki bo postala drugorazredna javna uprava in za občino Gorica, ki bo imela razpolovljeno število občinskih svetnikov. Vse to še najbolj prizadene slovensko narodno skupnost, ki postopoma ostaja vse bolj izključena iz javne uprave, kar je v smislu človekovih pravic in demokracije popolnoma nepravično.

Posebno poglavje je potrebno nameniti deželni reformi krajevnih uprav in vplivu na goriško stvarnost. Razdelitev pokrajine na dve medobčinski združenji in posledično ločitev treh slovenskih občin je najbolj negativen scenarij, kar smo ga lahko pričakovali. A namesto, da bi se temu skupno uprli in se povezali z ostalimi slovenskimi občinami na Krasu ter tako ustvarili skupno strategijo, ki temelji na zaščiti slovenske manjšine in njenega teritorija, se podrejamo diktatom od zgoraj. Kot Slovenska skupnost se taki logiki nismo predali in preko občine Števerjan – edine slovenske občine, ki se je odločila za ta korak – pripravili priziv v bran več desetletni upravni avtonomiji. In to je še en dokaz kako konkretna je pri SSk skrb za svoje ljudi in teritorij, kar nam je seveda v ponos, pa čeprav nas po drugi strani žalosti, da se predvsem goriška slovenska komponenta v Demokratski stranki tega ne zaveda in celo nasprotuje ter ovira prizadevanja SSk. To ne more biti politika, ki nas bo dolgoročno popeljala na bolj zeleno vejo. Ravno obratno, bojim se, da je veja vedno bolj suha in krhka.

Tako kot nisem zadovoljen kako se je ravnalo pri novem volilnem zakonu glede zastopstva slovenske manjšine v poslanski zbornici in kakšni so izgledi v načrtu za reformo senata, tako nisem zadovoljen in me zelo skrbi, da se tudi na krajevni ravni uvajajo reforme brez zagotavljanja prisotnosti slovenske manjšine. Žal nam pri tem ne pomaga niti zaščitna zakonodaja, ki nikjer ne omenja oziroma zagotavlja prisotnosti v izvoljenih organih. Potrebno pa bi bilo, da se določila iz deželnega volilnega zakona – t. i. evropski model – prenesejo tudi na nižje upravne organe oziroma na pokrajino in večje občine kot npr. Gorica, Ronke in Tržič. Tudi na o tej temi bi se lahko izrekle tako občinska kot pokrajinska konzulta za Slovence, ki trenutno precej mirujejo, kar seveda ni dobro. Čeprav sta obe konzulti le posvetovalni organ, lahko marsikaj naredita pri spodbujanju izvajanja zaščitne zakonodaje.

Morda se bo to slišalo kot že stara in oguljena tema, pa vendar želim na tem vztrajati, saj če ne bomo imeli svojih, slovenskih upraviteljev v izvoljenih upravnih organih, bomo zelo težko sodelovali in prispevali naš delež v luči manjšine na področjih kot urbanistika, prostorsko načrtovanje, trgovina in obrtništvo, kmetijstvo in skrb za teritorij, kulturna in mladinska politika, šolstvo in vzgoja, šport, zdravstvo in socialne storitve, itd. Pri tem pa želim podčrtati, da ni dovolj prisotnost preko italijanskih strank ali list, potrebna je prisotnost kot politični subjekt, ki ni vezan na to ali ono ideološko opcijo, temveč je vezan na svojo narodno zavest in pripadnost ter teritorij, na katerem živi.

Z izrednim zadovoljstvo želim tukaj še enkrat čestitati našim trem goriškim občinskim svetnikom, ki so dosledno zahtevali uvajanje slovenščine v goriški občinski svet in to pred dobrim letom tudi dosegli. Čestitke pa si zasluži tudi Miloš Čotar, ki je z vztrajnostjo in trmo ter v sodelovanju s pokrajinsko podpredsednico Maro Černic dosegel, da so mu na vozniško dovoljenje vpisali ime in priimek s strešicami, kar odpira pot tudi vsem nam, da se tega uspeha poslužimo in da ne bo izgledalo kot osamljen primer. In da ne bi izgledal krivičen se zahvaljujem tudi vsem tistim, ki od Števerjana do Doberdoba še vedno in vztrajno verjamete v projekt Slovenske skupnost, v projekt zbirne stranke Slovencev v Italiji.

Seveda Slovenska skupnost ni samo stranka, je tudi projekt, ki po štiridesetih letih tudi na Goriškem še ni izgubil svoje življenjske moči in naboja. Cilj, ki ga imamo pred sabo je jasen in enostaven: slovenska narodna skupnost kot samostojen politični subjekt. Kako to uresničiti v sedanjih razmerah na Goriškem, pa bo naša glavna skrb v naslednjih mesecih in letih. S kakšnim imenom, s kakšnim znakom oziroma logotipom bomo to naredili so nekoliko postranska vprašanja. Pomembni so programski predlogi in konkretne pobude ter sposobnost komuniciranja z občani in civilno družbo. Pri tem bomo morali upoštevati sedanje težko gospodarsko in socialno stanje, v katerem se nahaja še najbolj Gorica. Pod udari splošnega krčenja javnih storitev, ki je še najbolj prizadelo goriško zdravstvo, sedanja desnosredinska občinska uprava nima pravih odgovorov za uspešen razvoj in to predvsem, ker ne verjame v potencial čezmejnega sodelovanja. Zaradi tega se moramo v goriškem delu stranke zavzeti za skupno delo, ki temelji na načrtovanju in doseganju zastavljenih ciljev. Preseči moramo, da dela vsak le na svojem področju, vsak le v svoji funkciji, vsaka sekcija posebej in uveljaviti čimbolj intenzivno medsebojno sodelovanje. Seveda bo to na začetku zahtevalo od vseh nas dodaten trud, vendar prepričan sem, da lahko uspemo. Le tako lahko upamo na pozitivne rezultate v volilnih preizkušnjah, ki nas čakajo v naslednjem triletju.

In prav v pripravi na naslednje volilne preizkušnje se mora goriški del Slovenske skupnost vprašati kakšne so današnje politične in volilne povezave in če še vedno odgovarjajo prihodnjim potrebam. Slovenska skupnost je imela od vedno politiko, ki je temeljila na avtonomiji, čeprav je znala izkoristiti možnosti, ki so se pojavljale pri vsedržavnih strankah kot je bila Krščanska demokracija, Marjetica in obdobje Oljke. Demokratska stranka je nov pojav, ki je v zadnjem obdobju precej spremenila svojo politično lokacijo in se pomaknila bistveno bolj proti sredini. V tem smislu bi moralo biti sodelovanje med Slovensko skupnostjo in slovensko komponento v Demokratski stranki bistveno lažje. Žal, nam dejstva kažejo, da ni tako. Zelo vertikalen sistem odločanja, ki se je uveljavil v Demokratski stranki na deželni ravni, nas sili v razmišljanje o bodočih volilnih zavezništvih in v upoštevanje novosti, ki so izraz teritorija. Poleg projekta zbirne stranke, mora Slovenska skupnost postati tudi projekt ovrednotenja goriškega teritorija, da ne bo postal plen drugih širših politik, ki bi njegovo specifičnost, kot so npr. Brda ali Kras, popolnoma izničil.

Drugi pomembna naloga, ki čaka Slovensko skupnost na Goriškem je formacija kadrov. Vsem vam goriškim strankarskim kolegom sem zelo hvaležen, da ste mi še enkrat, soglasno zaupali pokrajinsko tajništvo. Po lanskih občinskih in evropskih volitvah se mi je pojavil kakšen dvom. Lahko pa rečem, da se moramo v stranki zavzeti tudi za nove moči, ki bodo sposobne nadaljevati delo vseh nas in tistih, ki so se v stranki udejstvovali v prejšnjih letih. Prav zaradi tega moramo utrditi organizacijsko strukturo, ojačiti pridobivanje finančnih sredstev in predvsem vzpostaviti bolj učinkovito sodelovanje s civilno družbo. Zelo dragoceno je, da se mladi in odrasli udejstvujejo v društvih, zborih, gledaliških skupinah, športnih in rekreacijskih panogah, kjer se tudi vlaga v utrjevanje slovenske zavesti in jezika. Brez tega bi naša narodna skupnost bila brez prihodnosti. Iz tega mora stranka črpati in formirati svoje bodoče kadre, ki bodo postopoma prevzemali funkcije in vodstvo. Sprememb se ne smemo bati, moramo jih spodbujati in prav je, da se v stranki odvija tudi določena zdrava konkurenca, ki jo v tem trenutku na Goriškem nekoliko pogrešam.

Ob koncu svojega poročila želim našemu 15. deželnemu kongresu zares celovit uspeh in prepričan sem, da bo stranka Slovenske skupnosti izšla bolj utrjena in sveža. Prav zaradi tega naj živi Slovenska skupnost in z njo celotna naša narodna skupnost v FJK.