Spoštovana gospa predsednica, spoštovano predsedstvo, drage delegatke in delegati, člani, somišljeniki in prijatelji Slovenske skupnosti!

Sicer z dokajšnjo zamudo, saj bi kongres po statutu moral potekati že skoraj leto nazaj,  pa vendar, začenjamo 15. deželni kongres SSk, zbirne stranke Slovencev v Italiji, ki je skupaj z Južnotirolsko ljudsko stranko Südtiroler Volkspartei in stranko francosko govoreče manjšine v Dolini Aosta Union Voldotaine, edina politična stranka v Italiji, ki je preživela vse viharje na tukajšnji politični sceni, saj je vse druge stranke odnesla najprej akcija čistih rok in konec prve republike, nato pa so se kot na tekočem traku, na desni in na levi, rojevale in umirale številne stranke in strančice in ta pojav se nezadržno nadaljuje. Žal je medtem preminula tudi stranka Marjetice, ki je bila – drznil bi si reči – najbolj verodostojen in korekten politični partner Slovenske skupnosti odkar obstajamo, saj njeni vsedržavni in lokalni voditelji niso nikoli razumeli naše stranke kot nekakšen njihov privesek, še manj kot morebitni plen, ki bi ga lahko oglodali potem, ko bi onemogla pod težo nizkih udarcev.

Berlusconijev zaton in razkoli na desnici so po drugi strani seveda pripomogli k Renzijevemu uspehu in briljantnemu rezultatu za evropske volitve, ko je njegova Demokratska stranka dosegla rekorden odstotek glasov, sam pa se je zavihtel na čelo vlade. Njegov osebni uspeh pa je zaznamovala predvsem napoved, da je potrebno »spraviti na odpad« staro politiko in stare politike, ki niso bili sposobni spremeniti ničesar. Od tedaj je iz dneva v dan najavljal vedno nove in nove reforme, sedaj pa jih je začel tudi konkretizirati. To lahko počenja z velikim družbenim konsenzom, saj so državljani preprosto navdušeni že nad samim dejstvom, da se v državi sploh kaj dogaja oz. spreminja, da vlada sploh kaj odloči, da parlament sploh sprovede kakršno koli reformo, samo da se nekaj naredi. V tem političnem kontekstu je prišlo tudi do nekaterih ključnih reform v zvezi s statusnim preoblikovanjem italijanske države, ki imajo neposredne učinke za našo narodno skupnost: mislim predvsem na odobritev novega volilnega zakona in na reformo italijanskega senata, a o tem kasneje.

Omenjene reforme je Renzijeva vlada speljala tudi na račun globokega razkola v lastni stranki, v kateri je predvsem glede gospodarskih in socialnih vprašanj prevladala neka sredinska politika, ki s politiko nekdanje Komunistične partije, stranke Levih demokratov in drznil bi si reči tudi politiko Bersanijeve Demokratske stranke, nima veliko skupnega. Čisto z osebnega vidika naj povem, da mi glede tega ni prav nič žal, postavlja pa se pomembno načelno politično vprašanje, če je Renzijeva Demokratska stranka še vedno levičarska stranka ali ni to morda bolj stranka oz. politika neke zmerne italijanske sredine, ki je bila v času t.im. »pentapartita« za dolgo obdobje ključna in vodilna politična koalicija v državi.

Še prej, leta 2013, je v naši deželi zmagala Debora Serracchiani, kot vodja deželne Demokratske stranke, ki se je nato zavihtela tudi v sam vsedržavni vrh in postala Renzijeva desna roka. K zmagi levosredinske koalicije v FJK je odločilno prispevala Slovenska skupnost, ob 50% volilni abstinenci s svojimi 5.500 glasovi, odločilno pa zato, ker je levosredinska koalicija z Deboro Serracchiani na čelu premagala Renza Tonda za pičlih 2.000 glasov. Takrat je pomemben del Demokratske stranke in še predvsem njena slovenska komponenta srdito nasprotovala volilnemu dogovoru s SSk, pri čemer so njeni vidni predstavniki in tudi predstavniki SKGZ-ja napovedali, da če bo DS sklenila sporazum s SSk bodo vrnili strankarske izkaznice. Brez naših glasov  bi bila torej leva sredina poražena. Glede na vse navedeno je torej današnji nizek nivo odnosov med SSk in DS v celoti nelogičen in nerazumljiv. A tudi o tem kasneje.

Ves svet pa je par tednov nazaj praznoval 70. letnico konca 2. svetovne vojne, v kateri so se naši predniki tukaj v sedanjem zamejstvu, vključili v odporniško antifašistično in protinacistično gibanje, kot reakcijo na raznarodovalno politiko takratne italijanske fašistične države. Tudi njim je šlo za slovenstvo, zato se s hvaležnostjo klanjamo njihovemu spominu. Konec vojne pa je zaznamoval tudi blokovsko delitev in ustanovitev nedemokratičnih in totalitarnih režimov v vsej vzhodni Evropi. Tudi naš narod se je znašel pod novim jarmom in plačal ogromen krvni davek bratomornega povojnega obračunavanja, ki ga še danes ni presegel.   Prav tako pa je konec vojne usodno zaznamoval našo narodno skupnost, ki se je razdelila na zagovornike enopartijskega sistema v takratni Jugoslaviji na eni strani in  na zagovornike demokracije, večstrankarskega sistema ter predvsem samostojnega političnega nastopanja v naši manjšini na drugi strani.

Sedaj, po 70 letih, medtem ko se je ves svet okoli nas v celoti spremenil, ta delitev v manjšini še vedno obstaja: sovjetskega bloka in sovjetske države ni več, v bivših vzhodnoevropskih državah imamo že 25 let normalne demokratične večstrankarske politične sisteme, vključno z državami bivše Jugoslavije, ki je prav tako ni več. Dobili smo samostojno državo Slovenijo, ki kljub težavam in razočaranju ljudi nad aktualno politično garnituro, je vendarle samostojna in neodvisna parlamentarna demokracija in mednarodno priznana država, na katero smo vedno in vsekakor ponosni. Prav pred kratkim pa je celo kubanski predsednik Raul Castro Sv. Očetu dejal, da se bo ob njegovem skorajšnjem obisku na Kubi udeležil vseh sv. maš, ki jih bo papež Bergoglio tam daroval. Tudi na Kubi se torej stvari spreminjajo. V naši narodni skupnosti pa smo še pred par meseci slišali trditev, da ni še dozorel čas, da bi Slovenska skupnost in DS skupaj upravljala slovenske občine, češ da za to še ne obstajajo politični pogoji.

Resno se moramo torej vprašati, če je naša narodna skupnost res,  kot se  prepričujemo, vpeta v aktualna družbena dogajanja, ki se odvijajo blizu in daleč okoli nas oz. če nismo, nasprotno, še vedno talec svoje preteklosti, v celoti nesposobni korenitih sprememb. Prav tako se moramo vprašati, kateri so tisti faktorji, ki v naši manjšini blokirajo kakršne koli normalne družbene in politične spremembe.

Institucionalne reforme

Že prej omenjeni volilni dogovor med SSk in DS je predvideval, da bomo za parlamentarne volitve, ki so se odvijale pred dvema letoma, podprli DS, konkretneje poslanko Blažinovo, ki je bila tudi izvoljena. SSk se je dogovora držala in pozvala svoje volilce naj glasujejo v tej smeri, kar so tudi storili. Med drugim je DS za senat dobila večinsko nagrado in tako pridobila dva senatorja več (sen. Pegorera in sen. Sonega), saj je zmagala za pičlo razliko, tudi tokrat za približno 2000 glasov. Spet smo bili torej odločilni. Utemeljeno smo torej pričakovali, da bomo od našega najpomembnejšega političnega partnerja deležni ustrezne pozornosti, niti ne toliko kot slovenska stranka, pač pa predvsem kot slovenska narodna skupnost v celoti.

V zvezi z reformo senata je bil v manjšini izoblikovan skupen predlog, na podlagi katerega bi v spremenjeni del ustave tudi zapisali, da je en sedež namenjen zastopniku slovenske narodne skupnosti. Naknadno pa bi se potem dogovarjali o načinu izvolitve slovenskega senatorja. Šlo je za skupno in dogovorjeno iniciativo v manjšini, ki jo je potrdilo skupno predstavništvo, formalno pa je šlo za dva identična amandmaja, ki sta bila vložena tako s strani poslancev in senatorjev DS, kakor tudi s strani naše stranke, preko poslancev in senatorjev iz vrst manjšinskih zastopnikov Südtiroler Volkspartei, PATT in Union Valdotaine. V tem smislu se je oglasila tudi Republika Slovenija in upali smo, da bomo lahko končno dosegli konkreten rezultat. Ko pa je šlo zares, se je oglasila ministrica Boschijeva v imenu italijanske vlade, ki je izrazila negativno mnenje in omenjeni amandmaji so bili s strani predlagateljev umaknjeni izključno zato, da ne bi bili na glasovanju zavrnjeni. Poslancem manjšinskih strank smo predlagali, naj vztrajajo na glasovanju, vendar so ocenili, da ne bi bilo smiselno sprožati nepotrebnih konfliktov v večini, saj bi itak rezultata ne mogli doseči.

To je žal politično dejstvo, ki ga moramo vzeti na znanje in torej ugotoviti, da Renzijeva vlada in levosredinska večina nista bili pripravljeni slovenski narodni skupnosti zagotoviti zajamčenega zastopstva v italijanskem senatu.

Naknadno oz. sočasno je tudi tekla razprava o reformi volilnega zakona za italijanski parlament. Po Mattarellumu in Porcellumu, je bil predlagan Renzijev Italicum, ki pa je glede naše narodne skupnosti v celoti prezrl in zavrnil možnost, da bi slovenska narodna skupnost lahko sama, brez zunanjih pogojevanj, izvolila svojega zastopnika v parlament. Naš namen je namreč bil, da slovenski narodni skupnosti v Italiji zagotovimo realno  možnost, da ob upoštevanju naše politične moči oz. števila glasov, s katerimi kot slovenska manjšina v celoti razpolagamo, sami izvolimo svojega predstavnika na samostojni listi in predvsem to, da si sami izberemo in določimo kdo nas bo zastopal v italijanskem parlamentu. Vedno doslej je  bilo to odvisno od tajništva vsedržavne stranke v Rimu, ki je odločalo o tem, če bomo ali ne bomo imeli parlamentarca, kakor tudi kdo naj bi to bil. Najbolj očitna interferenca v izbiri slovenskega parlamentarca se je pokazala takrat, ko kljub odločitvi slovenske komponente takratne DS, da bo še nadalje za poslanca predlagan Miloš Budin, se je stranka v Rimu odločila za Tamaro Blažina, na to izbiro pa ne slovenski volilci, ne Slovenci v tej stranki, niso imeli nikakršnega vpliva.

SSk je seveda poskušala najprej znotraj manjšine in skupnega predstavništva poiskati konsenz glede modela izvolitve manjšinskega zastopnika, ki ga je bilo potrebno izoblikovati tudi v luči splošnega volilnega modela, ki je bil v razpravi in volilnih mehanizmov, ki jih je Italicum predvideval. Pričakovali smo, da bodo ostale komponente v manjšini predlagale kaj konkretnega, pa tega niso naredile. Ostal je tako na mizi le še naš model, na podlagi katerega bi 20% vstopni prag na deželni ravni, ki je predviden za manjšinske liste – in ki ga Slovenci v Italiji na noben način ne moremo doseči, saj ne presegamo niti 5% celotnega deželnega prebivalstva –  smo torej ohranili, vendar ne več na deželni ravni, pač pa znotraj občin oz. okrajev, v katerih sedaj velja vidna dvojezičnost.

Gre za območje, ki je ožje od seznama 32. občin kjer velja zaščitni zakon, kjer tudi ne dosegamo 20 % volilcev. Tako zasnovani model bi pomenil, da bi bili Slovenci vsekakor prisiljeni sestaviti neko skupno manjšinsko listo, saj bi glasovi SSk najbrž ne zadostovali za dosego takšnega vstopnega praga, kar bi zagotovo prispevalo k preseganju zgodovinskih delitev v manjšini, o katerih sem že govoril. 

Žal je bil tudi ta predlog zavrnjen, pa čeprav ni predstavljal le ugodnosti za slovensko stranko, kot je zatrdila poslanka Blažinova, pač pa je predvideval možnost za celotno manjšino in celo za samo slovensko komponento DS, če bi to želela. Zavrnitev ustreznega amandmaja je med razpravo v Senatu napovedala  vedno ista ministrica Boschijeve v imenu Renzijeve vlade, kakor tudi aktualne levosredinske večine. Sicer sem od sen. Zellerja nekaj dni prej prejel elektronsko sporočilo, s katerim me je obveščal, da naj bi z našim amandmajem soglašal tudi senator Russo in predsednica ustavne komisije Finocchiarova ter da ministrica Boschijeva temu ne nasprotuje, vendar pa se je potem očitno nekaj zgodilo in slovenska manjšina je bila zopet prepeljana žejna čez vodo.

V nov volilni zakon je bilo vneseno samo izjemno ohlapen stavek, ki predvideva le, da bo morala vlada zarisati volilno okrožje tako, da bi omogočalo dostop kandidatom slovenske narodnosti. To pa ne pomeni ničesar, saj bodo volilna okrožja štela od 250.000 do 600.000 prebivalcev, kar pa pomeni, da volilna konsistenca slovenske narodne skupnosti v tako velikem okrožju ni merodajna, celo če bi bili povsem politično enotni. Še naprej bodo torej v Rimu odločali, če Slovenci bomo imeli ali ne bomo imeli poslanca in kdo naj bi to bil. Če je to torej največ, kar se je dalo iztržiti, kot zatrjuje poslanka Blažinova, potem se je potrebno vprašati, kakšna je razlika med Berlusconijevo desno sredinsko in Renzijevo levosredinsko večino. Po moji oceni kakšnih očitnih razlik žal ni in ugotavljam, da se glede tega vprašanja do naše narodne skupnosti Italija enako obnaša, pa če je na vladi levica ali desnica. Seveda naši dnevni mediji tega niso kaj dosti zaznali, še zlasti ne Primorski dnevnik, ki je sicer v nekem uvodniku malce pojamral, da nismo iztržili kaj več. Resne kritike tega stanja in jasne besede o tem, da je leva sredina našo manjšino glede zastopanosti v parlamentu zablokirala za nadaljnjih 15 ali 20 let pa ni bil sposoben, saj je povsem na liniji DS tudi ker potrebuje Renzijev denar za preživetje in torej kakšnega drugačnega stališča tudi ni bilo pričakovati, kar pa je za edini dnevnik manjšinske narodne skupnosti res klavrno.

Ocenjujem, da gre torej za dve hudi zaušnici Renzijeve vlade in njegove stranke celotni naši narodni skupnosti, ki je tako izgubila ključni priliki, da naredi korak naprej pri urejanju svojega statusa. Po moji oceni je šlo pri volilnem zakonu tudi za prezrtje določb iz zaščitnega zakona, pri tem pa je še najhujše dejstvo, da ohlapna določba iz novega volilnega zakona pravzaprav onemogoča tudi sodno varstvo zoper takšen zakon, saj nam bodo najbrž rekli, da je pač v zakonu itak nekaj zapisano in da naj bi to, tako ali drugače, že zadostovalo. Morda pa bi veljalo vsekakor enkrat za vselej razmisliti in se odločiti, da poskušamo do Ustavnega sodišča spraviti presojo volilnega zakona v delu, v katerem predviden je 20%. vstopni prag z manjšinsko stranko, ki pa ga niti manjšina v celoti ni v stanju doseči. V tem delu je zakon zagotovo diskriminatoren do naše narodne skupnosti in zato po moji oceni tudi protiustaven.

REFORMA KRAJEVNIH UPRAV

Ne moremo si nadalje prikrivati realnosti in pred njo zatiskati oči in ne ugotoviti, da smo v Gorici izgubili rajonske svete, da deželna vlada ukinja Pokrajine, ki bodo odslej le še institucije druge stopnje, se pravi, da jih ne bodo več volili državljani, pač pa le še občinski svetniki občin, ki jih sestavljajo. Pri tem pa se za našo narodno skupnost, v brk vsem tistim, ki so trdili, da se ne bo za nas nič spremenilo, postavlja vprašanje kako in če bomo sploh izvolili koga v nove, 10 članske pokrajinske svete, ki jim bodo po vsej verjetnosti, kot se že dogaja drugje, predsedovali župani največje občine, t.j. Gorice in Trsta. Če se bo politična slika, kot žal tvegamo, v Trstu spremenila, si posledice takšne reforme lahko samo še predstavljamo.

In po vsem tem nas je nazadnje prizadela še reforma krajevnih uprav in dejanska izvotlitev pomena in upravnih pristojnosti občin. Kot znano predvideva Panontinova reforma obvezno vključitev občin v Medobčinske zveze ali Unije in prenos velike večine njihovih pristojnosti na ta nova upravna telesa, v katerih pa se bo odstotek slovenskega prebivalstva drastično znižal in kjer bomo postali praktično nepomemben dejavnik. Reforma s takšno vsebino ni bila del koalicijskega dogovora, ki smo ga podpisali ob deželnih volitvah, zato ima SSk proste roke, da se takšni reformi zoperstavi z vsemi sredstvi.

Najprej smo poskušali predlog reforme izboljšati tako, da bi občine v katerih velja zaščitni zakon izvzeli z obveznega vključevanja v Unije, kar pa je deželna vlada zavrnila. Med pogajanji se je tudi porodila zamisel, da bi predlagali ustanovitev Medobčinske zveze, ki bi združevala občine, v katerih smo Slovenci v večini ali blizu večine in sicer Unijo, ki bi povezala Dolino, Zgonik, Repentabor, Devin-Nabrežino, Doberdob, Sovodnje in morda Števerjan. V stranki pa je takrat prevladala brezkompromisna linija, da moramo vztrajati pri absolutni zahtevi, da se naše občine izvzame iz reforma krajevnih uprav. Sam nisem bil pristaš te politične izbire, ker mi je bilo jasno, da bo predsednica Serracchianijeva odkorakala naprej po svoji poti, ne oziraje se na naše zahteve in tako je tudi bilo. Končni rezultat je sedaj ta, da smo izgubili bodisi rešitev, ki bi našim občinam omogočila, da bi se v celoti izognile Unijam, kakor tudi možnost, da bi dobili t.i. Unijo slovenskih občin in s tem zagotovili upravno avtonomijo slovenske narodne skupnosti nad teritorijem, na katerem je naseljena. To je bilo po moji oceni mogoče doseči v času, ko je bila še odprta obravnava o zakonu, sedaj, ko je zakon odobren – kot je seveda logično  – dežela ne bo več popustila in je to tudi že storila s tem, ko je predsednica Serracchianijeva štirim kraškim županom (Zgonika, Repentabra, Doline in Devina Nabrežine) jasno povedala, da t.im. Kraške unije ne bo. Pri tem je pomemben politični podatek, da sta dva župana DS soglašala s takšno izbiro, njihova politična tajnica v stranki pa jih je zavrnila. Zato so nakladanja slovenskega deželnega svetnika DS o tem, da v manjšini pravzaprav ne nasprotujemo tej reformi in da se samo hodimo jokat v Slovenijo, navadne blodnje, ki jih opravičuje le želja po lastnem političnem preživetju, pri čemer pa ostanejo interesi narodne skupnosti, vrednote in načela slovenstva le nepotreben balast, ki zavirajo politično preživetje Stefana, ki zaradi tega tudi noče spet postati Štefan.

Prav je torej, da smo se obrnili na Upravno sodišče in vložili pritožbo zoper zakon, ki po naši oceni ne samo, da krši ustavo in zaščitno zakonodajo, pač pa – kot je pravilno ugotovila predsednica Paritetnega odbora – krši tudi mednarodne dogovore, v prvi vrsti Okvirno konvencijo o zaščiti narodnih manjšin, ki v 16. členu zavezuje države pogodbenice, da se bodo izogibale ukrepom, ki bi spreminjali narodnostna razmerja v krajih, kjer živijo narodne manjšine, ko bi s tem prejudicirali njihove pravice in svoboščine, ki jih jamči ta konvencija.

Pri tem je hvalevredno, da sta se števerjanski občinski svet in občinski odbor, z županjo Franko Padovan na čelu, odločila, da se kot edina občina v zamejstvu pritoži na Upravno sodišče in prav tako je hvalevredno, da so občani naših občin, Danilo Šavron za Milje, Julijan Čavdek za Sovodnje, Sergij Mahnič za Dolino, Dimitri Žbogar za Zgonik, Aleš Brecelj za Devin Nabrežino, Maurizio Vidali za Repentabor, Marko Jarc za Doberdob, pristopili k tej pritožbi. Zahvaljujem se kolegu odv. Močniku, da je pritožbo sestavil skupaj z odv. Besostrijem iz Milana in nadejamo si, da bomo tudi uspešni.

Pri tem pa se moramo zamisliti nad dejstvom, da smo kot manjšina vse prevečkrat prisiljeni, da uveljavljamo svoje pravice ne več na političnih prizoriščih, pač pa v sodnih dvoranah. To pa pomeni, da je z našo demokracijo v tej državi nekaj hudo narobe in da se do svoje manjšine ne obnaša ustrezno. Zavračam torej trditve tistih, ki v naši skupnosti prostodušno razglašajo, da je z manjšino danes vse v redu, saj imamo tako rekoč «naklonjeno« vlado v Rimu, na deželi, v obeh pokrajinah, v občini Trst in še marsikje. Rezultati te »naklonjenosti« so na dlani, in prav je, da se jih obelodani, ne pa – če mi dovolite metaforo – da vse kar nam zakuhajo, brez besede požremo samo zato, ker je prišlo iz določene kuhinje, pa čeprav nas potem peče želodec in dobimo trajne okvare na prebavi.

Če torej z reformo senata in odobritvijo novega volilnega zakona nismo naredili nobenega koraka naprej, smo pri reformi krajevnih uprav doživeli zelo hud korak nazaj, saj izguba upravne avtonomije na teritoriju, kjer živi manjšina, pomeni izgubo enega ključnih sredstev zaščite. Slovenci smo doslej vsaj v nekaterih občinah, kjer smo v večini ali skoraj v večini, sami odločali o tem, če se bo gradila ali popravljala osnovna šola, kakšen bo urbanistični razvoj določenega območja, kakšno čezmejno povezovanje bomo podpirali itd., kar smo v končni fazi počeli predvsem skozi prizmo interesov naše narodne skupnosti, njenega obstoja in razvoja na tem teritoriju. V tem se torej izraža upravna avtonomija neke narodne skupnosti, kot sredstvo njene zaščite. Upravna avtonomija namreč JE sredstvo zaščite. Kdor tega noče videti ali ne vidi, se spreneveda ali je ignorant. Prav tako predstavlja sprenevedanje oz. ignorantstvo razmišljanje, da bi unija slovenskih občin od Doline do Števerjana prejudicirala ostale Slovence, ki živijo npr. v Trstu in v Gorici. Gre za popoln politični nesmisel, saj je vsem ki imajo vsaj povprečno znanje o politiki povsem jasno, da Slovenci v Trstu in Gorici že sedaj predstavljajo manjšino v občinah, kjer živijo: Z ustanovitvijo t.im. Slovenske Unije občin bi se za Slovence v Trstu in Gorici ne spremenilo popolnoma nič ! Nasprotno pa bo reforma krajevnih uprav prizadela Slovence v občinah, kjer smo večina, saj bomo po novem vključeni v večje teritorialne enote, kjer bomo postali le še manjšina ! Pri tem je torej naravnost grozljivo ali smešno, kakorkoli že vzamete, da so nasprotovanje Uniji slovenskih občin zagovarjali nekateri vidni zastopniki v manjšini, češ da bi takšna unija zapostavila Slovence v Trstu in Gorici.

Slovenija, naša matična domovina

V zvezi z reformo krajevnih uprav smo se, tako kot vedno, ko manjšina sama ni zmogla kljubovati udarom, obrnili na Vlado RS s predlogom, da zunanjemu ministru pojasnimo, kaj pravzaprav predlog reforme vsebuje in kakšne bi bile posledice za našo narodno skupnost.  Minister Karel Erjavec je sprejel skupno predstavništvo ter oba slovenska deželna svetnika. Čeprav smo dovolj jasno povedali v čem je problem, je želel ustanoviti neko skupino izvedencev, ki pa je imela najbrž prikrito nalogo, da opraviči nenasprotovanje RS do te reforme. Končno poročilo skupine, v kateri je bil tudi zastopnik naše stranke in ki ga žal nisem videl, je bilo očitno sestavljeno v tem smislu, tako da je Generalni konzulat RS v Trstu poslal predsednici deželne vlade Serracchianijevi stališče, v katerem se je Slovenija omejila le na uveljavljanje jezikovnih pravic manjšine v novih upravnih enotah, popolnoma pa je prezrlo vprašanje izgube upravne avtonomije naše manjšine na teritoriju, kjer Slovenci živimo. Deželna uprava je takšno stališče razumela kot spodbudo za nadaljevanje po začeti poti, državno odlikovanje predsednika RS Boruta Pahorja naši deželni predsednici prav v tem času pa je bila le še češnja na torti, ki jo bo sedaj morala manjšina pojesti, pa čeprav bo zelo kisla. Slovenija je svoje medlo stališče opravičevala s tem, da glede deželne reforme krajevnih uprav manjšina nima enotnega mnenja in da torej Slovenija zaradi tega ni mogla zavzeti kakšnega odločnejšega stališča.

Takšno zadržanje seveda spominja na potiskanje glave v pesek. V sedaj vladajoči Demokratski stranki imamo namreč skupino Slovencev, ki so pripravljeni opravičiti kakršen koli ukrep vsedržavne, deželne ali kakršne koli lokalne vlade, tudi takšne ukrepe, ki lahko hudo prizadenejo našo manjšino in to v luči lastne strankarske discipline, ali celo v luči lastne politične kariere – ali bolje rečeno lastnega političnega preživetja, ki je že dolgo let vse bolj odvisno od všečnosti strankarskemu vodji, vse manj ali nič od preferenčnih glasov volilcev, kakor se bo dogajalo tudi po novem volilnem zakonu. Dokler bo torej ta stranka v vladi v Rimu, na deželi ali na lokalni ravni, tvegamo, da bomo vedno imeli koga, ki bo pripravljen interese naše narodne skupnosti zabarantati v zameno za lastno politično napredovanje ali celo samo za preživetje, RS pa si bo po tej logiki še naprej pilatovsko umivala roke. Takšna logika pa je za nas, za Slovensko skupnost, nesprejemljiva in je ne sprejemamo.

Ko je na oblasti desna sredina, je v manjšini bistveno lažje najti skupne točke in predloge saj se zelo hitro zedinimo v najbolj maksimalističnih zahtevah in napadamo vlado, zato smo tudi zmožni bolj enotnih nastopov v Ljubljani. Ko pa se situacija obrne in bi torej morali končno uživati sadove plebiscitarne podpore manjšine levosredinskemu bloku, se, nasprotno, znajdemo v stanju, ko nam taisti blok vsiljuje rešitve, ki manjšini škodujejo in onemogoča predloge, ki bi manjšini koristili.

V sedanji Cerarjevi vladi se v razmerju do manjšine tudi vsiljuje že videna politika, po kateri matična država kot sogovornike v manjšini priznava le še krovni organizaciji, včasih morda še kakega izvoljenega predstavnika, nikakor pa ne več s skupnega predstavništva oz. kaj šele da bi za sogovornika imela edino slovensko stranko. Kot primer naj povem le, da vsaka nova avstrijska vlada, pa naj bo izraz Ljudske stranke ali Socialistov, vedno povabi na pogovore predsednika Pokrajine Bocen in tajnika SVP.

Obžalujemo torej takšno zadržanje, ki zagotovo ni državotvorno, niti ne državniško. Ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu smo že leto dni nazaj pozvali, da bi nas sprejel, nismo pa bili deležni niti odgovora.

Če se o odnosu slovenske vlade do naše manjšine in naše stranke nasploh lahko izrazim nekoliko bolj osebno, potem ugotavljam, da je takšen odnos pravzaprav izraz stanja duha vladajoče garniture danes v Sloveniji, ki pravzaprav še sama ne ve, kaj hoče, nima programa, nima nekega načrta, živi iz dneva v dan in pravzaprav kaj dosti niti ne naredi. Zagotovo je Cerarjeva vlada tista, o kateri najmanj državljanov zna na pamet povedati imena vsaj petih ministrov. V Sloveniji, kljub temu, da je od volitev minilo že 10 mesecev, ni na vidiku nikakršne strukturne reforme, nikakršnega resnega ukrepa za izhod iz krize ali zajezitev brezposelnosti, pač pa se, vsaj po moji oceni, nadaljuje agonija in zadolževanje države, ki jo zaenkrat rešujejo – kakor sicer tudi Italijo –  padec vrednosti evra v razmerju z dolarjem, nizka cena petroleja in denarne injekcije Evropske centralne banke. Slovenija se še naprej ukvarja z ideološkimi temami in je kot enega od najpomembnejših ukrepov sprejela zakon, na podlagi katerega istospolni parterji danes lahko posvojijo otroke. To je torej za današnjo vodilno politično garnituro v matični domovini eden od pomembnejših ukrepov za bodočnost slovenskega naroda. Zato se ne čudimo, če je odnos do naše manjšine in do naše stranke takšen, kakršne pač je.

Pa vendarle, kot sem že večkrat povedal, je politika kot kolo, ki se vedno vrti, glavno je, da se ne nahajaš vedno na njegovi spodnji strani. Kot nismo pred osamosvojitvijo svoje matične domovine zatajili, čeprav se je do naše stranke in katoliškega dela Slovencev v Italiji obnašala mačehovsko, tako je tudi danes ne bomo zatajili in seveda upamo na boljše čase in boljše politike, ki bodo zagotovo prej ali slej prišli.

ODNOSI V DEŽELNI VEČINI

Kot že rečeno, je SSk del deželne večine, ki podpira deželni odbor predsednice Serracchianijeve, to pa na podlagi volilnega dogovora ki sem ga že omenil. V okviru tega dogovora je bil naš deželni svetnik Igor Gabrovec izvoljen za podpredsednika deželnega sveta, kar je za našo stranko zelo pomembno. To pa je tudi vse, kar je SSk dobila v okviru imenovanj v razne institucionalne odbore in upravne svete, ki jih imenuje deželni svet ali deželni odbor. Potegovali smo se za mesto v Paritetni komisiji dežela-država, ki ima izjemno pomembne pristojnosti na področju izvajanja deželnega statuta, tudi na področju manjšinskega varstva, pa čeprav se ta organ doslej s tem ni ukvarjal. Kljub temu, da je eden od kandidatov največje stranke koalicije odpovedal svojo kandidaturo v zadnjem trenutku in je bila naša kandidatura na mizi, se ta stranka ni odločila za našega kandidata in je raje izbrala nekega povsem nereprezentativnega  člana za to izjemno pomembno komisijo. Podobna situacija se je pojavila pri imenovanju predsednika paritetnega odbora. Nismo zahtevali sedežev v številnih, sicer relativno dobro plačanih upravnih odborih v podjetjih, ki jih upravlja naša dežela, od letališča do Finesta, od Mediocredito do Insiela itd. Zanimale so nas le funkcije, kjer se v zvezi z varstvom in zaščito naše manjšine lahko kaj naredi, vendar nam niso ugodili. To je tudi stanje duha, ki vlada v naši deželni koaliciji, kjer za ključne odločitve deželnega odbora in deželnega sveta skorajda ni več prostora za predhodno politično dogovarjanje. Nekdanji Predsednik deželne uprave Illy je npr. redno skliceval seje s političnimi tajniki strank koalicije, načelniki njihovih svetniških skupin ter pristojnimi odborniki. Tam smo v ožjem sestavu zadeve predhodno predebatirali in iskali v koaliciji tudi politično soglasje. S sedanjo predsednico Serracchianijevo, kljub temu, da sem tovrstno sestajanje  večkrat predlagal, smo priča le še širokim sestankom, ko se vsako toliko na kupu zberejo vsi svetovalci večine, skupaj s tajniki strank in kjer zaradi velikega števila ljudi pravzaprav kakšna resna debata o političnih vprašanjih sploh ni mogoča, največkrat pa predsednice sploh ni zraven. Takšne predhodne politične debate tudi ni bilo, kot rečeno, v zvezi z zakonom o reformi krajevnih uprav, zato je SSk bila že drugič prisiljena, da smo se je v avli njen deželni svetovalec odpovedal glasovanju, tako kot je bil prisiljen storiti v zvezi z reformo pokrajin.

 O stanju na lokalni ravni in v krajevnih upravah ter političnih odnosih znotraj le-teh, bodo kasneje najbrž spregovorili naši dosedanji in novi pokrajinski tajniki. Želim pa vseeno še enkrat poudariti eklatantno dejstvo, ki sem ga sicer že prej omenil, da se bo kubanski predsednik Raul Castro udeležil vseh sv. maš, ki jih bo na Kubi daroval Sv. Oče medtem ko za skupno upravljanje naših malih občin, ki jih bo reforma med drugim v kratkem povsem izvotlila, pa – tako pravijo – še ni dozorel pravi čas.

RIMSKI IN EVROPSKI PARLAMENT

V Rimu smo kot slovenska manjšinska stranka vedno imeli privilegirane odnose z zastopniki narodnih manjšin, bodisi SVP bodisi UV. Zlasti pri Južnih Tirolcih je v zadnjem času prišlo do dokajšnjih političnih in kadrovskih sprememb, saj je afera o dosmrtnih rentah v Bocenski pokrajini dodobra pretresla našo sestrsko stranko, ki se je zato odločila, da v celoti prenovi bodisi svoje vodstvo, bodisi svoje parlamentarno zastopstvo.

Stranko SVP sedaj vodi mladi, še ne 30-letni Phillpp Achammer. Poslansko skupino v Rimu pa vodi Daniel Alfreider, mladi politik ladinskega rodu, ki je šele pred kratkim malce spoznal na&sca