Pokrajinski kongres SSk za Tržaško

Spoštovano predsedstvo, cenjeni gostje, drage delegatke in delegati, člani in somišljeniki! Z velikim zadoščenjem in zadovoljstvom Vas vse najlepše pozdravim in Vam voščim dobrodošlico na tem rednem kongresu Slovenske skupnosti, zbirne stranke Slovencev v Italiji.

Letošnji kongres se odvija v času, ko se spominjamo konca največje morije v Evropi, 2. svetovne vojne, ki se je uradno zaključila 9. maja 1945, torej pred 70. leti.

Naš spomin in hvaležnost gresta vsem tistim, ki so to konec omogočili in so nam izročili največje bogastvo: svobodo. Od prvih narodnjakov, ki so še za časa avstroogrskega cesarstva visoko držali pomen našega jezika, kulture, zgodovine in politike; do Tigrovcev, ki so se neenakovredno borili proti italijanskemu terorju, ki je hotel, da bi Slovenci dokončno izginili iz zgodovine, prej tu pri nas in potem še v okupirani Sloveniji; do vseh naših Čedermacev, duhovščine, ki je edina še ohranjala slovenski jezik in kulturo, ko sta bila drugje že povsod odpravljena in pa do borcev za osvoboditev našega naroda izpod nacifašizma, ki so se idealistično in na Primorskem brez odstopov, borili kot enakopravna zavezniška sila v sklopu jugoslovanske vojske ter povezanih partizanskih enot. Ta sila je na Tržaškem pregnala nemške okupatorje in njihove fašistične zaveznike, ki so se raje predali angloameriškim četam, ki so kasneje na hitro pritekle, saj so vedeli, da od njihovih neposrednih žrtev si lahko pričakujejo le plačilo za njihove zločine.

V demokratični stranki kot je od vsega začetka Slovenska skupnost je naravno, da obsojamo zločine, ki jih je po koncu vojne storil režim, kateri je spretno izkoristil zmago ljudstva nad evropskimi krvniki, da je opravil svoje politične obračune tudi izven pravnih okvirov. Ne moremo pa mimo zahvale našim prednikom, ki so dali vse, da bi mi lahko danes doživljali demokratično soočanje v materinem jeziku, med pripadniki avtohtonega naroda, ki je že 13 stoletji prisoten na tej naši zemlji.

Splošna politična slika

 

Splošna politična slika ni povsem pozitivna, saj država, v kateri živimo se ni še izvila iz hude gospodarske krize, ki že dolgo pesti tudi naše kraje. Mladi se izseljujejo, saj vlada, ki kar hiti z reformami – za katere se je pa treba vprašati, ali so res vse dobro nastavljene in izpeljane – ne zgleda biti kos zelo visoki mladinski brezposelnosti; za starejše pa, ki zgubljajo službo ni veliko možnosti, da bi se ponovno zaposlili. Snujejo se elastične delavne pogodbe, za katere moramo  paziti, da ne postanejo le začasna vaba za podjetnike in ne pa stalna rešitev za zaposlene. Medtem pa je vedno več družin in posameznikov, ki se obračajo na karitativne ustanove, da pridejo sploh do kosa kruha ali do zdravil za otroke.

V podobnem trenutku bi bilo naravno, da se nepotrebni stroški povsod krčijo, smo pa priča večletnemu krčenju sredstev krajevnim upravam s strani države, tako da se znižajo tudi nujne storitve tam, kjer je javna uprava najbližja ljudem, medtem ko pa osrednji državni aparat stane vsako leto več. Nihče ne zna povedati zakaj je tako, kje in kako se zares varčuje, zakaj reforme ne ugriznejo najprej v ogromne ministrske aparate in večkrat nepotrebne javne gospodarske strukture, ki marsikdaj služijo le, da se zagotovi določeno število mest v upravnih odborih. Da ne govorimo o nadvse pretiranih stroških za poklicne izvoljene, ki si lahko v vsakem mandatu prislužijo premoženje, ki ga navaden družinski oče morda uspe pridobiti v celi življenski delovni dobi.

Parola je, da je treba rezati vsepovsod, da privarčujemo, malokrat pa začnemo varčevati pri vrhu. Državna in deželna oblast nam na primer pravita, da je treba ukinjati pokrajine, ker stanejo preveč. Kako pa bomo zmanjšali strošek za osebje, ki predstavlja največji izdatek, ko pa bodo vsi ohranili delovno mesto in kako bomo zmanjšali birokracijo, če funkcije pokrajine se bodo le preselile v drugo upravo? Na ta vprašanja nismo še dobili pravega odgovora

Gre za stališča, ki so lahko upravičena, a večkrat zvenijo demagoško, ker izkoriščajo popolnoma upravičeno jezo ljudi nad neuspešno in neučinkovito politiko, ki ni znala rešiti njihovih problemov, reševala pa je svoj status. V tem duhu se lahko vsiljujejo tudi površne spremembe pravic in življenskih potreb. Po eni strani je res, da se končno dela to, kar drugi niso naredili cela desetletja, po drugi pa se ne poglobi kako in kaj se to dela in katere so resnične dolgoletne posledice tega dela. S podobnimi stališči se lahko dodatno širi nezaupanje v politiko, abstinenca na volitvah, vedno manjše število izvoljenih, kar gre na koncu v korist osrednje oblasti, ki ima vedno manj nadzornikov in vedno večjo težo ter pomen. Na koncu tvegamo, da plačajo vedno eni in isti: obrobne in zapostavljene osebe, ki so po 1. členu italijanske ustave tudi nosilci suverenosti države, torej njene vrhovne oblasti, v resnici pa zgubljajo na vplivu, če niso vgrajeni v »pravi« mehanizem in sistem.

Med šibkejše člene družbe spada seveda tudi manjšinska skupnost, ki resnično tvega izgubo pravic na oltarju nekega varčevanja, za katerega ne poznamo resničnih številk, saj za marsikateri varčevalni ukrep ni resnih analiz, kaj se prihrani in za kakšno ceno.

Kot avtohtona narodnostna skupnost moramo podčrtati, da nobeno obdobje gospodarskih težav ne sme postati izgovor za to, da se krčijo človekove pravice, med katere spadajo pravice manjšinskih skupnosti.

Iz tega vidika se še vedno soočamo s težavo, ki jo imajo italijanska država in večkrat tudi javnost ter politika, da ocenjujejo skrb za manjšinske narodnostne skupnosti kot neke vrste privilegij za določene izbrance in ne pa kot podporo šibkejšemu delu družbe, ki predstavlja zanjo pomembno vrednoto. Mimo izredno nizkega stroška, ki ga Italija ima za ta del družbe, v primerjavi z vso potrato za veliko manj pomembne stvari, kot so pretirane plače ali pokojnine za visoke javne funkcionarje, za njihove avtomobile, šoferje, tajnike, pomočnike, ali za nepotrebne stroške in privilegije političnega kadra, ki je verjetno najboljše plačan v Evropi in ki se še nadaljujejo, vsako krčenje sredstev za osnovne potrebe naše manjšinske skupnosti pomeni zanjo hud udarec, ki jo lahko dokončno pokopa.

Vsi smo verjetno prepričani, da sta človeški razvoj in svoboda odvisna od znanja, torej kulture, in pa od dela, torej gospodarstva. Če zmanjka ena od dveh, človek ni več svoboden in je obsojen na nazadovanje ali propad.

Zaradi tega so za našo narodnostno skupnost določene ustanove bistvene za njeno svobodo in za njen obstoj ter razvoj.

Ne vem, kako bi si lahko predstavljali svobodo, obstoj in razvoj manjšinske narodnostne skupnosti brez razvejane in zadovoljive šolske mreže v lastnem jeziku, brez medijev, brez kulturnega hrama, torej gledališča, brez izvajanja temeljnih človekovih pravic kot so pravica do uporabe jezika, imena in podobno. Ni potrebno, da pridemo do zaprtja teh ustanov kot v mračnem obdobju italijanske zgodovine, ker njihova slaba ali pomanjkljiva ureditev doseže iste učinke kot zaprtje, le da pride do asimilacije in izginotja manjšine na tih način.

Ne gre torej tu za privilegije, niti za potrato denarja, ker so te pravice zaobjete v temeljnih mednarodnih in evropskih aktih ter v obvezah, ki jih je Italija sprejela in pri katerih ne more sedaj slepomišiti ali se izgovarjati, da ni sredstev zanje. Prevečkrat je bil izgovor pomanjkanja sredstev začetek konca naših ustanov in ko se v tej državi nekaj zgubi, ni več poti nazaj. Redne podpore manjšini pa ni bilo niti takrat, ko ni bilo gospodarskih težav, kar pomeni, da je v Italiji z zaščito manjšinskih skupnosti nekaj narobe že v logiki upravljanja javnih ustanov.

Ni mogoče, da v tretjem tisočletju, ko je računalnik vsakdanji kruh za vsak javni urad, ne moremo še imeti pravilno in pravično napisanih imen na osebnih dokumentih kot so potni list, vozniško dovoljenje, da javne uprave ne uporabljajo vedno in povsod tudi pravilno zapisanega slovenskega imena občin, javnih uprav ali šol, ali da ne izdajajo tudi v slovenskem jeziku javnih obvestil in zgibank, ki se pošiljajo po našem celotnem teritorju, ali da ustanove ali družbe, ki izvajajo javne storitve, ne spoštujejo dvojezičnega poslovanja na teritorju, kjer je to uzakonjeno.

Kje so vsi znaki vidne dvojezičnosti, ki jih moramo še vedno moledovati od ustanov, ki zavestno kršijo zakonska določila, a nimajo pri tem nobene posledice. Kako je s pravico do rabe jezika v vseh ustanovah, političnih in upravnih.

Naši ljudje so pred takim ravnanjem zbegani in jezni, saj se jim zdi, da živijo v državi, ki nima posluha in spoštovanja za svoje državljane. Ne moremo trositi prepotrebnih energiji samo zato, da nas bodo le imenovali z imenom, ki so nam ga dali ob rojstvu ali ob ustanovitvi ali da spoštujejo naš jezik!

Podčrtati moram, da smo že naveličani iskati rešitve vedno na sodiščih, ker politika in uprave ne spoštujejo pravil, ki so nam namenjena. Namesto sodišč bomo o nespoštovanju povsem sprejetih mednarodnih in državnih manjšinskih zaščitnih pravil začeli redno obveščati evropske forume in tamkajšnja sodišča. Vemo, da imamo pri tem solidarnost ostalih manjšin, zaradi katerih so nastale dežele oziroma pokrajine s posebnim statutom.

Žal se v naši skupnosti in družbi vsem tem težavam ne zoperstavljamo v zadostni meri. Prevečkrat smo v tem boju osamljeni. Da bi danes ponavljali shod na Travniku, ni govora. Verjetno niti shoda ob postavljanju dvojezičnih tabel po naših vaseh. Asimilacija, padec števila prebivalcev, obremenjenost s skrbmi za preživetje v težkih gospodarskih trenutkih, določena brezbrižnost glede narodne zavesti, saj smo itak v Evropi in v globalnem svetu, kjer prevladuje angleščina in ne majhni jeziki ali države, vsa ta gesla, ki jih še kako zasledujemo med ljudmi in v medjih, včasih tudi pri predstavnikih, hromijo narodno skupnost. Tvegamo, da bosta uspela razvoj in demokracija tam, kjer ni uspel fašizem, kar bi bilo tragično.

Zaščitni zakon ni uresničil napovedi tistih, ki so pravili, da se s tem konča vloga naše stranke. Prej obratno.

Nočem biti pesimist, ker to ni v moji naravi, ampak lahko rečem, da je razlogov za protest in za zaskrbljenost glede stanja naše narodne skupnosti dovolj in da bo Slovenska skupnost naredila, kar je v njenih močeh, da skupaj s krovnima organizacijama in z vsemi osebami ter političnimi silami, ki si to želijo, doseže vsaj normalno stanje izvajanja pravic in podpore ljudem ter ustanovam. Skupen pritisk bo morda zalegel. Ne smemo pa nikoli popustiti pri napetosti in pozornosti. Zato sem prepričan v to, kar mi je nekoč zaupala oseba, ki ne spada v našo stranko in niti v narodnostno skupnost, in sicer, da za slovenske stvari, če ne bi bilo Slovenske Skupnosti, bi si jo morali vsekakor izmisliti.

Zato Slovenska skupnost ni preživeta in zastarela politična organizacija: po 50 letih je še edina, ki ohranja svoj simbol in ime, katerih ni treba spreminjati, če predstavljajo osnovne vrednote delovanja te stranke, se pravi obrambo in razvoj pravic ter možnosti, ne samo jezikovnih, a tudi gospodarskih in socialnih narodne skupnosti. V tem je smisel te stranke, ne glede na to, ali smo Slovenci danes bolj ali manj povezani z večinskim narodom. Ni res, da obramba teh vrednot pomeni ograjevanje in ne-integracija z ostalimi sodržavljani. Omenjene vrednote so temeljne za vsakega človeka in to, kar se večkrat imenuje »integracija«, v resnici spominja bolj na »asimilacijo« in popuščanje pri osnovnih vrednotah. Ni res, da manjšinske pravice ne zanimajo sodržavljanov drugačne narodnosti, ki so do tega vprašanja pošteno naravnani. Ni res, da pripadnikov naše skupnosti, ki so del našega naroda ali tistih, ki izhajajo iz mešanih zakonov manjšinske vrednote ne zanimajo, ker jih zanima le gospodarstvo, delo, sociala. Vse to se prepleta v neko celoto, ki pomeni značilnost te skupnosti. 21. člen zakona 38 nam to zelo lepo ponazori, ko prepoveduje spremembe v družbi, ustanovah ali na teritorju, ki bi pomenile razgradnjo zgodovinskih in temeljnih značilnosti manjšinske družbene skupnosti.

 

Krajevna politična in upravna slika

V sistem pravil, ki morajo jamčiti samostojni razvoj manjšinske skupnosti je pred kratkim iz Dežele udarila popolnoma nesprejemljva reforma krajevnih uprav, ki je uvedla prisilne medobčinske zveze, kjer manjše občine, ki so še vedno enakopravni ustavni organi z Deželo, nimajo niti besede pri dogajanju. Zakon je bil tik pred odobritvijo že dodatno poslabšan v škodo manjšinske skupnosti in uprav, v katerih je le-ta prisotna in soodloča. Na Tržaškem bodo vse občine, kjer smo prisotni končale tako ali drugače pod taktirko Trsta, ki jih lahko kar sam vse preglasuje; ki je edini, ki razpolaga z vodilnimi funkcionarji, ki bodo usmerjali upravo zveze občin, kjer pa manjšinske pravice so najmanj zaščitene in uveljavljene. Vse to za našo skupnost in torej tudi za njeno politiko pomeni konec demokratične avtonomije in prisilno podrejenost večinski skupnosti ter upravam, v katerih manjšinska skupnost ne bo imela več nobene besede.

Da ne govorimo o zelo hudem razkosanju narodnega prostora na Goriškem in še huje v Benečiji ter Kanalski dolini: 32 občin, kjer velja zaščita slovenske manjšine se razkosa na 6 ali 7 enot, v katerih občine, kjer je manjšina prisotna zgubijo vse svoje najpomembnejše funkcije, v prid občin, kjer zaščite manjšine ni.

Popolnoma nerazumljivo je, kako lahko zakon pravi, da se bo na ta način ohranila raven zaščite manjšine: bo Trst izdajal dvojezična gradbena dovoljenja, upravne akte, sklepe, račune, bo posloval dvojezično za občane ostalih občin, ki bodo v te urade prišli za prenesene funkcije? Bo statut zveze občin v Trstu ali v Gorici dvojezičen in kot tak odobren v vseh občinskih svetih?

Se bodo res stroški delovanja teh občin znižali in bodo občinski davki, ki so danes v manjših občinah nizki in pa visoki v Trstu res ohranili na nižji stopnji, ali bodo povsod zrastli?

Manjše povezane občine bodo v par letih ohranile le status posvetovalnega telesa, kot neki rajonski sveti. Kaj bodo tam delali organi, se pravi svet, župan in odbor, nam ni razumljivo.

Sedaj se še pojavlja težnja po t.i. metropolitanski občini, po kateri bi Trst res postal središče petih rajonov, bivših občin. Slovenska skupnost že od nekdaj globoko in utemljeno nasprotuje taki zamisli, ki bi nepopravljivo ohromila avtonomijo uprav območja, kjer je naseljena slovenska manjšina.

Žal smo poskusili na vse načine prepričati deželno upravo, da je tak zakon zgrešen, da predstavlja pravi atentat na avtonomijo manjšine in na mednarodna ter interna pravila, ki jo ščitijo, saj je prepovedano spreminjati upravna okrožja v škodo manjšine. To se ni zgodilo, kot nekateri trdijo, v primeru nastanka občine Ankaran, kjer je italijanska manjšina še povečala število izvoljenih, pridobila dodatnega podžupana in večje število kulturnih ugodnosti. V primeru naše dežele pa pomeni izvotlitev bistvenih občinskih funkcij v korist neke zveze, kjer prevlada nad ostalimi občina, ki ima najnižjo raven zaščite, brez predhodnega dogovarjanja in iskanja konsenza, prav vsiljeno spremembo upravnih enot v škodo manjšine. Srečali smo le trmasto in načelno vztrajanje brez vsakega utemeljnega razloga, saj reforma, ki je bila sprejeta v naši deželi je še bolj omejevalna kot pa državna reforma znana kot zakon Delrio.

Govori se, da bomo s statuti novonastavljenih medočinskih zvez reševali pomanjkljivosti zakona, kar ni res, saj je statut podzakonski akt in lahko spreminja le to, kar mu zakon dovoli, ga pa ne more popravljati v napakah. Pravega izračuna, kaj bo to pomenilo na področju varćevanja javnega denarja in ugodnosti za občane ni in ga tudi ne bo. In bo to varčevanje z investicijami privarčevanega ali bo le rezanje sredstev pod krinko varčevanja?

Ali ne bi dosegli isti ali celo boljši rezultat z medočinskimi konvencijami, na katere so naše občine že vrsto let navajene, kot predvideva državni zakon? Dežela in večina nista hoteli slišati niti na to uho.

Zato se je Slovenska skupnost postavila proti temu zakonu, spodbudila k odporu županov, ki bi morali varovati avtonomijo občin, v katerih so bili prav za to izvoljeni, a po določenem trenutku tudi to je odpadlo in je ostala le še sodna pot. Nadejamo si, da bodo občine sledile zgledu občanov, ki so jih trenutno nadomestili v obrambi lastne avtonomije pri pritožbi na DUS.

Bomo pa o tem opozarjali vse ustanove, državne in mednarodne.

Računamo, da bo koalicija, s katero na Tržaškem že toliko let sodelujemo, razumela naše želje, potrebe in bistvo našega obstoja. Da ne bodo le-ti označeni, kot se, žal, velikokrat dogaja, kot neko iskanje privilegijev, ki ni to. Razumevanje smisla manjšine, kot vrednote, ki ima posebne značilnosti in zato predstavlja neko obogatitev, medtem ko je posploševanje ljudi izguba, se začenja prav pri teh vprašanjih in je za našo stranko bistvenega, rekli bi življenskega pomena. Ko ne bi do tega prišlo, bi pomenilo, da je nastala resna težava v skupni politiki zaveznikov, ki jo lahko premostimo in se ji izognemo samo s poglobljeno analizo in približanjem.

Našo stranko se marsikdaj označi, kot neko nadlego, ki ima vedno nekaj pripomniti na lepo splošno sliko družbe, ki jo politika sproti ustvarja.

Ni nadležna, skuša le uveljavljati tiste posebnosti, ki so za našo skupnost bistvene. Pripravljeni se je sprejeti zahteve najrazličnejših skupnosti v družbi, zahteve slovenske skupnosti pa postanejo le nadloga. Le zakaj?

Bo primerno, da v bodoče posvetimo več časa in dela politiki avtonomije teritorja, saj gre za tradicionalno vrednoto politike naše stranke, ki se lahko uveljavi na več področjih politike in upravljanja ter razvoja.

Od prejšnjega kongresa smo na Tržaškem volili v Dolini, na Repentabru in v Zgoniku. Razen kot v tej zadnji občini, kjer se ohranja popolnoma nerazumljiv odpor do naše stranke, v ostalih dveh smo prodrli s skupnimi koalicijami, potrdili župana Pisanija in delo v teh upravah, kljub težavam in kompromisom, teče.

Prihodnje leto nas čakajo Trst in Milje, kmalu za tem Devin Nabrežina, zanimivo pa bo ugotoviti, kako bo s pokrajino.

V vseh teh primerih sta bila glas in sodelovanje Slovencev ter pripadnikov naše stranke verjetno odločilna. Na to, zgleda, da se na žalost pozablja, saj ravno tako nam ni jasno, zakaj v naši koaliciji Slovenska skupnost, ki gotovo premore primerne osebe, ni bila poklicana, da izrazi svojih upraviteljev v vseh upravah. V preteklosti smo imeli Slovenci, in naša stranka je bila zraven, tudi po dva odbornika na občini in pokrajini, a danes, žal, ni tako. V koaliciji vsi štejemo, ni prvo- ali drugorazrednih sil.

A delovanje stranke niso samo volitve. Po volitvah se začne delovanje izvoljenih predstavnikov. Skrbno moramo slediti vodenju občinskih uprav, da se uresničijo ukrepi, ki spoštujejo naše pravice. Nestrpno pričakujemo uresničitev napovedi. Ob počastitvi Borisa Pahorja je le-ta izrazil neko željo glede rabe jezika v Trstu, ki bi jo bilo lepo uveljaviti.

Pokrajinska uprava je zgledno rešila problem vidne dvojezičnosti in rabe jezika pri delovanju uprave, a kaj, ko jo prav sedaj ukinejo! Nočemo, da se prizadevanja predsednika sveta Vidalija kar tako izjalovijo.

V Devinu Nabrežini je treba nameniti še pozornost Sesljanskemu zalivu, kjer je davčna uprava spregledala namembnost stavb in s tem delno oškodovala proračun občine. Ob tem pa še vedno čakamo na uresničitev celotnega zaliva in ne samo njegovega bolj donosnega dela. Škoda, da je stranka ostala sama, ko je predlagala popravke za konvencijo, ki edina lahko obvezuje zasebnika. Saj ni res, da ta dela, kar hoče, ker ga pri takih posegih Občina lahko vedno pogojuje.

Bistveni politični cilji

Že prej sem omenil, da sta človek in tudi narodna skupnost samostojna in svobodna, če imata znanje, torej kulturo in delo, se pravi gospodarski in splošni razvoj. Odtod izhaja skrb naše stranke za dve izredno pomembni vrednoti, se pravi za šolo, ki je povezana s kulturo, ter za teritorij, na katerem živi in dela naš človek.

Glede šol živimo v obdobju, ko se hoče odobriti globoko reformo šolstva v Italji. Ta reforma ima kritične točke, na katere smo opozorili tudi najvišje predstavnike, žal pa o naših šolah, ki so temelj razvoja jezika in kulture, ni v reformi nobene besede, razen nekega ohlapnega določila.

Bo reforma upoštevala potrebe manjšinske šole, ki ne razpolaga z velikim številom učencev, a mora zato vseeno nuditi popolno znanje v razredih in po urnikih, ki morajo biti prilagojeni potrebam manjšine? Ne po modelih goratih območji ali otokov, ki nimajo zveze s tem, temveč po standardih, ki veljajo za ostale manjšine, kot je na primer italijanska v Sloveniji. Bo ta reforma končno rešila vprašanje premeščanja učnega osebja, a ne po pravilih večinskih šol, temveč po potrebah manjšinske šole, ki ima veliko bolj omejene kadre in možnosti? Bo rešila vprašanja priprave učnega osebja na izzive manjšinske šole, ki jo obiskujejo tudi otroci iz mešanih zakonov? Kaj pa poučevanje slovenščine na ostalih šolah? Po rezanju vodilnih delovnih mest zaradi vertikalizacije, bo prišlo tudi do investiciji za slovenske šole? Ali bo reforma tudi tu rezala naprej osebje, predvsem pomožno, ter s tem grozila z dodatnim zaprtjem šolskih enot? Ali pa bo iz reforme nastal končno natečaj za vodilne kadre, ki so porok avtonomije, ki že leta primanjkujejo in hromijo razvoj manjšinske šole?

Obvezno šolanje traja v Italiji danes deset let in je ustavna pravica, torej za državo obvezna ter priznana v vseh mednarodnih standardih. Slovenske šole v Italiji so mednarodno zaščitene in obvezne manjšinske šole so predvidene kot pravica po vseh mednarodnih standardih.

Po veljavni zakonodaji so naše šole avtonomne ne glede na številke in zato zanje ne smejo veljati standardi, ki so za manjšino v glavnem nerealni. Avtonomija je tudi avtonomija vodenja. Varčevati na koži manjšin pa pomeni klestiti šibkejšim in to ni pravično dejanje za nobeno upravo.

Vsak pripadnik manjšine dobro ve, da je šola podlaga za poznavanje jezika in kulture, torej bistvena sestavina za obstoj in razvoj manjšine same.

Iz tega izhaja, da o tako delikatni zadevi kot je manjšinska šola ne morejo in ne smejo odločati posamezni politiki, ki ne nastopajo v imenu cele manjšine, niti tisti, ki niso za to pooblaščeni, niti kak posvetovalni organ. Izvoljeni predstavniki pa ne morejo samo sklepati po navodilih tajništev ali z vrha, ker se morajo soočati s svojimi volilci, ki so deležni šolskih storitev in s prebivalstvom po občinah.

Slovenska skupnost je že večkrat povedala, da morajo o reformi slovenskih šol v Italiji odločati vse komponente manjšine, ki so na šolo vezane, torej ne samo politiki ali krovni organizaciji ali funkcionarji, temveč tudi osebje, starši ter vsaj na višjih šolah tudi dijaki. Deželna komisija pa ne predstavlja spet vseh, čeprav so z zakonom skušali to vpeljati.

Žal pa smo prav danes seznanjeni z dejstvom, da se je predlagalo spremembe za slovensko šolo le s pogovorom med enim izvoljenim in par funkcionarji, brez vsakega soočanja z vsemi ostalimi komponentami manjšine, kar ni demokratično in bo verjetno v škodo vsem.

Šola, kultura in jezik v primeru manjšinskih skupnosti spadajo med osnovne človekove pravice. Ko se odloča o teh pravicah, ne moremo govoriti samo o pravilih demokracije, kjer večina prevlada nad ostalimi, ker je to krivično na osnovi naravnih zakonov in pravil. Večina ni vedno sopomenka za pravičnost. Že Ciceron je učil, da ko bi se strogo držali tega pravila, bi lahko večina rimskega senata uzakonila umor ali krajo kot legitimni dejanji. Latinska aequa libertas, ki spada v evropsko pravno kulturo, ni grška isotes, torej absolutna enakost, po kateri večina odloča vedno o vsem. V primeru osnovnih človekovih pravic mora obveljati naravni zakon, ki ni vedno izraz večine.

Naše šole so se že množično skrčile, manjšinska skupnost je raztresena in zato moramo nuditi šolsko storitev na celotnem naselitvenem ozemlju manjšine. Poleg tega so bile naše šole zgrajene v avstrijskih časih in zato ne morejo fizično sprejemati preko določenega števila otrok in se ne smejo zato spremeniti v nek razpadajoči geto. Ne razumemo, zakaj v takem stanju ne bi bilo kvalitetno, da imamo več šol po manj učencev, ki jim ni treba na drugo stran občinskega ozemlja. Poleg tega je šola tudi kulturna duša za kraj, kjer se nahaja.   

Ali bo lahko ravnatelj, ki mora skrbeti za veliko število učnih enot, kvalitetno posegal in skrbel za poslopja, poučevanje in vse ostalo?

Z združitvijo šol naj bi dobili primerno število osebja. To ni res, ker je zmanjkalo osebja, ker so ga enostavno odvzeli, tudi na združenih šolah. Bojim se, da nas hočejo ponovno prepeljati žejne čez vodo.

Izgovori oblasti o majhnosti naših šol in o ogromnih stroških za našo šolsko mrežo so neresnični. Za manjšino ne morejo veljati isti kriterji kot za večino, po definiciji. In spet to niso privilegiji, ker gre za ohranitev pozitivne vrednote.

Poleg šole, jezika in kulture je bil teritorij vedno ena od glavnih skrbi naše stranke. Od tod pozornost za uveljavitev tukaj živečih ljudi na področju kmetijstva, obrtništva in drugih dejavnosti.

Zanima nas urbanistična ureditev teritorija, ki mora spoštovati lastnino in pričakovanja razvoja ter razviti podjetniške pobude, ki so koristne in neškodljive.

Zanima nas vsaka pobuda, politična, upravna ali gospodarska, ki lahko privede do poštene uveljavitve iznajdljivih in marljivih domačih oseb.     

Zanima nas visoko tehnološki razvoj industrije, ki naj bo prijazna okolju.

Nočemo zloglasnega uplinjevalnika v Žavljah, hočemo pa gospodarski razvoj luke in vseh možnosti, ki jih ta nudi po veljavnih predpisih, predvsem na področju davčnih olajšav, ki pomenijo konkurenčnost. Koliko ljudi ve, da je na primer območje Proseške postaje v Zgoniški občini prostocarinsko območje od konca druge vojne dalje? Da se to območje lahko širi na druge površine in da bi se lahko razvila okolju prijazna dejavnost, ki bi zaposlila veliko ljudi?

Zanima nas, da se raziskovalno območje odpre okolju, ki ga obdaja.

Zanima nas stanje skupne lastnine, da se enkrat za vselej otresemo fašistične zakonodaje “uso civico”, ki nam odvzema osnovne pravice. Pričakujemo, da bomo nastopili, da se ta rešitev zakonsko uredi, kot je od leta 1953 v pokrajini Bocen, ki deli z nami ista bivša avstroogrska pravila.

Zanima in skrbi nas nespoštovanje dejavnosti in lastnine tukajšnjih prebivalcev, ki trpijo pod neznosnim jarmom večkrat izmišljenih in neurejenih omejitev, ki naj bi slonele na nejasnemu varstvu okolja. Okolja, ki so ga domačini ohranili in drugi iznakazili, sedaj pa le-ti dolžijo domačine in jim onemogočajo preživetje na lastni zemlji, ki ne more in ne sme postati mestni park. Sramotna desetletna zamuda pri sprejemanju pravilnika zaščitenih območji Natura 2000 ali prefinjena prevara v zadevi Prosekarja se morajo čimprej zaključiti.

Zanimajo nas podvigi naših gospodarstvenikov, kmetov, trgovcev, industrijcev ali obrtnikov oziroma profesionalcev in vseh tehnikov ali delavcev, kot tudi dosežki kulturnikov in športnikov. Pojem “slovenstvo” pomeni tudi vse to: da se o Slovencih dobro govori. Vse to je bistevno za utrditev narodne zavesti, ki ni nacionalizem, ampak upravičen in spoštljiv ponos za dosežke svoje skupnosti.

Zanima nas usoda medijev, od dnevnika, do radia in televizije ter do vsakega revialnega ali občasnega tiska. Od Trubarja dalje smo se Slovenci zavedali, kaj pomeni pisana beseda ali sporočanje v lastnem jeziku. Zato smo zaprepaščeni nad težavami s sredstvi manjšinskim medijem ter nad še vedno neizpolnjeno obvezo za vidljivost slovenskih programov tudi v Benečiji in na določenih predelih tudi našega teritorja. Gre že za norčevanje iz naših pravic.

 

Politika Slovenske skupnosti

Slovenska skupnost je krovna politična stranka Slovencev in temelji na načelih narodne samobitnosti, politične samostojnosti, pluralistične demokratične ureditve in socialne pravičnosti.” Tako se glasi statut naše stranke in torej, kdor sodeluje v njej ali z njo, spoštuje ta pravila: samostojnost oziroma neodvisnost slovenskega naroda, samostojno politično nastopanje Slovencev; pluralistično in demokratično politično delovanje ter skrb za splošno pravičnost v družbi.

V teh vrednotah se lahko prepoznajo ljudje različnih pogledov, kar je pri nas normalno od obdobja stranke Edinosti, ki je bila že takrat odprta vsem, saj samo solidarnost celotne manjšine, ki je danes pod pritiskom, lahko v politiki privede do koristnih rešitev. To je pojem zbirne stranke.

Vključevanje v druge stranke je privedlo do tega, da imamo Slovence včlanjene od skrajno levičarskih do čisto desničarskih strank. Sprašujem se, ali je taka rešitev pozitivna in jo primerjam s političnim stanjem italijanske manjšine v Sloveniji ali na Hrvaškem ali s stanjem Južnotirolcev ali Valdostancev. Za vse te osebe je prvi politični tovariš sonarodnjak, ob spoštovanju različnih nazorov, ne pa obratno. Ne vem, zakaj ne bi smelo isto veljati tudi za našo skupnost.

Delitve nas ne zanimajo. Predlagamo se kot zbirna stranka manjšine, ki si prizadeva za uveljavitev naših ljudi in pravic, za razvoj manjšinskega teritorja ter kulturnih in gospodarskih pobud, kot enakopravni sogovornik z vsedržavnimi strankami.

Želimo si, da bi naši politični partnerji razumeli in spoštovali naše bistvene želje in potrebe, ker je to edini način, da se sedanje sodelovanje okrepi, ne pa ohromi. Ni res, da se hočemo zapirati v kak etnični geto, kot si morda kdo misli ali želi. Smo dinamična sila, odprta reformam, ki so v prid tu živečima narodoma, ob spoštovanju izvora, kulture, jezika, prepričanja in osebnosti vsakega. Le tako bomo zagotovili naši družbi boljšo bodočnost.

 

Organizacijski cilji

Nobena politična sila ne preživi, č

Deli