O slovenskih šolah v Italiji se je že ogromno pisalo in govorilo. Še posebej v zadnjih časih, ko nesmotrni vladni ukrepi režejo vsevprek prav na tako delikatnem in važnem področju namesto, da bi varčevali na privilegijih politične kaste.
Slovenska skupnost je o tem izrekla zelo jasna stališča, z razliko od ostalih strank, za katere volijo Slovenci, ki samo govorijo o neki nejasni racionalizaciji slovenskih šol za neko domnevno njihovo »boljšo kakovost«, ne da bi pri tem povedali, na kaj mislijo in kaj točno hočejo.
V razne pobude so seveda vpeti tudi šolski funkcionarji in organi, ki se ukvarjajo s slovenskimi šolami v naši deželi, sicer ne vsi, ker so nekateri pri tem še kar tihi.
V zadnjih dneh so pa pljusknile na dan razburljive novice, ki izhajajo iz časopisov in iz pogovorov med šolniki: vodstvo Demokratske stranke in zgleda tudi drugih strank levice močno pritiska na svoje izvoljene na občinski, pokrajinski in deželni ravni, da bi vertikalizirali vse slovenske šole, ki še nimajo združenih ravnateljstev med osnovno in nižjo srednjo šolo. Torej v Dolini, Devinu Nabrežini in na Opčinah. Prosek so nam itak že odvzeli. Med ravnatelji naj bi se razširilo prepričanje, da moramo na to pot, verjetno celo združiti ravnateljstva višjih srednjih šol na samo dva pola, licejski in tehniški (strokovne ni več, ker so šolski organi tam spremenili usmeritev). Deželni šolski urad je seveda za tako rešitev. Glede na politično sestavo deželne posvetovalne šolske komisije za slovenske šole si z lahkoto predstavljamo, da bo blagoslovila isto rešitev. Ob tem moramo beležiti »oglušujoči molk« Sindikata Slovenske šole, ki se omejuje le na ocene dogajanja na Goriškem.
Iz časopisov in drugih razgovorov pa zvemo, da se je Livio Semolič, ne vemo, če kot predsednik SKGZ za Gorico ali kot sodelavec senatorke Blažinove, pogovarjal z deželno šolsko ravnateljico Beltramejevo, da bi rešil špetrsko šolo in njeno avtonomijo, da pa se strinja s tem, da bi rezali avtonomijo šol na Tržaškem z vertikalizacijo. Tudi senatorka Blažinova je to povedala, ker naj bi s tem »izboljšali kakovost« slovenske šole.
Očitno je torej, da je za krčenjem samostojne šolske mreže slovenskih šol širok političen načrt leve sredine – ki pa je enak načrtu vladne desnice -, ki počasi curlja na dan, ko se bliža zapadlost rokov, ki jih imajo občine, da se o tem izrečejo (30.10.), nato pokrajine (30.11.) in potem dežela, kjer je odbor sestavil svoj racionalizacijski načrt po zgledu državnega finančnega manevra. Načrt, ki daje večjo avtonomijo šolam v goratih območjih (predsednik Tondo ni slučajno iz Karnije), kot pa slovenskim.
In to kljub temu, da je ministrica Gelminijeva predsednikoma krovnih organizacij izjavila, da slovenskih šol se ne bo dotikala in da odbornik Molinaro tudi obljublja spoštovanje posebnosti naših šol.
Po drugi strani pa smo priča, kako velike množice, ki se priznavajo v DS in levici zasedajo italijanske trge in ulice ter protestirajo proti rezanju finančnih sredstev na področju šolstva.
Vertikalizacija pomeni, da med osnovno in srednjo šolo zgine en ravnatelj, torej, da imamo samo enega namesto dveh in da zgine tudi tajnik, torej, da Slovenci zgubimo intelektualna vodilna delovna mesta. In za to se potegujemo mi sami, v obdobju krize zaposlovanja, še posebej intelektualnih kadrov! V zameno naj bi dobili podpore iz dežele, ki pa so velikokrat in to že leta na ničli, nekatere združene šole so dobile po združitvi celo manj kot prej. Oziroma nam oblast grozi, da ne bo več pošiljala pomožnega osebja (beri: slug), kar pomeni, da bomo morali zapreti nekatere šole ali skrajšati popoldanski oziroma podaljšan pouk. Kaj ima opravka pomožno osebje z vertikalizacijo, ve verjetno samo minister Tremonti.
Obvezno šolanje traja v Italiji danes deset let – do druge višje – in je ustavna pravica, torej za državo obvezna ter priznana v vseh mednarodnih standardih. Slovenske šole v Italiji so mednarodno zaščitene in obvezne manjšinske šole so na splošno predvidene kot pravica po vseh mednarodnih standardih.
Vsak pripadnik manjšine pa ve, da je šola podlaga za poznavanje jezika in kulture, torej bistvena sestavina za obstoj in razvoj manjšine same.
Iz tega izhaja, da o tako delikatni zadevi kot je manjšinska šola ne morejo in ne smejo odločati posamezni politiki, ki poleg vsega ne vemo v čigavem imenu nastopajo; ali posamezne stranke – še manj tiste, za katere smo Slovenci eden od problemov in ne glavna skrb -; niti ravnatelji, ki niso za to pooblaščeni in si ne morejo kot javni funkcionarji prevzemati pravic, ki niso po zakonu določene; niti posvetovalna komisija. Izvoljeni predstavniki pa ne morejo sklepati po navodilih tajništev ali z vrha (to dela Berlusconi), temveč se morajo o tem soočati s svojimi volilci, ki so deležni šolskih storitev in s prebivalstvom po občinah.
SSk je senatorki Blažinovi in Liviu Semoliču na sestanku manjšinske koordinacije jasno povedala, da o racionalizaciji slovenskih šol v Italiji morajo odločati vse komponente manjšine, ki so na šolo vezane, torej ne samo politiki ali krovni organizaciji ali vodilni funkcionarji, temveč tudi učno in neučno osebje, starši ter vsaj na višjih šolah tudi dijaki. Nihče v manjšini si ne more in ne sme lastiti mednarodno zaščitenih šol!
Naše šole so se že množično skrčile glede na preteklost, deloma zaradi osipa leta 1948, ko je kominform z Vidalijem na čelu ukazal somišljenikom, naj prepišejo svoje otroke na italijanske šole, da jih ne bodo učili »titovci« ali »belogardisti« in smo skoraj čez noč zgubili 1200 otrok (!), deloma zaradi osipa rojstev. Naša manjšinska skupnost je raztresena in zato moramo nuditi šolsko storitev ravno tako na celotnem naselitvenem ozemlju manjšine. Poleg tega naše šole so bile zgrajene v avstrijskih časih in zato ne morejo fizično sprejemati preko določenega števila otrok. Bomo zato spravili vse v nek razpadajoči geto? Ali je bolje in bolj kvalitetno, da imamo več šol po manj učencev, ki jim ni treba na drugo stran občinskega ozemlja? Ali šola ni tudi kulturna duša za celotno vas ali naselje, kjer se nahaja? Vprašajte ljudi, kaj o tem mislijo in ne hodimo po njihovih glavah, prepričani, da itak politika ima vedno prav in točno ve, kaj je za ljudi dobro!
Tudi ni res, da se ne da od oblasti itak nič iztržiti, če nastopimo odločno in skupno. Če tako mislimo, je bolje, da zapremo vse naše politične in krovne strukture. Samo ena pot na šolsko ministrstvo je rešila kar nekaj tržaških problemov, ki so zgledali nerešljivi. Seveda je odvisno od tega kdo in kako nastopi.
Kdo pa je rekel, da en sam ravnatelj dela bolje kot dva, ki si med seboj govorita? Ali so programi, didaktika in organizacija vrtca in osnovne šole oziroma nižje srednje šole ena in ista stvar? Absolutno ni res! In isti ravnatelj, ki mora skrbeti za deset stavb vrtca in osnovne šole bo skrbel še za nižjo srednjo šolo, ki zahteva celega človeka? Bo to delal podravnatelj, ki je plačan in oproščen pouka? Zakaj pa ne nameščeni ravnatelj?
Učijo nas, da z združitvijo šol dobimo primerno število osebja. Ali ni zmanjkalo osebja, ker so ga enostavno odvzeli, tudi na združenih šolah (glej npr. Doberdob in Sv. Jakob)? Torej ta teza je neosnovana in nas z njo želijo pripeljati žejne čez vodo.
Skratka izgovori italijanskih oblasti o majhnosti naših šol so popolnoma neutemeljeni in domnevni ogromni stroški za našo šolsko mrežo so neresnični. Za manjšino ne morejo veljati isti kriteriji kot za večino, po definiciji. Občina Koper se poteguje za ohranitev majhne italijanske šole v Sečovljah proti osrednji slovenski vladi, ki bi jo zaprla, naši župani pa bodo ukinjali samostojnost manjšinskih šol? Je sploh kaj normalnega v tem? Ali je to delo proti manjšinskim pravicam, da »discipliniramo« to stvarnost, z zmanjšanjem njenega vodilnega kadra, ki je tako lažje »pod kontrolo«? Če je tako, gre za načrt, ki je značilen za nedemokratične režime.
Zakaj ne raje nastopimo vsi skupaj in zahtevamo za naše šole tiste izjeme, ki nam pripadajo po vseh naravnih pravilih? Zakaj še nasedamo ideološkim izbiram, ki so proti interesom manjšine? Kdo je rekel, da manj šol pomeni večjo kvaliteto šolske ponudbe? Ne gre tu za ohranitev večrazrednic s tremi dijaki, ampak za avtonomijo slovenskih osnovnih in nižjih srednjih šol, ki so nam (smo si jih) že hudo oklestili. Moramo vedno mi plačevati dolgove Italije? Zakaj se pustimo izsiljevati na ustavnih in osnovnih človekovih in manjšinskih pravicah? Zakaj sindikati ne branijo delovnih mest? Ko so starši zasedli deželni šolski urad, so bili naenkrat imenovani manjkajoči šolski pomočniki!
Ustavimo vsi skupaj nepotrebno in škodljivo krčenje delovnih mest in avtonomnih manjšinskih šol, postavimo se po robu oblastem in politiki, ki dela proti našim interesom, o katerih se moramo med nami resno pogovoriti. SSk je že večkrat zahtevala sklicanje celotnega manjšinskega omizja o šolstvu, a žal do danes ni bilo sodelovanja. Celo vse njene pripombe na osnutek zakona za slovenske šole niso bile s strani senatorke sprejete, ne vemo zakaj.
Bomo torej morali svojo pot? Saj zgleda, da v manjšini ne bomo edini, ki se ne bomo ozirali na druge.
Gre pa za apel vsem slovenskim predstavnikom, osebju, staršem, dijakom. Je že zadnji čas, da ukrepamo.
Slovenska skupnost je o tem izrekla zelo jasna stališča, z razliko od ostalih strank, za katere volijo Slovenci, ki samo govorijo o neki nejasni racionalizaciji slovenskih šol za neko domnevno njihovo »boljšo kakovost«, ne da bi pri tem povedali, na kaj mislijo in kaj točno hočejo.
V razne pobude so seveda vpeti tudi šolski funkcionarji in organi, ki se ukvarjajo s slovenskimi šolami v naši deželi, sicer ne vsi, ker so nekateri pri tem še kar tihi.
V zadnjih dneh so pa pljusknile na dan razburljive novice, ki izhajajo iz časopisov in iz pogovorov med šolniki: vodstvo Demokratske stranke in zgleda tudi drugih strank levice močno pritiska na svoje izvoljene na občinski, pokrajinski in deželni ravni, da bi vertikalizirali vse slovenske šole, ki še nimajo združenih ravnateljstev med osnovno in nižjo srednjo šolo. Torej v Dolini, Devinu Nabrežini in na Opčinah. Prosek so nam itak že odvzeli. Med ravnatelji naj bi se razširilo prepričanje, da moramo na to pot, verjetno celo združiti ravnateljstva višjih srednjih šol na samo dva pola, licejski in tehniški (strokovne ni več, ker so šolski organi tam spremenili usmeritev). Deželni šolski urad je seveda za tako rešitev. Glede na politično sestavo deželne posvetovalne šolske komisije za slovenske šole si z lahkoto predstavljamo, da bo blagoslovila isto rešitev. Ob tem moramo beležiti »oglušujoči molk« Sindikata Slovenske šole, ki se omejuje le na ocene dogajanja na Goriškem.
Iz časopisov in drugih razgovorov pa zvemo, da se je Livio Semolič, ne vemo, če kot predsednik SKGZ za Gorico ali kot sodelavec senatorke Blažinove, pogovarjal z deželno šolsko ravnateljico Beltramejevo, da bi rešil špetrsko šolo in njeno avtonomijo, da pa se strinja s tem, da bi rezali avtonomijo šol na Tržaškem z vertikalizacijo. Tudi senatorka Blažinova je to povedala, ker naj bi s tem »izboljšali kakovost« slovenske šole.
Očitno je torej, da je za krčenjem samostojne šolske mreže slovenskih šol širok političen načrt leve sredine – ki pa je enak načrtu vladne desnice -, ki počasi curlja na dan, ko se bliža zapadlost rokov, ki jih imajo občine, da se o tem izrečejo (30.10.), nato pokrajine (30.11.) in potem dežela, kjer je odbor sestavil svoj racionalizacijski načrt po zgledu državnega finančnega manevra. Načrt, ki daje večjo avtonomijo šolam v goratih območjih (predsednik Tondo ni slučajno iz Karnije), kot pa slovenskim.
In to kljub temu, da je ministrica Gelminijeva predsednikoma krovnih organizacij izjavila, da slovenskih šol se ne bo dotikala in da odbornik Molinaro tudi obljublja spoštovanje posebnosti naših šol.
Po drugi strani pa smo priča, kako velike množice, ki se priznavajo v DS in levici zasedajo italijanske trge in ulice ter protestirajo proti rezanju finančnih sredstev na področju šolstva.
Vertikalizacija pomeni, da med osnovno in srednjo šolo zgine en ravnatelj, torej, da imamo samo enega namesto dveh in da zgine tudi tajnik, torej, da Slovenci zgubimo intelektualna vodilna delovna mesta. In za to se potegujemo mi sami, v obdobju krize zaposlovanja, še posebej intelektualnih kadrov! V zameno naj bi dobili podpore iz dežele, ki pa so velikokrat in to že leta na ničli, nekatere združene šole so dobile po združitvi celo manj kot prej. Oziroma nam oblast grozi, da ne bo več pošiljala pomožnega osebja (beri: slug), kar pomeni, da bomo morali zapreti nekatere šole ali skrajšati popoldanski oziroma podaljšan pouk. Kaj ima opravka pomožno osebje z vertikalizacijo, ve verjetno samo minister Tremonti.
Obvezno šolanje traja v Italiji danes deset let – do druge višje – in je ustavna pravica, torej za državo obvezna ter priznana v vseh mednarodnih standardih. Slovenske šole v Italiji so mednarodno zaščitene in obvezne manjšinske šole so na splošno predvidene kot pravica po vseh mednarodnih standardih.
Vsak pripadnik manjšine pa ve, da je šola podlaga za poznavanje jezika in kulture, torej bistvena sestavina za obstoj in razvoj manjšine same.
Iz tega izhaja, da o tako delikatni zadevi kot je manjšinska šola ne morejo in ne smejo odločati posamezni politiki, ki poleg vsega ne vemo v čigavem imenu nastopajo; ali posamezne stranke – še manj tiste, za katere smo Slovenci eden od problemov in ne glavna skrb -; niti ravnatelji, ki niso za to pooblaščeni in si ne morejo kot javni funkcionarji prevzemati pravic, ki niso po zakonu določene; niti posvetovalna komisija. Izvoljeni predstavniki pa ne morejo sklepati po navodilih tajništev ali z vrha (to dela Berlusconi), temveč se morajo o tem soočati s svojimi volilci, ki so deležni šolskih storitev in s prebivalstvom po občinah.
SSk je senatorki Blažinovi in Liviu Semoliču na sestanku manjšinske koordinacije jasno povedala, da o racionalizaciji slovenskih šol v Italiji morajo odločati vse komponente manjšine, ki so na šolo vezane, torej ne samo politiki ali krovni organizaciji ali vodilni funkcionarji, temveč tudi učno in neučno osebje, starši ter vsaj na višjih šolah tudi dijaki. Nihče v manjšini si ne more in ne sme lastiti mednarodno zaščitenih šol!
Naše šole so se že množično skrčile glede na preteklost, deloma zaradi osipa leta 1948, ko je kominform z Vidalijem na čelu ukazal somišljenikom, naj prepišejo svoje otroke na italijanske šole, da jih ne bodo učili »titovci« ali »belogardisti« in smo skoraj čez noč zgubili 1200 otrok (!), deloma zaradi osipa rojstev. Naša manjšinska skupnost je raztresena in zato moramo nuditi šolsko storitev ravno tako na celotnem naselitvenem ozemlju manjšine. Poleg tega naše šole so bile zgrajene v avstrijskih časih in zato ne morejo fizično sprejemati preko določenega števila otrok. Bomo zato spravili vse v nek razpadajoči geto? Ali je bolje in bolj kvalitetno, da imamo več šol po manj učencev, ki jim ni treba na drugo stran občinskega ozemlja? Ali šola ni tudi kulturna duša za celotno vas ali naselje, kjer se nahaja? Vprašajte ljudi, kaj o tem mislijo in ne hodimo po njihovih glavah, prepričani, da itak politika ima vedno prav in točno ve, kaj je za ljudi dobro!
Tudi ni res, da se ne da od oblasti itak nič iztržiti, če nastopimo odločno in skupno. Če tako mislimo, je bolje, da zapremo vse naše politične in krovne strukture. Samo ena pot na šolsko ministrstvo je rešila kar nekaj tržaških problemov, ki so zgledali nerešljivi. Seveda je odvisno od tega kdo in kako nastopi.
Kdo pa je rekel, da en sam ravnatelj dela bolje kot dva, ki si med seboj govorita? Ali so programi, didaktika in organizacija vrtca in osnovne šole oziroma nižje srednje šole ena in ista stvar? Absolutno ni res! In isti ravnatelj, ki mora skrbeti za deset stavb vrtca in osnovne šole bo skrbel še za nižjo srednjo šolo, ki zahteva celega človeka? Bo to delal podravnatelj, ki je plačan in oproščen pouka? Zakaj pa ne nameščeni ravnatelj?
Učijo nas, da z združitvijo šol dobimo primerno število osebja. Ali ni zmanjkalo osebja, ker so ga enostavno odvzeli, tudi na združenih šolah (glej npr. Doberdob in Sv. Jakob)? Torej ta teza je neosnovana in nas z njo želijo pripeljati žejne čez vodo.
Skratka izgovori italijanskih oblasti o majhnosti naših šol so popolnoma neutemeljeni in domnevni ogromni stroški za našo šolsko mrežo so neresnični. Za manjšino ne morejo veljati isti kriteriji kot za večino, po definiciji. Občina Koper se poteguje za ohranitev majhne italijanske šole v Sečovljah proti osrednji slovenski vladi, ki bi jo zaprla, naši župani pa bodo ukinjali samostojnost manjšinskih šol? Je sploh kaj normalnega v tem? Ali je to delo proti manjšinskim pravicam, da »discipliniramo« to stvarnost, z zmanjšanjem njenega vodilnega kadra, ki je tako lažje »pod kontrolo«? Če je tako, gre za načrt, ki je značilen za nedemokratične režime.
Zakaj ne raje nastopimo vsi skupaj in zahtevamo za naše šole tiste izjeme, ki nam pripadajo po vseh naravnih pravilih? Zakaj še nasedamo ideološkim izbiram, ki so proti interesom manjšine? Kdo je rekel, da manj šol pomeni večjo kvaliteto šolske ponudbe? Ne gre tu za ohranitev večrazrednic s tremi dijaki, ampak za avtonomijo slovenskih osnovnih in nižjih srednjih šol, ki so nam (smo si jih) že hudo oklestili. Moramo vedno mi plačevati dolgove Italije? Zakaj se pustimo izsiljevati na ustavnih in osnovnih človekovih in manjšinskih pravicah? Zakaj sindikati ne branijo delovnih mest? Ko so starši zasedli deželni šolski urad, so bili naenkrat imenovani manjkajoči šolski pomočniki!
Ustavimo vsi skupaj nepotrebno in škodljivo krčenje delovnih mest in avtonomnih manjšinskih šol, postavimo se po robu oblastem in politiki, ki dela proti našim interesom, o katerih se moramo med nami resno pogovoriti. SSk je že večkrat zahtevala sklicanje celotnega manjšinskega omizja o šolstvu, a žal do danes ni bilo sodelovanja. Celo vse njene pripombe na osnutek zakona za slovenske šole niso bile s strani senatorke sprejete, ne vemo zakaj.
Bomo torej morali svojo pot? Saj zgleda, da v manjšini ne bomo edini, ki se ne bomo ozirali na druge.
Gre pa za apel vsem slovenskim predstavnikom, osebju, staršem, dijakom. Je že zadnji čas, da ukrepamo.
Peter Močnik, tržaški pokrajinski tajnik Slovenske skupnosti