Rafko Dolhar: zedinjenje Italije in Slovenci

ALI LAHKO SLOVENCI V ITALJI PROSLAVLJAMO 150-LETNICO ITALIJE?

Dr. Rafko Dolhar

Uvodoma naj povem, da so isto vprašanje postavili predsedniku Tridentinske-Južne Tirolske Louisu Durnwalderju. Luis Durnwalder je odgovoril, da so glede umestnosti takega proslavljanja naredili neko anketo med južnotirolskim prebivalstvom. 87 odstotkov prebivalstva jeodgovorilo: boljše da ne. Durnwalder pravi, da je treba pač razumeti, da vsi italijanski državljani ne morejo biti Italijani tudi s srcem.

Naj bo obenem mimogrede tudi povedano, da so letos Južni Tirolci obhajali petdesetletnico tako imenovane ognjene noči med 11. in 12. junijem leta 1961, ko so na Južnem Tirolskem v 48 atentatih bili poškodovani številni električni daljnovodi in drugi strateški objekti.

Med leti 1956 in 1988 so Južni Tirolci opravili 361 atentatov z 21 mrtvimi, med njimi je bilo 21 organov javne varnosti, in 57 ranjenim.

Posledica teh odmevnih dogodkov so bili številni procesi z 157 obsodbami. Glede ljudi, ki so se v tistih letih ukvarjali s takimi dejanji Durwalder odkrito pravi, da jih ne gre poveličevati pa tudi ne preprosto obsojati. Durwalder pravi, da je šlo za osebe, ki so izgubile potrpljenje spričo krivic , ki so jih trpeli Južni Tirolci.

In je bila to skrajna možnost, da se svetu prikaže neznosen položaj nemške manjšine na Južnem Tiroslekm. Odkrito Durnwalder tudi trdi, da je zasluga, ne samo, a tudi teh ljudi, če se je položaj Južne Tirolske premaknil iz mrtve točke in imajo danes tako ugodno rešen položaj z najpopolnejšo avtonomijo. In dokler bo ta avtonomija spoštovana, se ne bodo, razen nekaterih ekstremistov okrog Eve Kloc ,  zavzemali za odcepitev Južne Tirolske od Italije.

Torej Južni Tirolci niso proslavljali 150-letnice Italije. A  je niso proslavljali niti pripadniki Severne lige, ki se zavzemajo za avtonomijo Padanije.

Kaj pa Slovenci v Italiji,  ali lahko proslavljamo 150-obletnico italijanske države?

Najprej načelno vprašanje: proslavljati nekaj, pomeni veseliti se nečesa, dogodka ali obletnice. Proslavljati pomeni toplo občutiti nekaj, kar ti je pri srcu, kar imaš rad. Pomeni tudi identificirati se z zadevo ki jo proslavljaš.

In najprej pogled v preteklost.

Slovenci, ki živimo v Italiji nismo bili udeleženi pri združitvi države Italije pred 150 leti. Pod suverenost italijanske države so najprej prišli  leta 1866 Benečani, ki so prostovoljno optirali a italijansko državo in to se deloma še danes pozna predvsem z mitizacijo alpinskega vojaškega roda in enote  divizije Julia. Kako so bili Benečani sprejeti v Italijo pa dokazuje  časopis Il giornale di Udine, ki je objavil članek z naslovom “Questi slavi bisogna eliminarli” – Te Slovane je treba eliminirati. Preostali Slovenci od Trbiža do Milj  živimo na ozemlju, ki je bilo jeseni leta 1918 vojaško zasedbo in z mirovno pogodbo odtrgano od Avstroogrske in dodeljeno kraljevini Italiji. Druga svetovna je rapalsko mejo spremenila.

Goriška je bila ponovno priključena že s podpisom mirovne pogodbe z Italijo leta 1947, Tržaška pa je bila priključena republiki Italiji šele leta 1954. Šele od tedaj živimo vsi Slovenci v Italiji v isti državi. Spomnimo se tudi, da se je po ponovni italijanski okupaciji Cone A Svobodnega tržaškega ozemlja znatno povečalo izseljevanje tako Italijanov kot Slovencev  v prekomorske  države predvsem Argentino in Avstralijo. Na enem takem parniku je tedaj visel daleč viden transparent z napisom: Sedaj, ko mati prihaja , sinovi odhajajo.

Vsekakor smo Slovenci v glavnem lojalni italijanski državljani. Mi spoštujemo zakone, tudi tiste, ki se nas tičejo  in pri izglasovanju katerih, smo bili bolj malo in posredno soudeleženi. Vestno plačujemo davke. Vedno smo služili vojaški rok , tudi tedaj ko je Kraljevina Italija bila udeležena pri osvajalskih vojnah v Afriki in na Balkanu.

Tedaj se je sicer več desetin nabornikov in vpoklicanih v vojsko umaknilo v Jugoslavijo. S tem smo v zamejstvu izgubili nekaj stotin generacij Slovencev in takrat so temu nasprotovali  vidni predastvniki slovenske narodne skupnosti. Menili so namreč, da bo manj škode za narodno skupnost nekaj mrtvih na fronti kot pa desetine ubežnikov v Jugoslavijo.  A pomislite s kakšnimi občutki so naši očetje služili vojaški rok za fašistično Italijo v njenih osvajalnih vojnah, posebno še, ko je šlo za vojno na ozemlju propadle Kraljevine Jugoslavije.

In sedaj! Kako smo Slovenci na svoji koži občutili oblast države Italije, najprej kraljevine in kasneje republike? Kot vemo , ni bilo treba počakati nastopa fašističnega režima, da bi dočakali zatiranje in preganjanje slovenske narodne skupnosti. Ne mislim tu obnavljati vseh podrobnosti tega zatiranja od odprave slovenskih šol do spremembe krajevnih imen in osebnih imen in priimkov. Naši ljudje niso stali križem rok in so se nasilju uprli kot se vedeli in znali. In kot so mislili, da je prav: tudi z nasiljem odgovoriti na nasilje. Tigrovsko gibanje je zajelo vso Primorsko. Kasneje so se mnogi naši rojaki pridružili slovenskemu odporniškemu gibanju. Posebna sodišča  so potem opravila svoje. Zato še danes vsi septembra meseca romamo na bazovsko gmajno in na druga obeležja žrtev fašističnih sodišč. Mnogi se gotovo še spominjamo, da smo prva povojna leta na javnih manifestacijah zahtevali priključitev Trsta  k jugoslovanski federaciji. ” Živel Trst, sedma federativna republika” je bilo geslo. Po vseh vaseh na obmejnem področju so bili na zidovih hiš napisi “Tukaj je Jugoslavija”, ki jih je videla tudi zavezniška razmejitvena komisija, ki je tedaj obiskala te obmejne kraje od Trbiža do Milj in tudi zaslišala mnogo prebivalcev, ki so zahtevali priključitev kraja Jugoslaviji. Med drugimi  je bil kot predstavnik slovenskega prebivalstva Kanalske doline na Trbižu zaslišan moj oče, ki je komisji izročil tudi posebno spomenico. Pa še nekaj. Še do nedavnega so pripadniki zloglasne tajne paravojaške formacije Gladio na državne stroške na najrazličnejše načine  ustrahovali naše rojake v Benečiji. To še ni tako daleč v megli časa, žive priče teh dogodkov še živijo med nami.

Druga svetovna vojna je Slovencem, ki živimo v Italiji prinesla ustavo, ki teoretično ščiti naše pravice. Slovenci, ki živimo na Goriškem in na Tržaškem smo prvi ohranili pridobitve, piši  slovenske šole, ki so nam jih pustili Angloameričani. Kasneje se je počasi izvajanje manjšinskih pravic z velikim trudom dopolnjevalo a kljub zakasneli odobritvi zaščitnega zakona, še zdaleč ne dopolnilo.

Izvajanje vsedržavnega in deželnega zakona za Slovence, pa naj ga ocenjujemo kot dobrega ali slabega, se še danes ne izvaja v celoti.

Predvsem je treba spomniti na nekaj bistvenega, da so nmreč še danes od pravice do popolnega slovenskega šolanja izvzeti rojaki v Videmski pokrajini. V Terski dolini se sedaj šele nekaj svita o dvojezični osnovnošolski vzgoji, v Kanalski dolini pa celo o trojezični šolski izobrazbi.  In to je treba povdariti se dogaja predvsem na pobudo krajevnega prebivalstva, ki se je deloma osvestilo ob nastopu Evrope brez meja. A to je še danes vse v oblakih in koliko generacij smo zapravili tudi še v demokratični republiki? Toliko o državi v kateri nam je dano živeti in katrere 150-letnico naj bi praznovali.

Primorski dnevnik je 18. marca 2011 objavil zanimivo anketo, ki seveda nima statistične vrednosti in prinaša odgovore na v naprej postavljena vprašanja. Pa vendar je zanimiva kot nek pokazatelj občutja tistih bralcev , ki so na anketo odgovorili.

Vprašanje se je glasilo: Kaj ti pomeni praznik ob 150-letnici združitve Italije?.   225 vprašanih ali 73 % je odgovorilo: kot Slovenec praznik spoštujem, a ga ne čutim za svojega. Ostali odgovori so bili: 12% : dela prost dan;  8% : pomembno obletnico za državo v kateri živim; 7% : sem italijanski državljan, zato je tudi moj praznik (23 vprašanih). Za pomeni, ki ga  lahko ima vsekakor zdaleč prednjači prvi odgovor: praznika ne čutim za svojega.

 

Slovenci pa poznamo še en pojem, to je matična domovina. In letos je naneslo, da medtem ko Italija praznuje 150-letnico nastanka, Slovenija praznuje dvajsetletnico osamosvojitve. In to obletnico smo praznovali tudi nekateri Slovenci v Italiji, vsaj tisti, ki smatramo Slovenijo za svojo matično domovino. In kaj je pravzaprav matična domovina? To je predvsem dežela, kjer živijo ljudje, ki govorijo jezik, ki je tudi nam materinščina. In jezik je, kot vemo eden od elementov, ki določajo identiteto nekega naroda. In tu naletimo na pojem narodne identitete ali narodnosti. Narodnost in državljanstvo pa sta dva različna pojma, ki jih marsikje s težavo razlikujejo.

 

Če je določitev državljanstva preprosta, odgovarja pač potnemu listu, ki ga imamo v žepu, pa je določitev narodne pripadnosti ali identitete bolj zamotana.

 

 Ne glede na doslej povedano pa je vprašanje ali Slovenci lahko praznujemo 150-letnico države Italije povezano najprej z vprašanjem ali se lahko s to državo identificiramo. Neizbežno je ta pojem povezan s problemom naše identitete, torej ali naša identiteta sovpada z identiteto države, v kateri živimo. Seveda so se pametnejši in bolj poklicani od mene ukvarjali s tem problemom a nekaj misli je ob tem vprašanju vendar potrebno  povedati. Naj podam le nekaj preprostih ugotovitev.

Teoretiki se v glavnem delijo v dve skupini. Eni trdijo, da je narodnost nekaj prirojena, kot materinščina, drugi pa, da je narodnost lahko nekaj pridobljenega zaradi najrazličnejših zunanjih učinkov.

Glede etnične istovetnosti manjšinca pa Komac meni, da manjšinec zavestno ali nezavestno neprestano igra dvojno vlogo: prvič kot član družbe, v kateri na sploh živi, drugič pa kot pripadnik svoje narodne skupnosti. Pri asimilacijah, menita Susič in Sedmak pa gre za ljudi, ki so v teku svojega živjenja ob istočasni prikriti identifikaciji z večinskim narodom postopoma izgubili stik s slovensko stvarnostjo in ob tem živijo v neugodnem nevrotičnem počutju. Jogan pa navaja osebno izkušnjo ob srečanju z nekaterimi mladimi slovenskimi  razumniki iz Furlanije-Julijske krajine, ki se čutijo nosilci dvojne etnične, kulturne in jezikovne istovetnosti, istočasno slovenske in italijanske.

 

Naj začnem kar pri osnovni ugotovitvi, da namreč različni avtorji različno pojmujejo etnično identiteto. Po nekaterih razvrščanjih  se avtorji delijo v primordialiste in take, ki trdijo, da je etnična identiteta del človekove kulture. Prvi (Južnič) menijo, da je etnična identiteta človeku prirojena, drugi pa, da jo je človek pridobil s svojim razvojem, s socializacijo. “pojem etnija ter atribut etničen nam pomenita skupek značilnosti kot so kultura, jezik, vera , zgodovinski spomin, naselitveni teritorij, ki so jih pripadniki določene skupine pridobili s časom in po katerih se določena družbena skupina razlikuje od drugih družbenih skupin. (Nečak Luk) Pojem etnične identitete nekateri vežejo na štiri pojme, najprej

bivalno- teritorialni, drugi  biološko genetični tretji je jezikovni in četrti je politični atribut.

 

O pojmu identitete so se izrazili tudi nekateri domači avtorji. Fonda je mnenja, da smo vsi soudeleženi v etnični skupini, od katere črpamo kulturne vzorce našega časa in prostora. Jogan trdi, da pod izrazom etnija razumemo v širšem pomenu vrsto navad, običajev, izročil, vedenjskih obrazcev in predvsem načinov sporazumevanja, kamor spada predvsem jezik ki opredeljuje določeno družbeno skupino. Susič med drugim meni, da je osebna identiteta večplasten sistem različnih identitet. To izvira iz dejstva, da posameznik v teku lastnega življenja pripada istočasno ali pa v časovnem zaporedju različnim skupinam ali skupnostim ter vzdržuje stike z različnimi drugimi skupnostmi. Osebna identiteta bo tako povezovala večje ali manjše število specifičnih identitet (spolno, starostno, krajevno, narodno, itd.)

 

Na razpolago imamo tudi študijo, ki jo je s pomočjo projektivnih testov  opravila v letih 1990 in 2000 Suzana Pertot z dvema skupinama maturantov slovenskih višjih srednjih šol in jih primerjala z anketo izpred desetih let.(1990) Obe skupini maturantov sta se na splošno istovetili s slovensko narodno skupnostjo v Trstu in so v njej videli skupnost, ki ji pripadajo, v Trstu in Krasu pa ozemlje, kjer se počutijo doma. Glede identifikacije s Slovenijo, je avtorica ugotovila, da se je v desetih letih med obema anketama  identifikacija s Slovenijo, torej matično domovino zmanjšala. Tu postavlja avtorica neko dvomljivo hipotezo, po kateri bi se čutili manjšinci bližji bivši veliki Jugoslaviji, morda  trudi iz ideoloških razlogov kot pa novi svobodni a majhni Sloveniji. Morda pa da manjšinci niso preboleli razpada federativne Jugoslavije, za kar nekateri obtožujejo Slovenijo.

 

 Avtorica postavlja tudi trditev o pomenu narodnostne identifikacije pri dekletih, ker so kot bodoče matere prenašalke identitete na bodoče rodove. O obletnici osamosvojitve Slovenije pa je Primorski dnevnik 24. 6. 2001 na mladinski strani  Primorski pes objavil krajšo, seveda neprofesionalno a vendar zanimivo anketo, iz katere je razvidno kakšen odnos je imela tedaj naša mladina do matične domovine. Skoraj polovica anketirancev se ne bi preselila v Slovenijo in večina ne bi rada videla , da bi naši kraji spadali pod Slovenijo. V očeh 56% anketirancev je bila Slovenija sicer lepa in urejena država, a vendar le domovina planincev in kmetov, brezcarinskih trgovin in poceni piva.

 

Če te rezultate ne interpretiramo le kot mnenje skupine mladostnikov ampak kot člane določene skupnosti, lahko smatramo, da njihovi odgovori odražajo mnenje skupnosti, ki ji pripadajo.

 

Tudi glede odnosa manjšinca do matične domovine je 28. junija 2011 Primorski dnevnik objavil neko anketo, ki ima pač, kot sem že rekel, le indikativno vrednost. Pa vendar! Vprašanje se je glasilo: Kako doživljate 20-letnico samostojne Slovenije? 72 vprašanih ali 46 % je odgovorilo: S ponosom; 36% je odgovorilo : z razočaranjem zaradi gospodarske in politične krize. 18% je odgovorilo: me ne zanima.

 

Naj zaključim to razglabljanje z izkušnjami, ki jih imamo zdravniki in ki nas prepričujejo, da se približujemo pojmovanju takoimenovnih primordialistov. Opažamo namreč pogosto primere bolnikov, ki so zaradi bolezni prišli v neko primitivno stanje, ko se znajo izražati le še v svoji izvorni materinščini, čeprav so v življenju obvladali še druge jezike. Pogosto so se v teku življenja materinščini celo odpovedali, gotovo pa je niso posredovali svojim potomcem, ki potem v takem bolezenskem položaju ne morejo občevati ali komunicirati s svojimi straši. Očitno je v človeških možganih nek osnovni inprint, materinščine, ki ostane tudi, ko se je takozvana kulturna nadgradnja že izgubila.

 

Preprostejša določitev narodne identitete pa je če si postavimo in enostavno odgovorimo na nekatera jasna vprašanja.

 

Recimo. Ali nam je bližji, sentimentalno seveda, Rim ali Ljubljana.

 

Pa katero himno čutimo za svojo ali katero tribarvno zastavo imamo za svojo. Spomnimo se v katero trobojnico ali če hočemo biti puristi tribarvnico so oviti venci, ki jih polagamo pred obeležja našim padlim junakom. In pri tem se bodo morda nekateri spominjali tudi polemike, ki je nastajala še ne tako dolgo nazaj, ko so nekateri za vence uporabljali trakove z rdečo zvezdo in nekateri trobojnico brez zvezde.

 

Naj pri tem mimogrede spomnimo, da je italijanska  narodna skupnost, ali narodnost v bivši Jugoslaviji, kot ji rečejo, uporabljala kot svoj znak italijansko trobojnico z rdečo zvezdo na belem polju. Po spremembi režima pa so preprosto zavrgli rdečo zvezdo  in je sedaj zastava italijanske narodnosti v Sloveniji identična italijanski državni zastavi.

 

In še eno preprosto vprašanje. Če je na sporedu mednarodna nogometna ali kakršnakoli druga tekma med Italijo in Slovenijo, za katero moštvo boste navijali? Naj opozorimo na zelo aktualno dejstvo. Čez nekaj dni bo nogometna tekma med Italijo in Slovenijo v Firencah. In ker bo tekma na italijanskem nogometnem igrišču, italijanska nogometna federacija deli vstopnice za tekmo. Te so, kot vedno  porazdelejne med domačine in goste, ki potem sedijo v ločenih odsekih nogometnega igrišča, da se preprečijo izgredi. Italijanska  federacija je letos tudi vstopnice za nas zamejce, torej za Slovence , ki živimo v Italiji, dala na prodaj slovenski agenciji Kompas v Ljubljani. Iz tega bi se dalo sklepati, da italijanska nogometna federacija preprosto sklepa da bomo Slovenci, ki živimo v Italiji navijali za Slovenijo. Pa bo res tako? Kako pa bo , če bosta otrok iz mešanega zakona z enim od stršev druge narodnosti gledala mednarodno nogometno tekmo med Italijo in Slovenijo?

 

Glede navijanja pri nogometni tekmi je zanimiva neprofesionalna anketa, ki so jo napravili uredniki petkove mladinske priloge Primorskega dnevnika, Primorski pes. Na vprašanje “Za koga navijaš na športni tekmi Slovenija – Jugoslavija, je 41% odgovorilo: naj zmaga boljši, 28% jih je povedalo, da bi navijalo za Slovenijo, 31% pa je reklo, da bi navijalo za Jugoslavijo. In tu gotovo ni šlo za Jugoslavijo iz leta 2001, ampak za tisto Jugoslavijo , ki so jo imeli v spominu in ki je gotovo ob anketi ni bilo več. Ta podatek je zanimiv in sovpada z rezultatom neke druge raziskave o kateri bom govoril.

 

Če naj bi bila narodnostna identiteta človeka, ki ima oba starša slovenske narodnosti neproblematična, pa gotovo to ni tako enostavno pri človeku, ki ima starša različne nerodnosti, največkrat italijanska in slovenska. Teh dvojezičnih družin je tudi pri nas vedno več in vedno več je v naših šolah otrok, ki prihajajo iz mešanega zakona.

 

Bodimo odkritosrčni in si priznajmo, da smo Slovenci veseli, če otrok iz mešanega zakona obiskuje slovensko šolo. In to tudi opravičujemo z ugotovitvijo, da bo le otrok , ki obiskuje manjšinsko šolo obvladal večinski in manjšinski jezik in tako lahko občeval z družbo obeh staršev. Otrok, ki obiskuje večinsko šolo se skoraj gotovo ne bo naučil manjšinskega jezika. Seveda obsojamo kot narodno odpadništvo, če otrok iz mešanega zakona obiskuje italijansko šolo. Obenem je gotovo, da nam otroci iz mešanih ali italijanskih družin, ki obiskujejo slovenske šole, omogočajo ohranitev določenega števila šolskih razredov in učnih moči.

 

Pa še en pojem se pogosto pojavlja glede identitete ,in ki se zdi postranski. Kako se manjšinec definira?

Kaj sem SLOVENSKI ITALIJAN ALI ITALIJANSKI SLOVENEC?

 

Po mojem preprostem mnenju Slovenski Italijan praznuje 150-letnico nastanka Italije. Italijanski Slovenec pa praznuje 2o-letnico osamosvojitve Slovenije.

 

Naj zaključim to razmišljanje s planinskim spominom. Neko zgodnje pomladansko popoldne sva bila z očetom zmenjena, da se z jeseniškimi planinskimi prijatelji dobimo  pri Aljaževem domu v Vratih pod Triglavom, da gremo prenočit v Bivak IV pod Kriško steno. V družbi Jeseničanov je bil tisti dan nek nov obraz, ki ga nismo poznali.

 

Predstavili so nama ga za Dinka Bertoncelja. To ime je bilo tedaj pri nas, tudi v planinskih krogih  neznano, čeprav je bil že tedaj Dinko Bertoncelj velik alpinist ali andinist, kot se planincem pravi v Argentini in je mnogim osvojenih vrhovom v Andih dal slovenska imena.

 

Z argentinsko odpravo pa je postal tudi himalaist, saj je osvojil himaljski vrh osemtisočak Daulagiri. Bil je torej prvi človek slovenske krvi , ki je osvojil kak himalajski vrh, ko se alpinistom v matični domovini o kakih himalajski odpravah še ni niti sanjalo.

 

Ko je pod pločevinasto streho Bivaka IV dogorela sveča druge nismo prižgali. Tedaj sem se zamislil; kako čudna družba vedrimo pod  isto streho: govorimo vsi isti jezik, v žepu pa imamo trojne potne liste:

Jeseničani jugoslovanskega, midva z  očetom italijanskega, Dinko Bertoncelj pa argentinskega. Katera je torej naša domovina? Pri tem sem zaspal in sanjal o mogočnem drevesu, ki ima globoke korenine nekje ob Blejskem jezeru, veje pa razteza daleč po zemeljski obli.

 

Deli