Cenjeni gostje, spoštovano predsedstvo, dragi Damjan in vsi prijatelji Ssk!
Pozdravljam vas v imenu stranke Slovenska skupnost in vseh nas, ki nam je obstoj nase narodne skupnosti tako pri srcu. Svoj prisrčen pozdrav prinašam z mešanimi občutki: na eni strani z zadovoljstvom in hvaležnostjo do prijatelja in neutrudnega ter udarnega deželnega tajnika Damjana Trpina , ki bo danes, verjamem, s posebnim zadoščenjem podal raznolik obračun opravljenega dela na raznoraznih področjih, več ali manj zahtevnih, a nedvomno v korist slovenstvu in celotni skupnosti, ki na tem delu slovenske zemlje prebiva; po drugi strani pa tudi z zaskrbljenostjo, ki je v zadnjem letu stalno prisotna v marsikom od nas, še zlasti, če si postavljamo vprašanja, ki so istočasno iztočnice za analizo sedanjega stanja naše manjšine in pogleda vnaprej: Kako videti sebe? Kako našo organiziranost ? Katero strategijo ubrati za naprej? Katere so poteze za izboljšanje stanja? Kar nekaj je takih razmišljanj, ki se jih loteva marsikdo, saj so osnovnega pomena za naše preživetje.
Če se pogledamo okoli ni težko uzreti, da se vsi načrti za novi zagon oblikujejo na osnovi golih računov in nekega namišljenega štedenja ne oziraje se na šibkejše, ki imajo veliko manj možnosti in diha v sedanji z ekonomskimi težavami obremenjeni družbi, zato resno tvegajo izginotje.
Pa poglejmo se, kakšni smo, kako načrtujemo in delamo: vse prevečkrat si nastavljamo zanke, veliko je dvomov, ljubosumja, zahrbtne tekmovalnosti, pogostoma neplodnih polemik, nelagodja, ki nam spodjedajo korenine, trgajo medsebojne vezi, tiščijo k tlom, dušijo novih energij, zavirajo rast in tisti smisel, ki je smoter in obenem vrednost našega obstoja.
Ne prepuščajmo se pasivnosti kot obliki bivanja, rutinskemu vsakdanu, ki ga prevečkrat tudi manipulativno obrača nam skoraj vedno nenaklonjena roka. Namreč, ni lahko vzleteti, če so ideje spodnesene, preden se izgovorijo, če jih ubija birokratstvo takoj, ko se porodijo, če obsodbe padajo, tudi mediatsko preden se na sodiščih zaključijo procesi…in še bi lahko nadaljevala in imela kar nekaj povedati. Kajti, spoštovani prisotni, ohraniti se ne pomeni stati križem rok ali zraven, pustiti, da našo barko poganjajo taki “vetrovi”, ki v glavnem ne poznajo naše stvarnosti ali jim ta ni pri srcu –, temveč pomeni, da se je treba za svojo specifiko zavzemati, vztrajati, se boriti: obveščati ljudi, kjer je informiranost šibka, biti proti, kjer se nam majejo tla, dobesedno udejanjati pokončno držo tam, kjer se nam kratijo pravice do razvoja in obstoja.
In vendar resnica je v tem, da bo naša skupnost močno zadihala le tedaj, ko bo iz brezbrižnosti in vdanosti v usodo zlasti enega njenega dela stkana enotnost vizije in misije pa čeprav z različnimi prijemi in videnji. Tukaj se pa postavlja ponovno vprašanje:
Kako se pogoditi, a istočasno ostati trdni na svojih principih? – to je bilo očitno vedno temeljno vprašanje nas vseh in hkrati tudi naš večni problem, s katerim se je treba spopasti zelo odkrito, zrelo in predvsem odgovorno.
Pazimo pa, da nismo že marsikaj zamudili in nam bodo ostale le dobre namere, obljube in pričakovanja. Vztrajati pa je vsekakor treba, tukaj, zdaj in … vedno!!
Fulvia Premolin